Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Reportaža: Spomini fantov s Kovinske

Splošno kovinsko podjetje Ajdovščina (med domačini znano kot Kovinska) je bilo ustanovljeno aprila leta 1956. Nastalo je z ločitvijo od SGP Primorje, do katere je privedla takratna ekonomska situacija in težave, ki jih je imelo Primorje s pridobivanjem kreditov. Silvan Jazbar, Živko Pintar in Branko Batagelj so z nami delili spomine na delo, prigode, odnose v podjetju in njihovo videnje razvoja, življenja in propada Kovinske. Vabljeni k branju.

Splošno kovinsko podjetje Ajdovščina (med domačini znano kot Kovinska) je bilo ustanovljeno aprila leta 1956. Nastalo je z ločitvijo od SGP Primorje, do katere je privedla takratna ekonomska situacija in težave, ki jih je imelo Primorje s pridobivanjem kreditov. Kolektiv Kovinske je na začetku štel le okrog dvajset zaposlenih. Začeli so kot podpora Primorju,  potem pa so postopama razvijali samostojno poslovno pot. Na  začetku so izdelovali predvsem opremo za gradbeništvo (transportne trakove, dvigala, mešalce za beton …), v šestesetih letih pa se je začela struktura proizvodnje spreminjati, večji obseg je dobila izdelava kovinskih stavbnih konstrukcij, hkrati pa so začeli tudi s krovsko-kleparko dejavnostjo. Glede na spreminjajoče se razmere na trgu so iskali priložnosti z uvajanjem novih programov. Tako so v prvi polovici sedemdesetih  začeli s proizvodnjo »bolniške« opreme, predvsem postelj po patentu britanske družbe Nesbit-Evans, s katero so sklenili dogovor o poslovnem sodelovanju. Poskusi uvajanja novosti niso bili vedno uspešni, taka je bila na primer kratkotrajna etapa proizvodnje kmetijske mehanizacije, ki se je kaj kmalu izkazala za nerentabilno in je nato  povzročila krizo v podjetju. Sledilo je opuščanje tega proizvodnega programa in iskanje novih možnosti. Začeli so povečevati obseg proizvodnje tako imenovane individualne investicijske opreme in uvedli proizvodnjo kletarske opreme, opreme za proizvodnjo mineralne volne ipd. Med prvimi v Jugoslaviji so izdelovali opremo za čistilne naprave. Število zaposlenih je vztrajno naraščalo, od začetnih dvajsetih je poraslo skoraj na tristo.

Po razpadu Jugoslavije pa je podjetje izgubilo tržišče, na katerega je plasiralo svoje izdelke in storitve. Ni se jim uspelo prilagoditi novonastalim razmeram in dovolj hitro niso uspeli nadomestiti razvojnih potencialov, s katerimi bi lahko konkurirali tudi na zahtevnejših zahodnoevropskih trgih Tako je bila  Kovinska   prvo veliko ajdovsko podjetje, ki je zaprlo svoja vrata.

Fotografija: Arhiv Silvan Jazbar

Ta kratek uvod je premalo, da bi zaobjel štiridesetletno zgodovino nekega podjetja. Tudi če bi bil daljši s statističnimi podatki, poslovnimi poročili in opisom proizvodnih programov, s katerimi se srečamo v arhivskih dokumentih, manjka osebna izkušnja, »začimba«, ki nam pomaga, da zgodbo nekega podjetja pogledamo neposredno skozi oči tistih, ki so jo živeli. Zato nas je veselilo, da smo se lahko o takšnih izkušnjah »iz prve roke« pogovarjali s tremi zaposlenimi v podjetju. Silvan Jazbar, Živko Pintar in Branko Batagelj so z nami delili spomine na delo, prigode, odnose v podjetju in njihovo videnje razvoja, življenja in propada Kovinske. Ajdovščina so večino zaposlenih sestavljali ključavničarji, kovinostrugarji in varilci. Krovci-kleparji, kakršna sta bila Silvan in Živko, so bili v manjšini in so večino časa preživeli na terenu po celotni Jugoslaviji. Branko je na Kovinsko prišel s podjetja Lipa, tu je začel kot normirec, nadaljeval kot tehnolog in na koncu delal kot komercialist. V podjetju je delal od sedemdestih let dalje, Silvan pa že od leta 1965.

