Vladimir Bačič se je rodil leta 1958 v Dolenjah. Po končani gimnaziji v Ajdovščini je v Ljubljani leta 1981 diplomiral na študiju likovne umetnosti s temo o slikarju Venu Pilonu. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko in fotografijo. Svoja dela je razstavil na osmih samostojnih in več kot sedemdesetih skupinskih razstavah v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji, Avstriji, Nemčiji in Franciji. Udeležil se je tudi tridesetih likovnih kolonij in ekstemporov v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji in Nemčiji. Večkrat je doma in v tujini sodeloval v mednarodnih strokovnih ocenjevalnih žirijah na področju sodobne likovne umetnosti in fotografije. Za svoje delo na slikarskem in fotografskem področju je prejel več nagrad. Je član Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije, Društva likovnih umetnikov Severne Primorske, katerega predsednik je že vrsto let, od leta 2018 pa je tudi predsednik zveze slovenskih akvarelistov IWS Slovenija. Živi in dela v Ajdovščini, prej kot profesor likovne umetnosti na OŠ Danila Lokarja in kratko na Srednji šoli Veno Pilon v Ajdovščini, od ustanovitve Lokarjeve galerije v Ajdovščini 2012 pa tudi kot njen vodja.

Preberite tudi: Intervju z Vladimirjem Bačičem za Lokalne Ajdovščina

Kot predsednik Društva likovnih umetnikov Severne Primorske je od leta 2002 organiziral 20 mednarodnih likovnih kolonij in 16 skupinskih razstav severnoprimorskih likovnih ustvarjalcev v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji in Italiji, kot vodja Lokarjeve galerije pa je v galeriji kot kurator postavil 50 razstav vidnih domačih in tujih avtorjev, skupinskih razstav in razstav mednarodnih likovnih projektov. Za večino razstav je napisal strokovne uvode v katalogih in objavljal strokovne prispevke v tiskanih medijih.

Vladimir Bačič

Pregledno razstavo »Tišina. Kako glasne so stopinje hrepenenja.« bo pospremil tudi katalog, v spodnjih vrsticah pa si lahko preberete krajši izsek, ki ga je pripravila Nelida Nemec.

»Tišina. Kako glasne so stopinje hrepenenja.«

… Med hotenji in željami, ki so se – v kaosu prebliskov – velikokrat tudi realizirali kot pesem, proza, fotografija, kolaž, slika ali grafika, a ne nujno po tem zaporedju so se Vladimirju Bačiču ustvarjalne ideje rojevale po notranjem klicu. V nemiru samospraševanj. Med hojo po robu. V strasti odkrivanj. Študij, ki ga je dokončal v začetku osemdesetih ga je naravnaval k vizualnemu, likovnemu. Stal je na krožišču poti. Kam vodi njegova pot? Kam ga pelje njegovo srce? Vrnitev v Vipavsko dolino in Ajdovščino je bila logična, prav tako kot tudi njegova nikoli zatrta želja po morju in Mediteranu, ožarjenem s soncem in z vonjem po soli. Postopoma, a vztrajno so se rojevali: poet, filozof, slikar, pedagog in organizator. Vsakemu izmed njih je dajal možnosti – da se polnokrvno izrazi, realizira, materializira nikoli utišana misel. …

Slike. V začetku osemdesetih je zaživel prvi izmed petih slikarskih ciklov, ki je začrtal njegovo pot in jo v iskanju svojega slikarskega poslanstva bogatil od leta 1981 do 2001: Na koncu koraka ujame njegov korak na poti iskanj, preverjanj, samospraševanj, hotenj in želja. Njegova notranjost se razpre in daje poleta slikarski vehemenci, ki ni ujeta v trenutna slikarska iskanja, pač pa išče svoj izraz. Svoj rokopis in svoje sporočilo. Nastajajo dela srednjih in velikih formatov, ki govorijo o ustvarjalcu, ki bo hodil svoja pota. Ki bo izražal sebe in se odzival na svoja lastna iskanja. Svojo življenjsko in ustvarjalno filozofijo. … Konec devetdesetih je dal zagon novemu: Barve Mediterana. Ni naključje, da so ta dela motivno odslikava okolja, ki mu pripada po srcu, da so ujeta v tehniki kolaža in v močnih, fovistično občutenih barvnih tonih, z močnimi kontrasti, konturo, žarčenjem in premišljeno razporeditvijo. Da so nabite s čustvi. Da delujejo nadzemeljsko. …

Na slikarskem področju, kjer leto za letom vztrajno ubira svojo pot, ohranja kolaž kot tisto tehniko, ki ga najbolj nagovarja in naravnava k vse bolj abstrahirajočemu doživljanju videnega in doživetega. K slikarskemu polju, ki upošteva abstraktno likovno videnje. Kolaž, ... je tudi zanj tista tehnika, ki mu v največji meri omogoči, da s tujimi materiali poudarja in preoblikuje plosko površino podobe in njeno teksturo v otipljivo materijo slike. ...

