Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Otroci, starši in šport: Oskar, Petra in Miha Poberaj

Otroci se danes že zelo zgodaj srečujejo s svojimi prvimi športnimi dosežki. Da bi bilo dobrih rezultatov čim več, želijo starši svojim otrokom omogočiti kar se da najboljše pogoje za treninge – tako doma kot v tujini. Za doseganje športnih uspehov pa nista dovolj le talent in trud, ampak tudi čas in denar. Spoznajte Oskarja, Petro in Miho Poberaja, ki svojo energijo vlagajo v karting.

Zakaj ravno karting? Kako je prišlo do te odločitve in kako sploh začeti s kartingom?

Miha:  Izhajam iz dirkaške družine. Že moj nono je tekmoval v hitrostnem motociklizmu, moj oče, stric in mama pa so dirkali v reliju. Sam sem kot otrok prav tako vozil gokart, nato pa sem se preusmeril v motokros. Tako je bilo praktično že ob Oskarjevem rojstvu jasno, da če se bo ukvarjal s športom, bo to zagotovo eden izmed avto moto športov. Ko se je Oskar pri dveh letih vozil z električnim avtomobilčkom, sem videl, da je zelo spreten in je pri tem tudi užival. Pri treh letih je dobil svoj prvi gokart s 50 kubičnim motorjem. Najprej smo se vozili po parkiriščih, nato po bližnjih karting stezah, leta 2015, ko je imel komaj štiri leta, pa je že odpeljal svojo prvo dirkaško sezono. V Sloveniji je namreč to možno (ni v vseh državah tako), saj v okviru pokala Sportstil, ki organizira tudi tekme državnega prvenstva, obstaja kategorija R1 MINI 50, za otroke od četrtega do sedmega leta starosti. V tej kategoriji je Oskar začel in že naslednje leto tudi zmagal v skupnem seštevku.

Petra: Sama na to odločitev nisem imela veliko vpliva oziroma ga sploh nisem imela. (smeh). Sem pa od nekdaj ljubiteljica Formule 1, tako da sem to hitro sprejela.

Če damo malce na stran športni uspeh otroka na tekmi, kateri so še tisti trenutki, ki ti dajo največ zadovoljstva ob spremljanju otroka v športu?

Miha: Videti otroka, kako iz treninga v trening oz. iz tekme v tekmo napreduje in kako v dirkanju uživa. Zdi se mi, da ko je na stezi, je v nekem drugem, svojem »svetu«. Ko odpelje dober trening, po možnosti z rekordnim časom, je on sam tako vesel in ponosen nase, da je težko ostati ravnodušen. Letos prvič tekmuje na dirkah World Series Karting (WSK), na katerih so zbrani najboljši kartisti iz celega sveta. Kljub temu, da je v svoji kategoriji 60 MINI, daleč najmlajši, se samozavestno bori proti za glavo večjim fantom. Tudi na to sem posebej ponosen.

Petra: Lepo je že, ker smo zelo veliko skupaj kot družina. Hodimo skupaj na treninge in dirke, tudi starejša  hčerka gre mnogokrat z nami. Ko pa Oskar doseže kakšen lep rezultat ali pa če le preseže svoj prejšnji rekord steze, je njegovo veselje nepopisno in se ga vsi »nalezemo«.

Katere so tiste vrednote, ki jih po tvojem mnenju otrok dobi z udejstvovanjem v športu?

Petra: V kartingu, tako kot v večini športov, otrok pridobi na vztrajnosti, disciplini, delavnosti in samozaupanju. Na treningih ali v tistih desetih krogih, kolikor traja dirka, mora biti Oskar maksimalno skoncentriran, zaradi značilnosti samega dirkanja (le optimalne linije prinesejo dober čas na krog), velikega števila sotekmovalcev na progi in velikih hitrosti. Na ravnih odsekih stez vozi s hitrostjo med 90 in 105 km/h, kar za osemletnika ni majhen zalogaj. Biti mora natančen in imeti zelo dobre reflekse, tudi zato, da se izogne kakšni nesreči, če se prej njim tekmovalci zavrtijo ali trčijo med seboj.

Fotografija: Arhiv družina Poberaj

Koliko časa in energije »pokuriš« za otrokovo udejstvovanje v športu?

