Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Andrej Kobal: »Dobre umetniške stvari se rodijo takrat, ko umetnik čuti prostor v katerem ustvarja«

Andrej Kobal je doma iz Vrhpolja. Skladatelj, glasbeni opremljevalec in oblikovalec, ki je svoj glasbeni pečat pustil pod številnimi dokumentarnimi filmi, gledališkimi deli, celo literarnimi nastopi in likovno umetnostjo. Predstavil se je že v Cankarjevem domu, Moderni galeriji, Švicariji. Od tujine naj omenimo samo London, Milano, Benetke. Kmalu pa pridejo na vrsto tudi Združene države Amerike. Sodeloval je že z umetniki kot so Karmina Šilec, Boštjan Pirnar, Janz Dovč, Anja Krajnc, Jean-Baptiste Thiebau, Roberto Girolin in še bi lahko naštevali. Glasbi posveča življenje, kar mu slednja s pridom vrača v uspehih.

Kdo je našel koga, glasba tebe ali ti njo?

Glasba mene. Spominjam se očeta. Vedno mi je predvajal vse možne zasedbe. To je definitivno vplivalo name in seveda nenazadnje sam zvok. Kot otrok sem hodil rad sam v gozd, tam sem poslušal najrazličnejše zvoke. Zvok me še danes navdušuje. Tudi če se sredi mesta ustavim, usedem ter poslušam najrazličnejše šume. Sedaj prav obstaja glasbena smer t. i. »field recording«. Gre pravzaprav za preprosto snemanje okolja, ki te obdaja. Tega posnetka pa seveda ne smeš več digitalno obdelovati. S tem se je ukvarjal že francoski skladatelj Luc Ferrari. Šel je na Korčulo kjer je snemal zvok, ki ga kasneje ni modificiral. Vsem se zdi to blazno abstraktno, neposlušljivo, je pa v bistvu primarno, bolj ne mora biti naravno. Verjamem pa, da je to naporno poslušati, saj se danes vsem mudi. Ti pa si moraš vzeti čas, da se usedeš sredi mesta in poslušaš. To so že stari skladatelji vedeli. Vse so delali po navdihu narave. Poleti sem se udeležil delavnice snemanja zvočnih pokrajin. Tri ure smo iskali zvoke, ki so zanimivi. Traja, a ko dobiš nekaj zanimivega je vredno truda.

Navdih. Kje ga ti najdeš?

Najdem se pri že omenjenem, torej narava. V njej najdeš navdih. Ampak dodal bom tudi urbano okolje. Ni važno od kod zvok pride, pomembno je samo kako zveni. Živim na vasi, velikokrat grem ponoči iz hiše, ker je pač mirno. In zanimivo je kako se razlikuje zvok kraja zvečer, čez dan, ko je burja, ko je dež. Kaj šele, ko se za potrebe gradenj, vrta v kamenje. To vrtanje in zvok okolice je izjemno zanimiva kombinacija. Sploh zvok vrtanja v takšno gmoto kot je kamen. To je res močan zvok, težko ga preslišiš.

Omenjal si burjo. Kakšna je razlika v zvoku med burjo in navadnim pišem vetra?

Burja sama po sebi nima zvoka. Zvok dobi šele, ko se ulovi v drevesa in slišimo šumenje, ko prodira skozi ozke luknje in deluje kot piščal. Burja je fascinantna. Že navaden umeten šum, če bi mu spreminjal  glasnost, bi dobil podoben učinek kot se sliši burjo, sploh če bi se poleg ukvarjal še s frekvencami. S tem se ukvarjam in ugotavljam, da je burja s puščave čisto drugačna kot naša, tudi kraška burja se že razlikuje od vipavske. Lahko si jo predstavljamo in rečemo, da je vsaka burja zelo podobna. Ampak ni res. Če primerjam zvok ene in druge so velike razlike, v podrobnostih in ravno to je zanimivo. Obstajajo t. i. »zvočne banke« z milijon različnimi zvočnimi učinki. Tudi veliko vetrovnih je, ampak niti en ne deluje podobno kot burja.

