Kakšen je vaš pogled na nedavne provokacije visokih italijanskih politikov na nedeljski slovesnosti v Bazovici?

Da imajo Italijanski politiki zelo kratek spomin, nam potrjuje podatek o tem, da je 10. februarja leta 1947 Italija v Parizu podpisala mirovni sporazum. Berlusconijeva vlada in senat Republike Italije pa je sprejel odločitev da bo 10. februar, praznik, Dan spomina na Italijanske žrtve druge sv. vojne. Ko je leta 2004 italijanski parlament skoraj soglasno odobril ta zakon, slovenska javnost tako doma kot v tujini temu dogodku ni posvetila skoraj nobene pozornosti. 10. februar je bil določen za dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije, Zelo zanimivo je, da se naši politiki vse od odločitve Republike Italije, da bo 10. februarja praznovala Dan spomina, niso spomnili na to, da je bila tega dne podpisana Pariška mirovna pogodba, zato se tudi  ni nikoli izrekla o primernosti datuma tega praznika. Prav tako naša država ni rekla niti besede, ko so si sosedje izbrali kraško brezno, »šoht« v Bazovici za mesto, ki naj bi od tedaj ponazarjalo gorje, ki naj bi ga storili Titovi partizani nad Italijani. Od tedaj naprej se vsako leto dogajajo večji ali manjši ekscesi in provokacije Italijanskih desničarjev, v zadnjem času tudi levičarjev. Vsa dogajanja okoli bazoviških fojb se precej razlikujejo. Razlikujejo pa se po tem, glede na to v kakšni gospodarski ali politični situaciji se Italija nahaja.  

Je po vašem mnenju opravičilo Tajanija dovolj za umiritev žogice?

Vsakršno opravičilo Predsednika parlamenta EU je brezpredmetno, saj že v naprej vemo, da ni iskreno in ni izrečeno v duhu sožitja dveh držav. Prepričan pa sem, da večina Italijanov z njim ne deli mnenja, kot ga je izrekel v Bazovici. Zato je nujno, da odstopi z funkcije, ki jo predstavlja.

Kako, kot predsednik ZB NOB – enota Ajdovščina Vipava, gledate na neprestano odpiranje zgodovinskih tematik za potrebe, zdaj ene, zdaj druge, politične opcije? Bližajo se evropske volitve, zato se podobnim izjavam verjetno ne gre čuditi?

Za Italijansko državo vemo, da njihovi fašistični zločinci iz drug sv. vojne niso bil nikoli postavljeni pred  mednarodno sodišče in nihče od vodilnih v državi po vojni ni bil procesiran po vzoru Nürnberškega procesa, zato so Italijanski krvniki kot skesanci dobili poseben status v katerega že dolgo nihče več ne dreza. Zadnja leta Italijanska država preživelim generalom fašistom, podeljuje celo medalje.

V zadnjih dneh smo lahko prebrali precej izjav, ki so iskale podobnosti in razlike med različnimi totalitarnimi sistemi med in po drugi svetovni vojni. Je, danes, leta 2019, res potrebno še o tem govoriti? Obujanje sovraštva iz preteklosti je nekaj, čemur bi se morali izogibati.

Menim, da nas je Slovencev premalo, da bi se med seboj sovražili, da bi gojili medsebojno nestrpnost in ne živeli v slogi. Od sovraštva imajo največ koristi dežurni politiki, predvsem tisti, katerih hrana je delati razdor med ljudmi. Prenehati je potrebno klicati na pomoč duhove preteklosti in dovoliti drug drugemu, da objokujejo svoje žrtve. Pri tem pa se vzdržati medsebojnih obsojanj in nenehnih podtikanj.  

Fotografija: Roman Žonta

Nekateri slovenski politiki so šli zadnje dni v svojih izjavah celo tako daleč, da so provokacijam italijanskih politikov prikimavali in jim nudili spoštovanje. Primorska se s tem verjetno ne sme in ne more strinjati?

