Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Sam

Starejši so ljudje. Včasih si želim, da jih ne bi označevali kot starejše, ampak da bi jih preprosto vzeli medse kot ljudi, ljudi, ki so pred nami prehodili pot, jo utrli, da lahko danes živimo v miru. Da lahko živimo v samostojni in neodvisni državi, ki enakovredno parira vsem ostalim evropskim. So ljudje, ki s seboj nosijo toliko zgodb in izkušenj, da ni petih minut v vozilu, da bi ti bilo dolgčas. In zakaj so osamljeni? Ko pa bi morali pripovedovati svoje življenjske zgodbe, svoje modrosti in bi jim morali kot družba dati to priložnost. In zakaj so zapostavljeni, ko pa bi morali biti spoštovani.

V Zavodu Sopotniki, v katerem nudimo brezplačne prevoze za starejše, sem zaposlena tri leta. Pred tem sem bila pri Sopotnikih dve leti prostovoljka in sem vesela in polna navdiha vozila starejše po razno raznih opravkih. Trenutno zasedam delovno mesto vodje programa. Pet let je torej, kar delam na področju skrbi za starejše. Ne dosti, pa vendar dovolj, da sem si oblikovala mnenje o tem, kako družba sprejema starejše, kako jih obravnava in kakšne rešitve nudi za to obdobje naših življenj.

V tem času sem spoznala veliko starostnikov, lahko rečem, da že po celi Sloveniji. Potrpežljivo poslušam zgodbe, življenjske zgodbe, polne upanja in navdiha, zgodbe trpkosti in bremena, zgodbe stisk in obupa. In … Zgodbe osamljenosti. Večkrat povprašam: “Kaj si želite?” Pa mi pravijo: “Da bi me hči večkrat obiskala. Veste sama sem. In hiša je prazna. Veliko je tišine. Če ne bi bilo televizije, bi se mi že zmešalo.”

Med vsemi zgodbami, ki sem jih do sedaj slišala se mi večkrat oglasi ena, ki se me je dotaknila tako globoko, da sem sama spremenila pogled na življenje. Bilo je še v času, ko smo bili Sopotniki 100% prostovoljska organizacija in smo delovali zgolj na območju Krasa in Brkinov. Gospo sem šla iskat v Divačo in jo peljala na Obalo na zdravniški pregled. Med potjo sva se pogovarjali o marsi čem. Na primer, kako so v Trstu prodajali zelenje iz brkinske narave, da so preživeli. Ko sva se vračali, še sedaj se v živo spomnim, da sva zavijali z avtoceste v Divačo, je dejala: “Veste, kako življenje hitro mine. Danes si otrok in se igraš, nato si mlad, zaključiš šolanje, pojdeš v službo, ustvariš si družino, imaš otroke, otroci rastejo, zrastejo, se upokojiš, danes je ponedeljek, jutri torek in tako naprej in življenje mine. Prehitro. Tako da niti veš ne.” Svojo pripoved je zaključila s tem, da za konec tedna pride sin z vnuki in da bodo skupaj sadili na domači njivi krompir in da je že v pričakovanju tega.

Ja, življenje mine hitro. Življenje je dragoceno, je neprecenljivo v vseh obdobjih življenja. In ne mine zato, da bi bili sami.

Presune me, ko se srečujem z osamljenostjo, revščino med starejšimi. Pri sebi sem sklenila, da če si star, sam, reven in živiš na podeželju, da sistem zate nima rešitve. Nikoli ne bom pozabila nepismene starostnice, revne, da si ni mogla privoščiti pomoči na domu, doma upokojencev in si je morala dajati sama zdravila v oči po operaciji sive mrene. Kako? - stara, čisto sama, v oddaljeni vasi, brez otrok, vdova, drugačna, ker je pred petdesetimi leti prišla iz Bosne …  Celo življenje delaš, potem pa na starost nimaš dovolj denarja, da bi si omogočill dostojno preživetje. Kam smo prišli? Kam? To boli.

Starejši so ljudje. Včasih si želim, da jih ne bi označevali kot starejše, ampak da bi jih preprosto vzeli medse kot ljudi, ljudi, ki so pred nami prehodili pot, jo utrli, da lahko danes živimo v miru. Da lahko živimo v samostojni in neodvisni državi, ki enakovredno parira vsem ostalim evropskim. So ljudje, ki s seboj nosijo toliko zgodb in izkušenj, da ni petih minut v vozilu, da bi ti bilo dolgčas. In zakaj so osamljeni? Ko pa bi morali pripovedovati svoje življenjske zgodbe, svoje modrosti in bi jim morali kot družba dati to priložnost. In zakaj so zapostavljeni, ko pa bi morali biti spoštovani.

Država rada poudari pojem deinstitucionalizacije. Taka, zelo zakomplicirana beseda je to. V vseh pomenih, če smem pripomniti. Naj vprašam, kako naj starejši, ki živi na podeželju, ostaja doma dlje časa, če nima prevoza do zdravnika in trgovine, lekarne, do družabnih srečanj? Kako? S Sopotniki s pomočjo prevoza omogočimo starostnikom lažji dostop do storitev. Koliko iskrene hvaležnosti doživimo - prostovoljci, koordinatorji in vodstvo. Rigorozni sistem puščamo nekje ob strani in samo vozimo dalje. S pomočjo nekaterih občin, tudi ajdovske, smo razvili neverjeten model pomoči starejšim.

Pravkar sem prejela elektronsko sporočilo direktorja, v katerem se nam hči zahvaljuje za človečnost. Za to da poskrbimo za njeno mamo, ko je ona 150 km drugje. Da gre lahko varno k zdravniku, da če se slabo počuti, da ji svetujemo, da danes ostane raje doma in da gremo drugič. Da smo do ljudi ljudje, četudi niso nujno naši sorodniki.

In včasih si želim, da bi vrednote, ki so nam jih skušali privzgojiti starejši občani, bolj živahno živele med nami vsemi. Vrednote solidarnosti, medsebojne pomoči, spoštovanja, sodelovanja, povezovanja.

Kajti oni so tisti, po katerih stopinjah bomo šli in mi smo tisti, ki lahko danes naredimo spremembo, da ne bodo naši nonoti in none sami in da konec koncev ne bomo sami tudi mi.

In niso sami le nonoti in none, ampak morda tudi naši sosedi. Že ena kavica ali topla beseda spremeni vse. Nekdo je nekoč dejal: “Z drobnimi dejanji pozornosti in ljubezni se dotikamo velikih delov srca sočloveka.” In naj bo to resničnost, ki jo izberemo in ustvarimo zase in za druge.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Anu Kahuna

#kolumna

Kolofon