Ustvarjaš atonalne kompozicije. Če bi hotel uglasbiti burjo, bi bila podobna tvojim stvaritvam?

Vsekakor. Burja je na nek način že sama po sebi atonalna, saj se manifestira v svoji osnovi kot šum. Sicer bi jo lahko tudi tonalno, torej urejeno, v »poslušljivo« naredil. Ampak prav zaradi njene neposlušljivosti opažam, da precej vpliva name in na ljudi tu. Lahko si blazno nežen in tudi burja zna kdaj pobožati, lahko si zahrbten in tudi burja zna bit mirna, a kmalu nastopi močan sunek in postane vihrava, forte. Glasba burje je zato izredno pestra. Lahko bi ji dirigiral. Je mirna, hitra in vse se nenehno spreminja. Že nekaj časa načrtujem kompozicijo, ki bi bila sestavljena iz posnetkov burje. Šli bi v naravo. Vnaprej posneta burja bi služila kot osnova. Zraven pa bi igrali na različne žive in elektronske inštrumente. In če bi tudi burja prišla na koncert, bi ji zagotovo prepustili mikrofon.

Burja te torej vsekakor oblikuje?

Mislim, da se dobre umetniške stvari rodijo takrat, ko umetnik čuti prostor v katerem ustvarja. Že pri Danetu Zajcu čutiš trdoto kamna, visokoleteče ptiče. Podobno tudi pri Srečku Kosovelu, ki nasploh piše o burji, a trdim, da je drugačna od naše. Ne v boljšem ali slabšem smislu, ampak čisto iz vidika narave, pokrajine, rastja. Vedno se smejejo obiskovalci doline, ko vidijo vsa ta drevesa, ki visijo na eno stran, ki so zamaknjena. To je odtis burje.

Andrej Kobal

Pa smo tudi ljudje, ki tu živimo malce zamaknjeni zaradi burje?

Seveda. Po svoje smo zamaknjeni. Imamo svoj temperament in pod to spada tudi trdoživost zaradi burje. Nasploh pa smo vihravi. V dobrem in slabem smislu. Vipavska dolina ima zagotovo še potenciale glede etno glasbe. Čeprav so meni bližje atributi okolice kot pa sam ljudski zven. Pri Ani Pupedan ali Iztoku Mlakarju takoj veš, da govorijo o krajih v katerih živijo, a jih po imensko ne imenujejo. To je tudi meni blizu. Ne rabim nujno razlagat o katerih krajih govori kompozicija, na to moram kvečjemu namigovati. Zaradi tega mi je Dane Zajc tako blizu. Točno čutiš okolico, a omenja je ne nikoli. Ta skrivnostnost pa je poglavitna. Zato imam pri etno ustvarjanju rad ta impresionizem, ki pride zraven in ne toliko ustvarjanje iz tradicije in izročila.

Vaše kompozicije, ki jih izvajate na koncertih so atonalne. Kje imajo prednost pred konvencionalnejšimi?

Težko je govoriti o prednosti. Bolj gre za mojo odločitev. V bistvu se ne držim striktno atonalnosti, malce mešam. Rad raziskujem. Všeč mi je tako »poslušljiva« kot »neposlušljiva« glasba. Glasba je nasploh najmanj direktna. Nima oblike. V njej ni nič oprijemljivega. Ni kot slika, ki jo vidiš in ti mora biti vse takoj »jasno.« Slika je tam, je živa, je praktično predmet, pogojena je s snovjo. Seveda obstaja glasba na materiji, recimo na plošči, a je tam samo ujeta, takoj ko jo slišiš je konec z njo. Minljiva je.

Hkrati pa je glasba nesmrtna. Mozart je še vedno živ zaradi glasbe. Ob smrti glasbenikov se vedno tolažimo: »v glasbi bo še vedno živel«.

