Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Miran Krapež: »Največkrat fotografija ali zgodba, ki jo le ta podaja, pove več kot dolgi suhoparni članki.«

Bila je deževna nedelja v maju, ko je bilo na Gori še vedno za »ta debelo« bundo, ko sem se dogovorila za intervju z mojim sogovornikom, Miranom Krapežem, slovenskim naravoslovnim fotografom leta. Ko sem ga poklicala po telefonu, da preverim, kdaj ima čas, mi je odvrnil, da naj kar sama predlagam termin, ker njemu ni nikoli dolgčas in ima vedno kaj početi. Odpravim se dol po hribu, pihala je burja, padal je dež in dežnik sem imela ob sebi le za okras. Ko prispem do Miranove hiše se prismeje iz garaže in pravi: »Dej, pridi pogledat kaj delam.«

Trenutno razvija »flovtek« neke vrste splav za na  vodo, s pomočjo katerega bo lažje fotografiral živali na vodi s posebno šotorsko kamuflažo. Vidim, da to kar mi je rekel po telefonu res drži, dolgčas mu zagotovo ni, če ne fotografira, pa gotovo ustvarja.

Usedeva se v kuhinjo, omeni, da ni kaj prida govornik, ampak kot se je izkazalo v nadaljevanju, to sploh ne drži, saj sva posnela veliko materiala in debata bi lahko še kar trajala. Že takoj na začetku omeni, da ga sedaj poleg fotografije zelo zanima tudi video. Na tem področju sedaj pili svoje znanje, saj želi nadgraditi svoje delo. Ampak kot poudari sam: »To je nekaj povsem drugega kot fotografija, kar se zahtevnosti tiče…«, a več to tem v nadaljevanju intervjuja.

Miran, na začetku me zanima kako načrtujete svoj fotografski pohod, že doma razmišljate o tem kaj boste fotografirali v naravi ali gre bolj za moment, ki se vam zgodi zunaj, ko ste pred samim objektom?

Ko se pričneš ukvarjati s fotografijo so to trenutki, greš in dobiš kar dobiš. Super je, če je svetloba prava, če trenutek dneva ustreza. Bolj profesionalen kot je tvoj pristop, bolj postanejo stvari načrtovane, so nekakšen projekt. Zamisliš si en projekt in iščeš točno to kar si si zamislil. Naključnega »šklocanja« ni več in pravzaprav iščeš in fotografiraš stvari, ki si si jih nekako začrtal.

Miran Krapež

Kako izgleda ena taka odprava, kdaj so fotografije najboljše, kako izgleda vaša dnevna rutina kadar se odpravite na lov za novimi fotografijami?

Zelo različno. Lahko grem v naravo za dve, tri ure, lahko se odpravim na fotografiranje za dva ali tri dni. V prvem primeru si ne belim glave s tem ali sem kaj pozabil dati v nahrbtnik ali ne, medtem, ko je potrebno pri večdnevni odpravi res temeljito premisliti kaj vzeti s seboj. Vse je odvisno od zvrsti fotografiranja. Če govorimo o naravoslovni fotografiji, je vse povezano z naravo in med opremo mora biti vse kar potrebuješ, da lahko dva, tri dni preživiš na prostem. Fotografska oprema je profesionalna, veliko jo je potrebno za dober posnetek, vse to predstavlja določeno težo, zato mora biti v nahrbtniku optimalna izbira. Rezervnih objektivov in fotoaparatov se na take odprave ne jemlje. Tudi hrana je v manjših količinah.

Ko je vsa oprema pripravljena, sledi zgodnje ali največkrat nočno vstajanje in vožnja na lokacijo. Ko grem recimo na Stol, Montaž, Soriško planino ..., vstanem ob 1h, sledi nekaj ur vožnje, potem pa ob 3h ali 4h v hrib. Na lokaciji moraš biti še preden se zdani. Prvič, da se živali ne vznemirijo, drugič zaradi maskiranja in tretjič zato, ker so živali zjutraj najbolj aktivne in v prekrasni jutranji svetlobi lahko naredim najboljše fotografije. To lahko dosežem samo tako, da me živali tam ne opazijo. Če so vremenske razmere ugodne, mi celodnevno fotografiranje sploh ne predstavlja problema in čas hitro mine. Vedno pravim, da se mi takrat, ko sem med živalmi v naravi, polnijo baterije. In, če je za marsikoga moje početje nerazumno in smešno, sam pri tem zelo uživam. Načrtovane odprave se po navadi fotografsko uspešno končajo, velikokrat pa se vračam domov tudi s prazno kartico v fotoaparatu. Temu primerno je tudi moje razpoloženje pri odhodu domov. To je narava, zagotovila za uspeh ni nikoli. Na to sem se navadil, s tem živim in to spoštujem. Če pa so v fotoaparatu nastale nepozabne fotografije, spominsko kartico zavijem v vato, ker se bojim, da bi se ji kaj zgodilo.

Pri naravoslovni fotografiji, ki je nekako dominantna med vašimi fotografijami, vam je gotovo v veliko pomoč predhodno znanje. Poznavanje živali, njihov življenjski prostor ipd.

Vsekakor, tu je velikega pomena okolje iz katerega izhajam, da živim tu blizu (opomba: Miran Krapež živi na Otlici, na obrobju Trnovskega gozda), kjer mi je vse to na dosegu, poleg tega sem živel v družini, ki je bila neprestano povezana z naravo. Skupaj z bratoma in očetom sem naravo spoznaval preko lova in gnala me je velika radovednost.  Tako sem dobil veliko znanja o tem kako se žival obnaša, kdaj in kje jo najdeš, to je velika prednost pred fotografi, ki tega znanja nimajo. Če ne poznaš živali, njenega obnašanje, se lahko fotografiranja lotiš na povsem napačen način in se tega morda niti ne zavedaš.