Iztočnica prijetnega klepeta treh zaposlenih so bili   njihovi spomini in prigode, ki so se jim zgodile in so velikokrat  popestrile delovni čas.

Branko:»Nešteto je zgodb, ki so ušle. Nekatere pa se ti usedejo in takoj, ko pomisliš na Kovinsko, se jih spomniš. […] Na Kovinski je na primer delal en čistilec. Je pripeljal samokolnico in jo pustil na veliki pločevinasti plošči. Medtem ko ga ni bilo, so mu samokolnico privarili na pločevino. Ko je prišel naza, je gledal, zakaj ne more dvignit prazne samokolnice. Sodelavci, ki so ga opazovali, so se mu seveda smejali.«

Podobnih pripetljajev in zgodb, ki so jih nanizali, je seveda preveč, da bi jih uvrstili v ta prispevek. Nekatere so zgolj zabavne, skozi druge pa lahko izvemo več o načinu dela in o kolektivnem duhu, ki  mlajše generacije ne poznamo več. Takratna podjetja niso bila zgolj prostora dela, temveč so ponujala zaposlenim tudi nekaj tistega, kar je danes umaknjeno v posameznikovo privatno sfero. Sodelavci so se med seboj družili in povezovali tudi izven delovnega časa. K temu je veliko prispeval  sindikat.

Branko:»Sindikat je precej skrbel za druge dejavnosti, nekatere od njih so pade direktno na družino: ozimnica, (sindikalni) izleti, pikniki, športne igre in tako dalje. Takrat ni bilo kot danes, dobro, radiji so bili, je bilo par televizij, imel si več prostega časa. Ko so bile sindikalne igre, je bilo na rokometnem igrišču nabito ljudi, kakor da bi šlo za ligaško rokometno tekmo. Se pravi, ljudje so imeli več časa za druženje, manj je bilo možnosti za karkoli drugega počet. To je dobilo neko prioriteto, to so bile borbe, da se je še naslednji dan razpravljalo o tekmah, ki so bile za nas enako pomembne kot tekme Primorja v prvi ligi. Če si bil uspešen na sindikalnih igrah, še posebej na državnem nivoju, je bilo to zelo cenjeno. Bilo je manj športov, manj drugih udejstvovanj, izbira je bila majhna in vse je dejansko rinilo v to. […] Čisto drugače je neka skupina čutila, zaradi tega socialnega pridiha in tega druženja. Bili smo bolj povezani, bolj prijatelji, bolj smo se pogovarjali, bolj smo si pomagali. Saj ne da se je živelo super dobro, vedno je bila plača premajhna, kot tudi danes, vendar si skozi sindikat dobil neke določne ugodnosti, napohajali smo se na račun firme. […] Vse skupaj je bilo za delavca izven dela boljše, razen tega, da je bilo delo težje.«

Šport je bil pomembna »postranska« dejavnost podjetij in tudi stvar prestiža. Športna tekmovanja, ki so se jih udeleževali klubi podjetij, so imela velik čustven naboj.

Branko: »Jaz sem praktično prišel z Lipe na Kovinsko bolj kot športnik. Na Kovinski je bilo veliko športnikov. Istočasno sem imel tudi ustrezno izobrazbo, bil sem strojni tehnik. Vendar, kot je povedal Silvan, tu je bilo precej dobrih športnikov in nekako smo se takrat dogovorili, da bi prišel tudi jaz tja. Takrat smo osvojili v Ljubljani prvo mesto in zato smo šli v Sarajevo na državne sindikalne igre v malem nogometu. To je bilo leta 1974 ali 1975.«

