Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Vladimir Bačič: »Opažam pomanjkanje navdušenja nad kulturno ponudbo na malce višjem umetniškem nivoju«

Za zelo pester kulturni utrip v Ajdovščini skrbi tudi Lokarjeva galerija, ki jo najdemo v nekdanji hiši domačega pisatelja Danila Lokarja. Za galerijo skrbi Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske, čigar gonilna sila je Vladimir Bačič. O tem kako je galerija sploh nastala, kakšna bo njena prihodnost in o kakovosti kulturnih vsebin v Ajdovščini, pa si preberite v spodnjem intervjuju.

Lokarjeva galerija je v Ajdovščini prisotna že precej let in predstavlja pomemben doprinos k razvoju kulture v našem okolju. Kdaj in kako je prišlo do odločitve o odprtju galerije?

Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske je imelo svoj sedež v Novi Gorici, kjer smo imeli tudi svojo galerijo Likovno vitrino. Ob delitvi občine Nova Gorica na več novih občin, smo čez noč ostali brez svoje galerije in hiše v Šmartnem v Goriških Brdih. Kljub večletnim obljubam občine Nova Gorica, da nam bodo poiskali prostore za drugo galerijo, se ni premaknilo nikamor. Povsem slučajno se je leta 2011 »zgodil« v Ajdovščini Miha Lokar, nečak Danila Lokarja in nam je kot pravi mecen ponudil prazno Lokarjevo hišo v brezplačno uporabo. Seveda smo ponudbo sprejeli z odprtimi rokami in po enem letu temeljite »udarniške« obnove celotne stavbe je bila maja 2012 otvoritev prve razstave. Prav zaradi galerije smo premestili sedež društva iz Nove Gorice v Ajdovščino. Ta poteza je bila ena boljših v dolgi zgodovini društva, saj je dala društvu nov zagon, kar se danes kaže tudi v konstantnem povečevanju števila novih članov.

Galerija je obenem tudi poklon Danilu Lokarju. Kaj poleg imena še veže galerijo in enega najpomembnejših ajdovskih kulturnikov?

V galeriji je tudi Lokarjeva spominska soba, ki ohranja poleg duhovnega  tudi materialni spomin na našega literarnega ustvarjalca.

Kako poteka proces izbora umetnikov, ki se predstavljajo na vaših razstavah?

Društvo ima umetniški svet, ki mi pomaga pripraviti dvoletni razstavni program galerije glede na prošnje za razstavljanje, ki jih je vsako leto več. Poleg tega imamo že nekaj let dva termina rezervirana za zelo uspešna mednarodna projekta – Castro in Lynx. Januar je rezerviran za predstavitev novih članov DLUSP-a, vsako leto tudi omogočamo eni od šol ajdovske občine, da se predstavi s svojo likovno produkcijo.

Eden izmed glavnih projektov, tako DLUSP kot Lokarjeve galerije, je mednarodni  festival akvarela Castra. Kje se je porodila ideja in kako na festival gledate danes, ko je že precej uveljavljen tudi v mednarodni likovni sferi?

Ideja se je porodila leta 2015, saj je bil akvarel v našem prostoru kar malo zapostavljena likovna tehnika. Prvotni namen je bil popularizirati to tehniko, ki prav v tem desetletju doživlja po svetu ponoven razcvet in številne inovacije v tehnološkem, estetskem in vsebinskem smislu, ter jo približati publiki in postaviti ob bok ostalim »bolj umetniškim« tehnikam kot povsem enakovredno. Dodana vrednost projekta je predvsem možnost neposrednega vpogleda obiskovalcev v svetovno produkcijo akvarela in primerjanje dominantnih tehnik in motivov v različnih kulturnih okoljih iz celega sveta. Že prva Castra je bila popoln uspeh, saj si je razstavo ogledalo več kot 5000 obiskovalcev iz Slovenije in tujine. Zaradi same kompleksnosti in obsežnosti projekta je postala Castra predvsem projekt Lokarjeve galerije, saj je specifičen način dela in življenja društva prej ovira za tako kompleksen in obsežen projekt kot pa konkretna pomoč pri organizaciji. Prav zaradi profesionalnosti same organizacije je danes Castra prepoznavna in trdno zasidrana na svetovni akvarelistični sceni. Vse to je prepoznala tudi mednarodna akvarelistična zveza IWS ter nam dodelila vodenje IWS Slovenija in meni osebno predsedovanje tej zvezi.