Kakšen kontrast! Po eni strani je minljiva, po drugi strani pa traja stoletja in več. Seveda preko notnega zapisa, ki je oprijemljiv ali pa tudi preko golega ustnega izročila. Ampak sprejemanje poslušalcev jo dela nesmrtno, še vedno navdihuje izvajalce. Zanima me tudi »musica contiuna« torej glasba, ki se ne konča. Imaš razne skladatelje pri katerih kompozicije trajajo tudi po štiri ure. V bistvu niti ne gre več toliko za ustvarjanje glasbe kot gre za poustvarjanje prostorov, ambienta. Že Bach je imel tako dolge pavze sredi skladb, ki so bile za tedanjo glasbeno teorijo nesprejemljive. Če se ne motim, se njegovo zadnje delo, njegova zadnja skladba, konča grobo sredi melodije. Kot bi nekoga sredi stavka nenadoma ustavil. Zaradi teh stvari je bil že tedaj naprej s časom in ne samo da je še danes živ, danes ga lažje razumemo kot so ga takrat.

Ostaniva še pri atonalni glasbi. Kako bi tovrstno ustvarjanje obrazložili širši množici, ki bi se za to zanimala?

Vsa ta atonalna glasba se je nekako začela pri skladatelju Arnoldu Schönbergu. Poznal je glasbeno zgodovino, poznal je tradicijo, a hkrati je začel z drugačno vrsto. Razvil je svoj sistem dvanajstih poltonov kateri nimajo tonskega centra kot je to v navadi v tonalni glasbi. Vsi so si enakovredni in se izogibajo klasičnim tonalnim razmerjem med njimi. Vse to ni naredil zaradi izziva ampak bolj zaradi raziskovanja, zaradi nuje, ker je vse do tedaj že bilo odkrito. Pri atonalni glasbi veljajo še težja pravila kot pri tonalni, da dosežeš zven, ki ne bo tonsko urejen. Težko se je bilo spomniti nečesa novega kot zgolj s tem, da je glasbo obrnil na glavo. A s tem je glasba pravzaprav dobila zgolj novo obliko.

Andrej Kobal

Vaša stvaritev je tudi virtualni inštrument za granularno sintezo zvoka, ki nosi ime »GranuRise«. Kako je prišlo do tega?

Zdi se mi, da vsak glasbenik, ki se hoče popolnoma potopit v svoje ustvarjanje, rabi »svoj« inštrument, ki ga razvije. Tako je bilo že pri Beethovnu, ki je razširil število tipk na klavirju. Tako je tudi z GranuRise. Sprejet je dobro pri glasbenikih, denimo pri Karmini Šilec, Richardu Devinu kot tudi v različnih podjetjih zvočnih oblikovalcev, recimo v Roli in Cycling 74 . Tudi zaradi tega, ker hoče biti manj programska oprema in bolj inštrument.

Kako pa ta inštrument deluje?

Deluje na računalniku, ki je tudi osnova. Upravljaš pa ga lahko s tablico kjer imaš posnetke svojih  zvokov, s potovanjem prstov po tablici pa določaš gesto, intenzivnost, določaš kateri glas bo intenzivnejši in kdaj. Kompatibilen je tudi s posebno klaviaturo, ki vključuje vibrato in druge artikulacije. Danes je ta inštrument zanimiv, ker lahko vnaprej posnet zvok, ki je bolj abstraktnega izvora, s pomočjo tehnologije artikuliramo na podoben način kot z klasičnim inštrumentom.

Ob gostovanjih imate pogostokrat čez dan predavanja zvečer pa koncerte. Kdo so poslušalci?