Silvan: »Smo bili pa že ene dvakrat prej v Ljubljani, enkrat tretji in enkrat drugi. To je bila huda konkurenca. To so bile velike firme, Mariborčani – Konstruktor, Metalna, Trbovlje so bile dobre, Grosuplje je bilo močno. To sem hotel povedat, ko je bila otvoritev, so bile postrojene ekipe s tablami firme, eni so nosili zastave, vodstvo firme je šlo z nami, mi smo imeli od vodstva firme s seboj do štiri  ljudi: sekretar partije, predsednik sindikata in to je trajalo v bistvu en teden, zgledalo je kot prava olimpijada

Silvan Jazbar

Silvan in Živko sta bila krovca in sta večino časa  preživela na terenu. »Terenci« so pridelali tudi po 100 nadur mesečno, v vseh vremenskih pogojih, brez zaščitne opreme in brez vnaprej dogovorjenih nastanitev. Delovni čas na terenu so si sami prilagajali, vendar ne sebi v prid. Kolektivna zavest in predanost podjetju sta bila dovolj močna, da je večina zaposlenih delovala v korist podjetja in se zavedala, da s kvalitetnim delom in upoštevanjem rokov prispevajo k njegovemu dobremu imenu.

Silvan: »Če govorim o delu na terenu, danes hodite v službo ob osmih. Mi smo poleti na terenu,  vstajali ob štirih, ob petih smo začeli in delali do poldneva, potem smo šli na kosilo, ker je bilo na strehi prevroče,  potem smo ponovno začeli ob treh in delali do devetih, dokler se ni znočilo. Točno si vedel, narest bo treba. Takrat nam ni nihče naročil, da moramo vstat ob štirih, to smo naredili sami od sebe, da smo prej končali delo. […] Nadure so bile tudi plačane, dobil si tudi dnevnice. Imeli smo tudi stimulacijo v nekaterih obdobjih. Na terenu, če si delal po 12 ur na dan in vse sobote, si hitro naredil 300 delovnih ur mesečno. In več kot si imel nadur, bolje so bile plačane. Dela pa je bilo ogromno. […] Na terenu te ni nobeden vprašal, ali je -10oC ali je 30 oC, je bilo tudi 40 na strehi. Danes imaš take čevlje, tako bundo, takrat si imel delavsko obleko, kakšno volneno pleteno majo od doma, čevlji so bili premočili,  še preden so videli dež. In zvečer, ko si končal, si šel spat v kakšno barako. Ni bilo peči, se nisi imel kje segret. Ko smo delali v Ilirski Bistrici, smo spali v bivšem samostanu. Spalo nas je po 30 v eni sobi, veš kaj je bilo vse ponoči, eni so smrčali, drugi kašljali, tretji kadili, nekateri so imeli ob postelji steklenico žganja, stranišče je bilo eno za 100 ljudi. Tako je bilo in nobeden te ni vprašal, tja si moral it in tisto narediti.«

Živko: »Včasih se je zgodilo, da je šef čakal na avtobusni postaji in te že tam preusmeril na drugo delovišče. Že na avtobusni ti je povedal, da ni treba niti na firmo, da pojdi kar na teren. 'Majster, ma jaz mam tam zgoraj orodje'. Pa ti je rekel: 'Boš že dobil drugo'.«

Živko Pintar

Kljub ne ravno ugodnim delovnim pogojem Kovinska v začetku delovanja ni imela težav z zaposlovanjem dobrega in predvsem mladega kadra, ki je bil sposoben hitrega učenja. Delo vajencev, ključavničarjev, strugarjev in kleparjev je v glavnem temeljilo na praktičnem usposabljanju, osnov teorije pa so se učili v šoli v Novi Gorici. Dvo  oziroma triletno šolanje so zaključili z zaključnim izpitom, ki je predvideval izris, opis in izdelavo končnega izdelka ter zagovor štirih predmetov. V primerjavi z današnjo maturo torej takratni zaključni izpit ni bil nič lažji, razlika pa je bila v tem, da je bila takrat uspešnim dijakom že zagotovljena služba.