Ugotavljamo, da je EU od njene ustanovitve do danes močno zašla iz začrtane poti. Kot, da smo pozabili na vse žrtve in bolečine, ki sta jih prinesli vojni. Osebno pomilujem vsakega politika, ki postavlja svoje politično prepričanje pred  koristi državljanov                    

Udinjanje tujcem pomeni izgubo lastne suverenosti. Žal tudi ljudski spomin ne seže daleč in taki politiko po navadi na populistični način iščejo osebne koristi. Tak primer so naši EU poslanci, ki niso zmogli skupnega nastopanja ob zadnji aferi v Bazovici. Človek ne ve kaj naj si misli. Še takrat, ko vsi pričakujemo, da bomo končno doživeli enoten nastop poslancev, se del njih izloči in trobi v rog s tistimi, ki so jim politično in nazorsko bližji, ob tem pa pazijo, da to niso kolegi poslanci iz lastne države. Seveda se Primorci s takim stanjem in odnosom ne moremo strinjati.

V neposredni bližini monumentalne grobnice žrtvam fojb, kjer je nedeljska slovesnost potekala, stoji spomenik bazoviškim žrtvam. Ta ohranja spomin na zločin iz leta 1930, ko je Posebno Italijansko  sodišče obsodilo na smrt z ustrelitvijo štiri primorske domoljube, Slovence, pripadnike ilegalne protifašistične organizacije TIGR. Tudi tam vsako leto poteka slovesnost, a za razliko od počastitve spomina na žrtve fojb poteka v duhu italijansko-slovenskega prijateljstva. Torej, če se hoče, se da najti spravo tudi v današnjih časih?

Zanesljivo se najde tudi veliko pozitivnih primerov medsebojnega sodelovanja. Enega od primerov ste že omenili. Žal ima tudi ta primer grenak priokus, saj Italijanska država noče priznati ustreljenim v Bazovici, da so bili TIGR-ovci borci proti fašizmu. Še vedno jih smatra za  teroriste.  Stanje med državama Slovenijo in Italijo pa se bo verjetno izboljšalo šele takrat, ko bo Italija dvignila denar iz Dresdenske banke namenjen za poplačilo izseljenim Italijanom, ki so po vojni iz Jugoslavije bežali ali bili od tukaj zvabljeni od strani Italije same. Ko bodo Italijani prevzeli ta denar bodo tudi izgubili moč za prepogosto spotikanje ob državne meje.

V Italiji vse bolj in bolj na površje prihaja fašistična govorica in poveličevanje fašističnih simbolov. Kako sami gledate na ta zaskrbljujoč pojav?

To kar se dogaja v Italiji se po malem dogaja tudi pri nas. Nestrpnost je čutiti na vsakem koraku. Italijani vsakokrat preprosto preslišijo očitke, da so kot pripadniki fašističnega režima tako v Evropi kot v Afriki storili veliko zla, veliko zločinov. Zanimivo pa je, da je v Italiji strogo prepovedano uporabljati fašistične in nacistične simbole, dočim je pri nas to vprašanje precej nedorečeno. Seveda so take zadeve zelo moteče, še posebno za ljudi, ki jim domoljubje veliko pomeni. 

Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino opozarja da je še bolj zaskrbljujoče dejstvo, da je podobno govorico, kot jo sicer pričakujemo od desničarskih politikov, prevzela tudi leva italijanska politična opcija? To verjetno ni dobro ne za Italijo in tudi ne za Slovenijo?

Na kratko lahko zaključim, da se Italija iz zgodovine ni ničesar naučila. Mislim, da tudi ne pretiravam, ko trdim, da se Italija pravzaprav nikoli ni odpovedala svojemu svojčas jasno izpovedanemu cilju osvajanja slovenskega in hrvaškega ozemlja. Taka in podobna vprašanja odpirajo začetek obhajanja dneva spomina, ki ga bodo v Italiji obhajali vsako leto 10. februarja in to na  obletnico podpisa pariške mirovne pogodbe leta 1947.

Edino kar nam torej na kulturno zgodovinski ravni ostaja, je Poročilo Slovensko-Italijanske zgodovinsko-kulturne komisije iz leta 2000, ki je nastajalo osem let.

                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                        Hvala.

* Preberite tudi: Jernej Vrtovec: »Pravi odgovor na morebitne vzgibe po obuditvi totalitarnih sistemov je krepitev demokracije, svobode in varnosti«

* Fotografije: Roman Žonta

Deli Nazaj