Miha:  Porabim skoraj ves prosti čas. V zadnjih letih je moje življenje posvečeno kartingu. Poleg tega, da sem oče, torej svetujem, spodbujam in sina včasih tudi tolažim, sem tudi šofer, organizator in mehanik. Treningi in dirke zahtevajo ogromno priprav, od logistike do priprave gokarta. Tisti, ki se na ta šport ne spozna, bi lahko rekel, da so samo štiri kolesa in en motor, a še zdaleč ni tako. Motorji so dirkalni, potrebno  jih je redno vzdrževati, tehnične nastavitve okvirja gokarta pa so tudi zelo različne. Odvisne so od tega, koliko je steza »nagumirana«, ali je tehnična ali hitra, kakšno je vreme itd..  Rad pa poudarim, da mi niti za sekundo ni žal, da to počnemo, ker je vse poplačano, ko vidim Oskarja kako uživa.  

Petra: Skoraj vse vikende smo odsotni od doma, tako poleti kot pozimi. Je naporno in včasih bi po dirkah potrebovala kakšen dan dopusta.

Karting je šport, ki nima ravno najboljših pogojev za trening v našem okolju. Kako se spopadate s to težavo?

Miha: Res je. V Sloveniji je zelo malo karting stez, steze so le na Ptuju, v Krškem, in na Vranskem, kjer je le dirka, sicer pa se med letom tam ne sme trenirati. Zato treniramo le v Italiji, kjer je karting zelo razvit in so primerne steze sorazmerno blizu. To so steze v Čedadu, Latisani in Jesolu, zadnje čase pa hodimo še dlje in sicer v Adrio (Rovigo) in Lonato pri Gardskem jezeru. Še dobro, da smo iz Nove Gorice in poti le niso tako dolge.  

Nemalokrat se zgodi, da so športne ambicije starša večje od ambicij otroka. Kje je po tvojem mnenju  tista zdrava meja med pravo in preveliko željo po športnem uspehu? Se morda kdaj zaveš, da si morda to mejo prestopil?

Petra: Vedno je potrebno biti realen in od otroka ne pričakovati več, kot je v danem trenutku sposoben. Poleg tega pa je Oskar komaj prestopil v kategorijo 60 MINI, tekmuje z najboljšimi na svetu in vseskozi napreduje. Ne rabimo ga »preganjati«, ker je že po naravi zahteven do samega sebe in, vsaj kar se kartinga tiče, perfekcionist.  Vedno je motiviran in borben in ker vemo, da je dal vse od sebe, napake pa so del razvoja vsakega športnika, mu nimamo kaj očitati.    

Zaradi športa se verjetno včasih zgodi, da zmanjka časa za šolo. Kako težko je usklajevati šolo in šport?

Petra: Trenutno kar gre, saj je Oskar šele v drugem razredu. Letos je bil že kar nekaj dni odsoten tudi med tednom, saj se dirke WSK začnejo v četrtek z uradnimi prostimi treningi. So pa na šoli razumevajoči in mu ravnatelj odsotnost brez težav odobri.

V športu se zgodijo tudi neuspehi. Kako takrat otroka potolažiti oziroma ga prepričati, da se da tudi iz neuspeha precej naučiti?

Miha: V vseh teh letih dirkanja se je Oskar že naučil sprejeti poraze. Ob neuspehu je jezen, razočaran in po takšni dirki potrebuje nekaj minut, da je sam s sabo. Noče nobenega ob sebi. Ker ga vseskozi učimo, da noben slab rezultat ni poraz, temveč šola za naprej, se hitro potolaži.

Je otrokova tekma zate stres ali sprostitev?

Miha: Sprostitev vsekakor ni. Med dirkami (na dan tekmovanja je dirk več) je veliko »šraufanja«, saj moram kot mehanik poskrbeti za vse nastavitve motorja in okvirja, pozoren moram biti na vsako malenkost. Edino, kar me sedaj (še) ne obremenjuje, je rezultat. Oskar je namreč s pravim dirkanjem na mednarodnem nivoju šele dobro začel.  

Petra: Iskreno povedano, velik stres. Osemletni sin dirka s 100 km/h, s še tridesetimi drugimi enako zagnanimi »mulci« in ne predstavljam si mame, ki bi ji bilo to sproščujoče. Ob štartu se večinoma obrnem stran in prvih ovinkov niti ne gledam.

Karting je obenem tudi nevaren šport. Te je kdaj strah za svojega otroka?

Miha: Statistično gledano je to zelo varen šport. Ogromno otrok in mladih po celem svetu se ukvarja s kartingom, pa je hudih nesreč zelo malo. Ne bi rekel, da me je strah, je pa vsekakor prisotno veliko adrenalina.

Petra: Kot sem že povedala, je najhuje po štartu, ker je v prvih ovinkih običajno tudi največ nesreč. Je pa res, da četudi so te videti precej hude, običajno minejo brez poškodb. S tem se nekako tolažim.

Takole »na oko«, koliko denarja gre za eno sezono?