Od leta 2005 nastajajo slikarska dela iz cikla Meditacija, ki potrjujejo tezo – kot je zapisala Nives Marvin – da je v svojem likovnem jeziku zelo samosvoj. To samosvojost spodbuja tisti notranji klic, ki je iščoč, razmišljujoč, a hkrati zazrt v mehko notranjost, razpeto med kontemplacijo, meditacijo, čisto razumskostjo in praktičnostjo. Njegovo delo opredeljuje stroga urejenost in ožarjena igra abstrahirane igre neprepoznavnih ploskev in oblik, ki, kot je zapisala Nives Marvin, na podobah zadnjih let »le v detajlih asociirajo arhitekturne ali krajinske izseke. Raziskovanje prostorskega elementa kot bistvenega izraznega sredstva je Bačičeva glavna preokupacija, ki mu v upodabljanju nudi želene efekte. S posebnim odnosom do prikrite svetlobe, kjer hote pušča vidne segmente njene naravne strukture, katerim dodaja še aplikacije kolažev, ustvarja optično atraktivne podobe mehkih form in racionalno zasnovanih pravokotnih in drugih geometrijskih ploskev«. Tudi slikarska dela zadnjih let govorijo z barvami in njihovimi simbolnimi vrednostmi, s prehodi toplih in hladnih prepletanj in prelivanj, s svetlobnimi žarčenji in razporeditvijo, kjer dominirajo kolažni segmenti, ki se preoblikujejo v optično zanimivo igro svetlob, senc in barv. Da se oko napoji. Spočije. Najde detajl, ki dotakne. In spodbudi misel, ki išče.

Poleg slik se je sočasno vztrajno in polnokrvno rojeval tudi ciklus fotografij. … V fotografiji ga zanimajo artefakti, uporabni predmeti, ki so oplemenitili človekov vsakdan, in sledovi človekovih posegov na različne podlage kot so zid, deska, kamen. Njegovo oko ujame podrobnosti, v katerih razbere svojo zgodbo, najde njemu zanimive sledove in detajle, ki, kot je zapisal Brane Kovič, »vzbujajo najrazličnejše asociacije in ki jih lahko povežemo v like ter s kančkom domišljije iz njih sestavimo ’zgodbo’«. Teh zgodb je vse do danes veliko in mnoge je ujel v cikle kot Kamen iz leta 2009, ... cikel Cvet iz leta 2010, ... cikel Sol lapis iz leta 2012, kjer še posebej izrazito daje poudarek barvi, ki je tudi pri tem ciklu – kot je za enega zgodnejših zapisal Kovič – »hkrati oblika, ker ju gledalec zaznava sočasno, predvsem pa ne več kot del fizične realnosti, ampak zgolj kot vizualizirano metaforo«. ... Če so ti cikli barvni, sta cikla Križ in Skorja iz leta 2007 in 2015 ujeta v estetsko sporočilnost črno-bele fotografije, kjer se osredotoči na kompozicijo, linijo, prostor in svetlobo. …

Tudi z načini, ki jih nudi sodobna tehnologija, ki mu razpre možnosti grafičnega oblikovanja in urejanja slikovne podlage z magično roko, ki kot bi imela čopič ali svinčnik drsi, pleše, zarisuje, izvablja potezo na način, da se lahko izživi njegovo v sliki nikoli dovolj izživeto barvno čutenje. … Listi v tehniki giclée printa zaživijo v sproščenosti abstrahiranega predmetnega sveta, ki ga prepesnjenega polaga na slikovno ploskev, da se razživi v občutenjih nanosov, intervencij, spojev, prekrivanj, prepletov in amorfnih oblik.

Vladimirja Bačiča, subtilnega ustvarjalca z mnogimi strastmi navdušuje vse, kar je lepega ... in postanejo navdih za izvirno likovno podoživetje, ki se izpoje v sublimni harmoniji najpomembnejših slikarskih elementov. Tako kot vse tisto notranje, globoko zapisano in nikoli povsem izživeto, ki vztrajno razgibava njegovo dušo in srce, njegovo bit, da se njegova misel radoživo odziva kot impulz v nikoli dokončani slikarski viziji. Njegova dela so estetsko dovršena in subtilno nagovarjajoča. So čudovit odsev njega samega.

Dr. Nelida Nemec

(povzetek teksta iz kataloga)

Deli Nazaj