V glavnem gre za specifično publiko, ki se s tem tudi ukvarja. Lahko so tudi študentje glasbenih smeri. Zanimivo je tudi, da velikokrat padem v različne žanre. V Cankarjevem domu sem spadal v improvizirano prosto glasbo, delno jo tudi res ustvarjam. Medtem, ko so me v Benetkah in Milanu razglašali, da izvajam »konkretne kompozicije«. V bistvu ustvarjam akuzmatično glasbo. Ta glasba je navadno predvajana zgolj skozi zvočnike oz. večje število zvočnikov in nima več interpreta oz. je izvajalec lociran izven odra na mešalni mizi in s svojo interpretacijo vpliva na specializacijo kompozicije. No jaz nekako izstopam iz tega okvira, ker poskušam tudi v samo izvedbo vnašat živo igranje. Zanimivo je tudi to, da nimam vnaprej pripravljenih matric in sekvenc, kot je to značilno v elektronski glasbi, ampak imam pripravljen zvočni material transformiram in moduliram v realnem času.

Andrej Kobal

Danes radi jočemo za časom, ko so Pink Floydi še obstajali, ko je ustvarjal Hendrix, ko je punk oblikoval kulturo, Woodstock spreminjal politiko. Je žalovanje za temi časi upravičeno?

Kaj pa vem. Ja in ne. Če žalujemo za nekim časom je to nostalgija, ki ne pomeni nujno, da je vsega dobrega konec. Mislim pa, da je problem današnjega časa v tem, da se vse preveč posplošuje, vse je zasičeno z vsem. Noro je, kaj delajo socialna omrežja. Tam šele vidiš koliko nas je, kako vsi nekaj ustvarjamo. Pojma nimam kaj bo od vsega tega preživelo. Potenciala je pa zaradi tega zagotovo veliko. Zdi se mi zanimiva predvsem akuzmatična glasba, saj mislim, da bi z zanimivimi pristopi lahko ustvarjali povsem nove zanimive zvočne svetove.

Kaj je pa tvoje mnenje glede glasbe za »široke množice«?

Težko komentiram, ker se s tovrstno glasbo ne ukvarjam primarno. Se mi pa zdi, da včasih manjka malce pozitivne norosti. Včasih se ti zdi, da je vse isto, je seveda veliko dobrega, ampak ja, manjkajo norci. Čeprav vem, da biti drzen je ob poplavi tolikih stvari že prekleto težka naloga.

Zakaj pa?

Vse je preveč pogojeno z industrijo. Vse mora biti tržno, da nekam prideš. Biti mora všečno. Edino merilo uspešnosti je, če si tržno uspešen. Sploh za splošno publiko. Nimaš več karizmatikov kot sta bila denimo Lennon in Mercury.

Andrej Kobal

Kakšen pa je Andrej Kobal. Kaj obeta?

Končujem razvijanje mojega že omenjenega inštrumenta GranuRise. Z njim naj bi šel na predstavitev v New York. Zatem imam koncert v Benetkah. V Milano pa grem z modularnimi sintizatorji. To je retro stvar. Imaš razne avdio naprave, ki nosijo določene zvočne zapise in z množico teh zopet ustvarjaš nov zvok, mešanico vseh posameznih. Jaz imam podobno stvar, s tem, da je virtualne narave. Hipsterjem bo gotovo všeč. Skratka, zdi se mi, da ima glasba, ki ne nujno prihaja iz inštrumentov, posebno moč. Z njo ustvarjamo povsem nove svetove. Torej, po svoje zvoke jemljemo iz tega sveta, a jih transformiramo in preoblikujemo in s tem lahko ustvarimo povsem novo zvočno, glasbeno pokrajino.

Torej bo to še en izmed nosilcev tuzemeljskega sveta za druge dimenzije?

Tako ja. Hočem, da bi z reinterpretacijo našega vsakdanjega zvoka dobili nov pogled. Dodaten pogled. Ni vse samo tako kot izgleda. Prav v temu tiči razlog zakaj je umetnost tako pomembna. Možnost nam da, da na nekatere stvari pogledamo na več načinov. To je še kako aktualno, ker se danes preveč ustvarja zgolj en določen pogled. Prav zaradi tega je pomembno, da ostanejo nekatere stvari abstraktne in prikrite. Ne sme biti vse takoj razumljivo.

Hvala.

 

* Fotografije: Andrej Kobal ( osebni arhiv)

Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Nejc Furlan

#intervju, #kultura, #glasba

Kolofon