Je festival Castra, poleg kulturnega doprinosa, lahko tudi turistični produkt?

Vsekakor. Skupaj z likovnimi umetniki, kuratorji in turističnimi institucijami želimo postaviti Vipavsko dolino na zemljevid zanimivih kulturnih, naravnih in turističnih destinacij ter s tem vsaj malo pripomoči domači ekonomiji in kulturi. Menim, da nam to kar lepo uspeva, saj smo lani gostili udeležence in obiskovalce, iz Latvije, Poljske, Slovaške, Ukrajine, Srbije, Italije, Rusije in celo iz Kostarike, ki so ostali več dni v naši dolini. Prav vsi so bili navdušeni nad lepotami naše doline ter njeno razvitostjo in urejenostjo.

Ajdovščina v tem času doživlja popolno prenovo mestnega jedra in bo kmalu nekaj čisto drugega kar je nekoč bila. V samo prenovo je precej vključena tudi umetnost in zgodovina. Poseben čar pa je, da se v eni ulici, v razmiku le nekaj korakov, nahajajo kar tri umetniške galerije. Bo prenova, po vašem mnenju, pomenila tudi razcvet galerijske dejavnosti in ponudbe v Ajdovščini?

To si vsekakor želim, vendar kaj več kot je sedaj na področju galerijske dejavnosti je težko pričakovati. Na žalost že leta opažam med ljudmi v Ajdovščini in okolici pomanjkanje navdušenja nad kakršno koli kulturno ponudbo na malce višjem umetniškem nivoju. Mladi in malo manj mladi se nenehno pritožujejo, da se v Ajdovščini nič ne dogaja, da ni ponudbe … Pa ni ravno tako. Marsikaj se dogaja, in to kar redno, obiskovalcev na teh dogodkih pa je velikokrat bolj za vzorec, pa še ti so po navadi vedno isti. Kljub vsemu sem z obiskom v naši galeriji zelo zadovoljen, tako na otvoritvah kot tudi med samo razstavo.

Kakšno je sodelovanje med omenjenimi tremi galerijami? Torej Lokarjevo, Pilonovo in Lično Hišo.

Odnosi med nami so dobri, prišlo je tudi že do sodelovanja na nekaterih projektih, v glavnem pa živimo vsak svoje poslanstvo. Vse tri galerije smo si tako organizacijsko kot konceptualno zelo različne, zato je tudi težko najti skupni imenovalec za kaj več projektnega sodelovanja. Se pa razstavni programi vseh treh galerij po pestrosti ponudbe lepo dopolnjujejo, tako, da lahko obiskovalci vedno najdejo tudi nekaj zase.

Kako osebno ocenjujete kakovost ostalih vsebin, zbirk in nasploh kulturne ponudbe na ajdovskem?

Glede na relativno majhnost kraja se mi zdi, da je kulturna ponudba resnejših vsebin in dogodkov skozi leto kar pestra in na dokaj visoki ravni, le publike je bolj malo. Mogoče je med ustanovami edino Muzej tisti, ki mu nekaj manjka, saj je zbirka resnično minimalistična glede na količino artefaktov, ki so bili najdeni v Ajdovščini, in premalo prezentira samo pomembnost kraja skozi zgodovino. Poleg zgodovinske, vojaške in bivanjske tematike bi se vsekakor morala dodati tudi tehnična dediščina, od Fužin naprej. Tu bi apeliral na občinsko oblast, da se malo bolj potrudi vrniti v Ajdovščino iz Nove Gorice vse, kar je bilo najdeno na tem prostoru in temu primerno prostorsko bolje izkoristi obstoječi muzejski objekt z redefinicijo zdajšnjih vsebin, ki so v njem.

Kam, po vašem občutku, pluje danes umetnost in kultura po svetu? Tako kot pri vsem ostalem, se tudi na tem področju dogajajo hitre spremembe, povezane tudi s tehnološkim razvojem. Kaj je sodobna umetnost danes?