V šestdesetih letih je  bila tako Kovinska »mlada firma«, ki pa se je morala hitro učiti.

Silvan: »Bilo je malo starejših. Ko sem jaz prišel, je bila deseta obletnica Kovinske, takrat je bilo samo deset tistih, ki so tam delali od začetka. Ti ljudje so bili takrat stari okrog petindvajset let. Le direktor in še eden sta bila malo starejša. Vsi ostali smo bili še mlajši. In na Kovinski je bilo potem znanja. Ko si šel na teren, te ni nobeden vprašal, kako boš kaj naredil, si se moral znajt in to naredit, npr. žlebov nisi mogel iti kupit. Zvijali smo metrske žlebove, ki smo jih potem spajali skupaj. […] Ni bilo takšnih tehničnih možnosti, je bilo treba orodje narediti sam. Na Kovinski smo imeli kovača, ki si mu povedal, kakšne klešče rabiš, in on jih je skoval in to zgolj s kladivom in nakovalom. Takrat ni bilo na primer takšnih barvnih pločevin, kot so sedaj, niti silikonskih kitov. Imeli smo pocinkano pločevino, ki smo jo cinili (spajkali) skupaj. Danes greš v trgovino, dobiš cin, kakršen hočeš, toliko procentnega ali toliko procentnega. Takrat pa si dobil kos kositra, kos svinca in si ju moral v kovačiji staliti, zmešati ustrezno mešanico in vliti v palice, da si potem lahko cinil. Tega si danes nihče niti ne predstavlja, kako se je te stvari delalo.«

Na področju investicijskih del so bili delavci Kovinske po ocenah naših sogovornikov dobri »Ma ne dobri, odlični!« Prav tako sta bila potek in delitev dela dobro ogranizirana, delo pa tudi kvalitetno narejeno. O tem priča še ena zgodba.

Branko: »Ko sem prej govoril o dimniku v Novem Marofu. Tam je bilo par kilometrov vara in ta var je moral biti testiran. Iz Ljubljane so prišli iz Zavoda za varjenje in pregledali vse vare. Tam so bili štirje naši varilci, ki so delali po osem, deset ur. Ko je šel eden od naših na bolovanje, smo si sposodili enega varilca iz Murske Sobote. Se spomnim, ko je prišel na dvorišče elegantno oblečen mož s klobukom in spraševal po meni. Mislil sem, da je prišel kak poslovnež, on pa pravi, da je prišel varit. No, zakaj to omenjam, vse delo je moralo biti popisano, vsak varilec je moral voditi dnevnik dela in beležiti, katero vertikalo ali horizontalo je varil. Edino napako, ki jo je nadzornik dobil, je bila pri temu gospodu s klobukom. Se pravi, da je znanje bilo.«

Branko Batagelj

Težave so se pojavile s prihodom modernejše tehnologije in s hitrimi spremembami v kovinarski panogi, kjer je podjetje s težavo konkuriralo zahodnemu trgu. Iznajdljivost, spretnost in izkušnje niso zadostovale za delovanje podjetja, manjkala sta jim inovativnost in razvoj. S propadom stare države so te pomanjkljivosti prišle še bolj do izraza. Poslabševanje ekonomske situacije pa je vodilo tudi do slabšanja odnosov znotraj podjetja.

Branko: »Takrat so se konec osemdesetih že začenjala trenja v Jugoslaviji. Sledili so problemi z montažami in seveda problemi s plačili. Nekaj časa smo se reševali nekaj s kompenzacijami. V Makedonijo smo prodali toliko opreme, da so nam oni pripeljali v teh letih 1.500 vagonov vina. […] Hočem reči stvari so laufale, manjkal pa je razvoj, proizvodnja vina je zahtevala nove tehnologije. Mi nismo uspeli slediti razvoju teh novih tehnologij. Po domače smo zmrznili. Manjkali so ljudje, ki bi vodili v pravo smer

