Po enotedenskem premoru nadaljujemo z objavo kratke literarne zgodbe Kot v raju. Avtorica besedila je Vesna Perhavec Vodovnik. Literarno delo bomo po odlomkih objavljali enkrat tedensko in tako je danes na sporedu sedmi del zgodbe. Vabljeni k branju.
"Zadnja ponudba, bi želela katera od vaju danes piti kavo ob Ljubljanici?" je še enkrat vprašal Rocco. Dekleti sta ga nemo opazovali. Nobena ni reagirala na njegovo ponudbo. Kaj je z ženskami dandanes, se je spraševal Rocco v sebi. Če jih ne pogledaš so jezne, si ignorant, ali najdejo še hujšo žaljivko. Če jih opaziš in jim popihaš na dušo, so nedosegljive. Mogoče nimam pravega pristopa. Preveč direkten sem, to je moja težava. Ovinkarjenje in skriti ali prikriti nameni mu niso bili všeč. Za bleferje je poker, si je vedno mislil. Življenje pa ni igra. Odprto poveš kar misliš in je vse laže, je bilo njegovo preprosto vodilo.
Marjana ni takoj dojela, kaj ji pravzaprav Rocco govori. Tako, kot jima je priskočil na pomoč s popravilom avtomobila, tako jima je sedaj želel "popraviti" dan. V trenutku se je odločila. "Seveda greva, Rocco ti boš najin vodnik danes," mu je rekla. "Greva, kajne?" se je obrnila k Bredi.
Breda ni vedela ali je prav, da gresta z njim do Ljubljane. Navsezadnje ga ne poznata. Dvomila je v Marjanino odločitev. Kako naj mu zapata? Če izgleda dober in prijazen, še ne pomeni, da je to prava slika. Marjana je videla izraz na Bredinem obrazu. Vedela je kaj se ji sedaj podi po glavi. Dvomila je. Kar naprej je dvomila. Je to prav, kar bomo sedaj storili? Vedela je, da tako misli. Stopila je do Brede in ji prišepnila: "Dvomiti v vse in vsakogar, te utrudi in postara," in ji pomenljivo pomežiknila.
"Marjana, življenje ni pravljica, ne moreš kar slepo zaupati," je z ostrim glasom rekla Breda. "Seveda je pravljica, če si jo narediš," ji je odvrnila Marjana. "Če ti odgovarja biti v skrbeh, ti kar bodi, draga sestrična, meni pač ni, rada živim, rada se zabavam in tudi sedaj se bom," ji je resno odvrnila. "Marjana, pa kaj se greš, ne moreš kar tako slediti svojim željam! " je bila ogorčena Breda. "Greš tudi ti z nami, ali boš tukaj počakala na prevoz do doma?" se ni pustila prepričati Marjana.
Bredine misli so švigale kot vihar in v njej netile nemir. Želela si je iti, želela si je uživati, toda bala se je neznanega. Povsod je videla nevarnost. Življenje ni pravljica, so ji vsa leta govorili starši. Še sama je prevzela to misel. To ni njena misel, je sedaj vrelo v njej. Ponotranjila je strahove, ki ji niso pripadali. Ni vedela, kaj naj ji odgovori. Ni se znala odoločiti. Iz zagate jo je rešilo zvonenje telefona. Zvone ji je vračal, prej neodgovorjeni klic. Naj se oglasi in gre domov. Naj gre v Ljubljano? ....Hmm... iti po že ustaljeni in poznani poti, ali se spustiti v neznano avanturo?
"Prepričan sem, da bo danes čudovit dan, vreme je odlično, najprej malo pohajkovanja po starem delu mesta, nato ogled gradu, vožnja s čolnom po Ljubljanici in če bosta na volji še koncert v večernih urah," je izdelal načrt Rocco. Koncert... Peter... Bredi so misli švignile v novo smer.
"Zvone, pozdravljen," je se je oglasila Breda." Breda, kako si?" je vprašal Zvone. Presenečen je bil, ko je videl Bredin klic. Vedel je, da sta šli z Marjano v Ljubljano. Najbrž opazujeta mesto iz vrha Nebotičnika in pogrešata našo malo mirno vas. Mogoče si je zaželela moje družbe je upal Zvone. Lepo bi bilo biti sedaj z njo na vrhu Nebotičnika. Opazovala bi mesto, medtem, ko bi ji zapel...na nebotičnik sva odšla.... ona bi se mu smejala..."Bil sem zaseden ,oprosti," se ji je najprej opravičil, da ga ni bilo tu, ko ga je potrebovala."Zvone, je že v redu, sem že uredila, ti že razložim jutri," je na hitro prekinila pogovor Breda. "Pojdimo," je rekla Marjani.
...se nadaljuje
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
