Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Naš vsakdanji kruh

Zato hrane nikar ne goltajmo kakor trop sestradanih volkov, nad njo ne vihajmo nosov in je ne mečimo stran, kajti ves živež je dar zemlje in sad trdega dela: ko ješ bambusove vršičke, se spomni človeka, ki jih je posadil, pravi kitajski pregovor. Zavejmo se vrednosti hrane, preden izza devetih gora in devetih voda prilomasti lakota in nas spomni nanjo.

Med drugo svetovno vojno so sestradani prebivalci obleganega Leningrada lakoto tešili z v motornem olju ocvrtim 'kruhom' iz vrtne lobode in mletih otrobov. Pravijo, da je lakota najboljši kuhar, nedvomno pa nam gre že sama misel na takšno 'štručko' prav zato tako težko po grlu, saj je za večino nas, zavitih v vato blaginje, lakota španska vas – na srečo. Na žalost pa ji tam daleč za devetimi gorami in devetimi vodami v dotični vasici družbo dela tudi hvaležnost za vse naše gastronomsko izobilje, čeprav je bil gladež še nedolgo tega doma v premnogokateri slovenski vasi, trenutno blagostanje pa zgolj nedosegljiva pravljica.

Večina naših shramb danes poka po šivih, drži, vendar lakota človeštvo spremlja že od pamtiveka. Ni naključje, da je Jezus učil, naj očeta našega, ki je v nebesih, prosimo, naj nam da danes naš vsakdanji kruh, saj je pred nastopom sodobnega kmetijstva za večino ljudi hrane stalno primanjkovalo, večerja pa je bila neprimerno neposredneje odvisna od ugodne letine tekočega leta: v rodovitnem obdobju je kmet iz enega semena pšenice pridelal največ sedem zrn žita, v nerodovitnem pa samo dve, torej eno za seme za prihodnje leto in eno za hrano. V času hudih zim in deževnih poletij je trpel pridelek, da sta po deželi neusmiljeno pustošili bolezen in smrt, ko so se starejši odpovedovali hrani za mlajše, starši pa so otroke pošiljali zdoma, da so se znašli sami. Vam je slednji scenarij kaj znan? Če vam ni, pa ga zagotovo poznata Janko in Metka iz istoimenske pravljice. Nič kaj pravljično, kaj? Če pa mislite, da je čarovničina namera, da bo Janka pojedla, zgolj plod pesniškega pretiravanja, tega mnenja nikar ne zagovarjajte naglas, saj se zarečenega kruha največ poje: v zgodovinskih spisih najdemo kopico zloveščih primerov, ko so se ljudje v boju za preživetje zatekli k ljudožerstvu, in morda boste presenečeni, kako nezaprašeni so ti spisi.

Ne tako davnega leta 1932 je v takratni Ukrajinski socialistični sovjetski republiki udarila huda lakota, potem ko so stalinisti načrtno uvedli vrsto ukrepov, s katerimi so skušali zatreti ukrajinsko narodnoosvobodilno gibanje. Kmetom so zaplenili ves pridelek in ga nato izvažali, stradajočim ljudem pa prepovedali odhod iz Ukrajine in odklanjali pomoč drugih držav. Uvedli so tudi zakon o zaščiti državnega premoženja, po katerem se je s smrtjo ali zaporno kaznijo za najmanj deset let kaznovala vsakršna tatvina živil, zakon pa je bil uperjen predvsem zoper kmete, ki so v želji, da bi pred smrtjo rešili prestradano družino, s polja odnesli kilogram ali dva žita, ki so ga sami pridelali. V dveh letih je Stalinov režim do smrti izstradal vsaj štiri milijone Ukrajincev, ameriški zgodovinar Timothy Snyder pa je o genocidu ukrajinskega naroda zapisal: »Preživetje je bilo tako moralna kakor telesna bitka. Neka zdravnica je junija 1933 prijateljici pisala, da sicer še ni postala ljudožerka, vendar 'nisem prepričana, da se do takrat, ko boš dobila moje pismo, to ne bo spremenilo'. Dobri ljudje so umrli prvi. Tisti, ki niso hoteli krasti ali se prodajati, so umrli. Tisti, ki so hrano dali drugim, so umrli. Tisti, ki niso hoteli jesti trupel, so umrli. Tisti, ki niso hoteli ubiti sočloveka, so umrli. Starši, ki so se upirali ljudožerstvu, so umrli pred otroki.« V času gladomora je bilo tako ljudožerstva obsojenih več ko dva tisoč petsto Ukrajincev – ne, čarovnica iz Janka in Metke še zdaleč ni osamljen primer.