Silvan: »Takrat se je delalo za jugoslovanski trg in vzhodni blok, Irak itd. Bolniško opremo smo na primer prodajali v Rusijo in na Kubo. Spomnim se, da smo delali nekaj za Irak, tam je bilo zrezanega približno štirideset ton materiala, ki je bil za poslat v Irak. Zaradi takratne situacije (zalivska vojna) pa je posel propadel in tega nisi mogel prodati nikamor drugam. Ni se računalo, da bo jugoslovanski trg propadel. […] Če tako pomislimo, je bilo po eni strani dobro, da je šla Kovinska hitro v stečaj in da se ni agonija vlekla predolgo. Imeli smo precej vrednosti v zemljiščih in stavbah, ko se jih je prodalo, je ostalo tudi nekaj za poplačilo delavcev. Čeprav nismo dobili vsega, smo dobili vsaj večino

Branko: »Dela je bilo vedno manj, plačila v Jugi so se ustavila, denarja za plače ni bilo več. Del zaposlenih v podjetju se je obrnil proti direktorju. […] Za tako hiter razpad podjetja je bila kriva tudi takšna klima.« 

Silvan: »Na koncu pa tako ali tako ni bilo več rešitve, je zmanjkalo trga, je zmanjkalo dela, je zmanjkalo vse, potem se je delalo nekaj za Italijo, ampak to ni bilo dosti.«

Živko: »Prvih dvajset let, ki sem jih preživel na Kovinski, je bilo res čudovitih, klapa, mlad si bil, poln energije, hodili smo po terenu in videl druge kraje, potem na koncu pa, lahko rečem,  je bila katastrofa.«

Fantje s Kovinske

Znanje kovinarjev, strugarjev in drugih zaposlenih na Kovinski Ajdovščina je kljub stečaju podjetja ostalo in se razvilo v nove, tehnološko bolj dovršene in inovativne storitve ter izdelke. Večina takrat zaposlenh je namreč delo dobila drugod ali pa so kot posamezniki začeli s samostojno dejavnostjo. Skoraj vsa kovinarska podjetja, ki danes uspešno delujejo v občini, so na nek način izšla iz Kovinske. To zadovoljno potrdijo tudi naši sogovorci.

In kako gledajo na celotno zgodbo »firme«? Skozi spomine, ki jih ne zmanjka, predvsem ne pozitivnih. Pa povejmo še enega za konec:

Branko: »Ko so šli na finale sindikalnih iger v Sarajevo, smo šli seveda z vlakom in na Kovinski so bili nekateri znani kot kvartopirci, ki so igrali za denar. Z nami je šla tudi cela delegacija z vodstva, tudi direktor. V Ljubljani, takoj ko smo se usedli na vlak, so kvartoprci začeli igrat karte. Dva sta bila prava profesionalca. V kupeju so igrali karte in sploh niso hodili ven. Še preden smo prišli do Banja Luke, je eden od njih prišel do direktorja in mu rekel: Direktor, a imaš kaj akontacije… jaz sem že ostal brez denarja!«

 

* Članek sta pripravila: Ines Beguš, Goriški muzej in Matjaž Stibilj, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

* Fotografije: Klemen Bizjak - Adriafoto

* Reportaža je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

 

Del spominov zaposlenih s Kovinske bo vključenih v razstavni projekt o industrijski dediščini Ajdovščine, ki ga Goriški muzej pripravlja v sodelovanju z Lavričevo knjižnico Ajdovščina. Z razstavo, ki bo zasnovana kot tematska pot, želimo širši javnosti predstaviti bogato industrijsko dediščino mesta ter jo aktualizirati z uspešnimi zgodbami, ki jih ajdovski podjetniki pišejo danes. Zato vabimo vse, ki bi radi z nami delili spomine, izkušnje, anekdote, fotografije ali predmete iz ajdovskih tovarn, da se nam oglasite na naslova ines.begus@goriskimuzej.si ali matjaz.stibilj@sik.ajd.si

 

Lokalne Ajdovščina

#ajdovščina, #intervju

Kolofon