Tako umetnost kot celotna kultura se danes »dogaja« vzporedno na dveh nivojih. Prvi, množičen, je povsem zaplul v vode instant »kulture«, kjer se živi zgolj za trenutek, kjer je najpomembnejše trenutno ugodje, pa naj si bo to slušno, vizualno ali kakršno koli drugo. Predvsem glasbena in filmska industrija v polni meri izkoriščata to stanje »duhovne lenobe« in nas prek vseh mogočih medijev nenehno bombardirata s produkti najnižje možne kvalitete. Bojim se, da sledilci te poti ne bodo nikoli ugledali svetlobe na koncu tunela. Na drugem nivoju vztrajajo vsi tisti, ki bi kljub vsemu še vedno radi povedali nekaj iskrenega in globljega. Imajo za seboj množico sledilcev in občudovalcev? Ne, še posebej pri nas je stanje porazno. Večina tistih, ki živi od umetnosti je na egzistenčnem robu brez kakršne koli svetlejše prihodnosti. Govoriti o sodobni umetnosti kot enoznačni smeri je nemogoče, saj je trenutno vse preveč dejavnikov, ki usmerjajo umetniške trende za točno določene ciljne skupine, predvsem komercialni galeristi, elektronski mediji, interesne skupine, itd.

Ljudje se vse manj in manj odločajo za nakup kvalitetnih umetniških vsebin. V poplavi instant umetnosti je to hud udarec za vse, ki se tako ali drugače ukvarjajo z umetnostjo. Zakaj po vašem mnenju ljudje vse manj cenimo kvalitetno umetniško delo v lastnem domu ali pa v delovnem okolju?

Enega od razlogov sem omenil že pri prejšnjem vprašanju. Drugi ima korenine v družbenih in vrednostnih spremembah, ki smo jih predvsem intelektualno in mentalno povsem nepripravljeni nekritično sprejemali po osamosvojitvi. Prevzemali smo v glavnem samo fasade in svetleče reklame, nismo pa se potrudili pogledati, kaj za temi fasadami stoji. Mlajše generacije so »posvojile« ta pogled na življenje in ga na žalost tudi ponotranjile. Prav zato danes ljudje v večini ne cenijo več kvalitetne umetnosti, saj je »prenaporna« in ti ne nudi takojšnjega ugodja. Pa še »predraga« je, saj lahko dobiš poster ali »lepo« sliko za na zid kjer koli za par evrov. Slovenija je tudi ena redkih držav, kjer država namenja ljubiteljski kulturi veliko več sredstev kot profesionalni, saj je izredno razvejana in številčna. Nič narobe, prav nasprotno, pozitivno je, da se ljudje ukvarjajo s svojimi hobiji. Zame ljubiteljsko pomeni, da v svojem prostem času delam nekaj iz veselja in za to ne pričakujem, da mi bo vse to tudi financirano. Prav zaradi svoje masovnosti se je ljubiteljska kultura zavlekla v vse pore naše družbe in na žalost postala referenca za lepo in dobro velikemu številu ljudi.

Bo morda Lokarjeva galerija nekoč tudi prodajna galerija oziroma kakšna je vizija galerije v prihodnosti?

Da, razmišljamo tudi v to smer. V kratkem nameravamo na spletni strani galerije vzpostaviti tudi prodajo likovnih del, predvsem naših članov. Za mnoge naše člane bo to dobrodošla novost, saj se mnogi sami težko medijsko promovirajo, brez tega pa danes ni prodaje.

Tudi sami ste s svojimi deli pustili in seveda še puščate pečat k ajdovski kulturi in umetnosti.  Na kakšni točki je trenutno vaša umetniška ustvarjalnost?

Moj vsakdan je zelo zapolnjen. Do zgodnjega popoldneva v službi, nato delo doma, ki ga pri hiši nikoli ne zmanjka, zvečer pa za galerijo ali društvo. Kljub vsemu si tako ali drugače moram najti čas tudi za ustvarjanje. Zadnje mesece bolj intenzivno, saj bom oktobra v Lokarjevi galeriji pripravil retrospektivno razstavo. Trenutno ustvarjam grafični cikel »Onkraj«. V času rigidne družbene atmosfere in kroničnega nezadovoljstva z vsem lahko prav umetniki pokažemo, da je iz vsega slabega edina dobra možna pot ta, ki si jo zgradimo sami.

Hvala.

 

Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

 

Lokalne Ajdovščina

#intervju, #kultura

Kolofon