Miha: To je odvisno od več dejavnikov, največ od tega, kako resno vzameš vse skupaj in koliko si v ta šport pripravljen vložiti. Koliko treniraš in katerih dirk se udeležuješ. Letos, ko je Oskar začel hoditi na mednarodne dirke, so se stroški še bistveno povečali, prijavnine na dirke so dražje, več je daljših potovanj. Osnovni strošek je okvir gokarta, ki stane okrog 2.500€, enako tudi motor. Okvirjev rabiš več, ker se ob trčenjih poškodujejo, set štirih gum, ki stane 100€, pa je dober le za dva do tri treninge. To je samo nekaj številk.    

Če bi nekdo želel svojega otroka usmeriti v karting, kam naj se obrne?

Miha: Lahko se obrne tudi name, saj imam svoj klub (Jolly team karting klub) in pripravljen sem pomagati in svetovati. Za začetek si je možno gokart tudi izposoditi ali kupiti rabljenega.

Fotografija: Arhiv družina Poberaj

OSKAR POBERAJ;

Kateri trenutek ti je najlepši v dosedanji športni karieri?

Ko sem postal državni prvak v kategoriji MINI 50. To je bilo leta 2016, ko sem imel komaj 5 let. Tisto leto sem velikokrat zmagal in všeč mi je, ko za zmago dobiš pokal in stojiš na najvišji stopnički. Na koncu sezone sem dobil še en, največji pokal. Doma, v svoji sobi, imam že veliko pokalov.

Trening je sestavni del športa. Je včasih težko oditi na trening in kaj te takrat najbolj motivira?

Če gremo kam daleč na trening ali dirko je včasih treba zelo zgodaj vstati in takrat sem še malo zaspan. Ampak potem se hitro zbudim. 

Kaj ti je najbolj všeč pri tvojem športu?

Všeč mi je, da grem hitro in da prehitim tiste, ki so pred mano. In všeč mi je delat rekorde. To pomeni, da na neki  progi delaš vedno boljše čase. Ko naredim rekord, vidim to že na telemetriji (naprava za merjenje časov, ki je pritrjena na gokart) in takrat se zelo veselim, dvignem pest v zrak. Seveda je lepo tudi zmagat in dobit pokal.

Fotografija: Arhiv družina Poberaj

Je kar takega kar te pri tvojem športu moti?

Moti me, ko me drugi butnejo ven iz steze na travo in če potem ne morem več nadaljevati treninga ali dirke. Ali pa če mi ne vžge motor. Na zadnji dirki mi na kvalifikacijah ni vžgal motor in nisem mogel narediti niti enega kroga. Tata je ugotovil, da se je pokvarila svečka.

Kako se razumeš s sotekmovalci?

Letos hodim na dirke WSK in tam ni veliko Slovencev, večinoma sva dva, včasih pride še kdo. Na zadnji tekmi na stezi La Conca v Italiji sem bil edini iz Slovenije. Tuje voznike poznam samo na videz, se pa z njimi ne družim. Tudi angleško še ne znam in tam vsi govorijo angleško. »Briefing« (sestanek) pred dirko je tudi v angleščini in mi morata mama ali tata prevajati v slovenščino. S slovenskimi vozniki pa se lepo razumem, na dirkah in treningih se skupaj igramo in vozimo s skiroji ali kolesi po boksih.     

Do štarta dirke manjka le še 10 sekund. Kaj se ti takrat mota po glavi?

Na dirkah WSK morajo iti vsi mehaniki iz boksa že 10 minut pred začetkom dirke. Moj mehanik je tata in ko gre proč, mu pomaham. Potem sedim v gokartu in ne razmišljam nič posebnega. Sem umirjen. Ko dajo znak za začetek dirke, gremo na stezo in imamo en ogrevalni in nato še formacijski krog. Tik pred štartom, preden ugasnejo luči na semaforju, pa mislim samo, kako bom šel skozi prvi ovinek.  

Tvoj šport je do neke mere tudi nevaren. Te je včasih strah med dirko?

Malo me je strah na štartu, ker je takrat vedno »gužva«. Bojim se, da se bo kdo pred mano zavrtel in se mu jaz ne bom mogel umakniti in bom butnil vanj in končal dirko. To se mi je zgodilo letos na dirki v Adrii.  

Kdo je tvoj vzornik in zakaj?

Ayrton Senna, ker je bil najboljši voznik na svetu. Večkrat gledam njegove videoposnetke na Youtubu. Od sedanjih voznikov pa mi je najbolj všeč Max Verstappen, ker dobro prehiteva. Všeč sta mi tudi Valentino Rossi in Tim Gajser.  

Hvala.

Fotografija: Arhiv družina Poberaj

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Fotografije: Arhiv družine Poberaj

Matjaž Jazbar

#šport, #intervju, #karting

Kolofon