Seveda pa danes našim otrokom ni treba skrbeti, da bodo na krožnik dobili žemljico, ocvrto v motornem olju, kaj šele, da bodo na krožniku končali sami. Ko je proti koncu sedemnajstega stoletja Slovenija počasi začela opuščati zastarelo kmetovanje, se je polagoma iztrgala iz krempljev ponavljajoče se lakote, danes pa je preskrba s hrano v sodobnem svetu nekaj povsem samoumevnega: če so nekdaj iz enega posejanega semena pšenice pridelali največ sedem zrn, jih danes trideset in naše že kar pravljično obložene mize se šibijo pod težo vsega preobilja, izbirčne Metke in Janki pa le s težavo dohajajo pestrost ponudbe. Večerja v zraku, večerja v temi, tekmovanje v žretju, tekmovanje v metanju pit. Neodločeni bi radi vsega po malem, zato si naročamo hladno predjed, juho, toplo predjed, glavno jed, solato, vse to pa samo malček obglodamo, da le imamo prostor še za sladico. Malček sladice. V Sloveniji letno stran zmečemo približno 149.000 ton hrane, največ zavržemo prav – kruha. Oh, oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Ker pa smo v hedonističnem zanosu očitno res povsem izgubili glavo, so podjetni razvijalci pred leti na trg poslali pametne vilice, zasnovane za umirjanje požrešnosti, ki nas z utripanjem in vibriranjem opozorijo, ko se prehitro bašemo. In prehranska pravljica se je sprevrgla v nenasitno grotesko. Vsaj za nekatere.

Čeprav je po zaslugi kmetijskega razvoja število lačnih ljudi po svetu lep čas počasi upadalo, je leta 2017 prvič po desetih letih spet naraslo, medtem pa vseskozi skokovito raste število predebelih. Pozabite nenasitno grotesko – dobrodošli v teatru absurda. Statistično gledano sta danes namreč za vsakega podhranjenega človeka na svetu dva pretežka, kljub vsem lačnim pa tretjino pridelanega žita raje predelamo v pršut ali biogoriva. Za piko na i svet vsako leto zavrže 1,3 milijarde ton užitne hrane, kar je štirikrat toliko, kolikor bi je potrebovali, da bi nahranili 815 milijonov podhranjenih zemljanov. Vendar to je gola statistika in v hladnih številkah se izgubi marsikaj. Vas zanima, kaj?

Med eno nedavnih suš v Indiji je na ušesa medijev prišlo, da globoko na podeželju množično umirajo prebivalci neke vasi, ko pa so novinarji tja prispeli, niso bili pripravljeni na to, kar jih je tam čakalo: v vsej vasi ni bilo enega samega zrna riža in sestradani vaščani so lakoto preganjali z 'močnikom' iz mletih mangovih koščic. Obupane matere so otroke hranile z ostanki skisane mangove čobodre, čeprav so vedele, da je pokvarjena in potemtakem strupena. Otroci in starejši so umirali med prvimi, toda lakota konec koncev ne prizanaša nikomur. Verjamem, da bi stisko lačnih raje zavili v brezosebno statistiko, a dokler je več manga v našem šamponu kakor na krožniku teh ljudi, je to težava nas vseh, zato hočem, da se jih spomnite, ko boste naslednjič sedli za mizo h kosilu. Ker vam ne privoščim, da bi uživali v težko zasluženem kruhu? Ne. Prav zato, ker toliki ne morejo, smo vsi, ki gremo danes siti spat, dolžni poskrbeti, da bo jutri svet lepši še za nekoga. »Če ne moreš nahraniti sto ljudi, nahrani samo enega,« je rekla mati Terezija in ni nam treba do Indije, da bi našli človeka, čigar malha in želodec sta prazna.

Zato hrane nikar ne goltajmo kakor trop sestradanih volkov, nad njo ne vihajmo nosov in je ne mečimo stran, kajti ves živež je dar zemlje in sad trdega dela: ko ješ bambusove vršičke, se spomni človeka, ki jih je posadil, pravi kitajski pregovor. Zavejmo se vrednosti hrane, preden izza devetih gora in devetih voda prilomasti lakota in nas spomni nanjo.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Petra Brecelj

#kolumna

Kolofon