Fotografija: Miran Krapež

Iz tega lahko torej izhaja, da je ključno poznavanje objekta fotografiranja, da znaš oceniti kako se bo tvoj objekt fotografiranja obnašal, naj si bo to masa ljudi ali pa v tvojem primeru živali.

Absolutno je to ključna prednost. Nastavitev fotoaparata se naučiš doma, izkušnje te pripeljejo do tega, da stvari izpelješ dobro, da po domače »ne zafrkneš«, ko si na terenu, ampak ključno je, da poznaš obnašanje, tako živali kot tudi pokrajine. Ključna stvar je, da poznaš objekt. Podobno kot pri vsaki fotografiji.

Kaj vam pri fotografiji oz. samem procesu fotografiranja daje zadovoljstvo? To da naredite dobro fotografijo ali sam proces fotografiranja, ko odidete od doma in se odpravite »na lov« za dobrim posnetkom?

To, da se s tem ukvarjam. Da sem v stiku z naravo. Sam že zelo dolgo beležim utrinke. Še preden sem se resneje začel ukvarjati s fotografijo, sem beležil dogajanje v naravi in z navdušenjem kazal posnetke tudi drugim. To, kar se dogaja v naravi je čudež. Zato sem si želel to pobliže predstaviti ljudem. Potem so tu ti posebni trenutki, ki jih navaden človek ne vidi pri živalih. To je tisto, kar bi rad pokazal tudi ostalim. Akcija in posebni trenutki, to je tudi tisto kar v naravoslovni fotografiji šteje.

Ste bili morda presenečen, ko ste dobili nagrado za najboljšega slovenskega naravoslovnega fotografa? (opomba: Miran Krapež je bil razglašen za Slovenskega naravoslovnega fotografa leta 2018, razglasitev je potekala marca 2019)

So nagrade, ki sem jih prejel na natečajih v Ameriki, Rusiji, Kanadi, Bolgariji, vendar so zame samo en naslov, ki sem ga pospravil med svoje dosežke. Nagrada, ki sem jo osvojil nazadnje, pa se je dotaknila tudi lokalnega okolja in to mi še posebej veliko pomeni. Biti Slovenski naravoslovni fotograf leta, (opomba: ob tem je zmagala tudi fotografija, ki je postala naravoslovna fotografija leta) in dejstvo, da sem prepoznan v lokalnem okolju in na področju naravoslovne fotografije, s katero se večinoma ukvarjam, je velika potrditev mojega dela. Zagotovo mi laska dejstvo, da je na natečaju na katerega prispe 6000 fotografij, pregleda jih štiri-članska žirija in sreča je že to, da fotografije ne spregledajo, bila izbrana prav moja fotografija.  

Fotografija: Miran Krapež

Kako ste sami pili svoje zanje, da ste prišli do najbolj optimalnih fotografij za nadaljnjo obdelavo?

Učil sem se vsega po malem. Na začetku sem se pilil na fotografskih tečajih, da bi podrobneje spoznal fotoaparat in tehnike. Tehnologija, ki jo prinaša digitalizacija prinaša vedno nove in nove možnosti, tako, da se neprestano učiš. Če ne poznaš orodja, nimaš na terenu kaj početi. Opremo je potrebno imeti v mezincu. Veliko sem sem učil preko spleta, saj je danes tam dostopno skorajda vse. Nekdo ti da lahko osnovne napotke, vendar je potem treba hodit na teren in znanje aplicirat. Poleg tega, sem se veliko naučil od prijateljev fotografov, skupnega druženja z njimi, izmenjava znanj, trikov ipd.

Ali radi delijo svoje znanje?

Ja to ni problem, ne z vsemi seveda, saj je tudi v fotografskem svetu zavist. Ne razkrivamo pa tudi vsega oz. vsaj ne ob tistem aktualnem času, da ne bi ogrozil določene živalske vrste. To poskušam prenašat naprej tudi na ostale fotografe.

Torej je ključno, da se ljudje zavedajo pomena eko sistema?

Tudi deljenja takšnih ključnih informacij na družabnih omrežjih. Fotografi in ostali navdušenci nad naravo, naj ne oznanjajo tako občutljivih podatkov po družabnih omrežjih. Npr. že sami kačji pastirji so tak, zelo občutljiv eko sistem, nekdo, ki bi želel posneti fotografijo v močvirju in zabrede s svojim stativom v vodo, pri tem pa ne opazi jajčec na površini vode in jih za ceno ene fotografije uniči. V prvi vrsti je potrebno biti naravovarstvenik.

Imel sem en takšen primer pred kratkim, saj sem želel fotografirati gnezdo sivih čapelj. Želel sem si posneti fotografijo, ko pride samica na gnezdo in celoten obred. Vendar sem bil preblizu. Samica je iz gnezda odletela, prišla nazaj in ko je videla, da sem bil še vedno tam je ponovno odletela. Kljub temu, da sem se peljal daleč, sem se odločil, da zapustim kraj in pustim živali v miru, sicer bi lahko s svojim početjem povzročil, da se samica v gnezdo sploh ne bi vrnila.

Fotografija: Miran Krapež

Menite, da se je fotografija s tem, ko je postala oprema bolj dostopna, razvrednotila ali je morda še celo pridobila na svoji prepoznavnosti, teži in veljavi?

Težko bi rekel, da se je razvrednotila. Menim, da več ljudi kot se ukvarja s fotografijo, več ljudi spoznava fotografijo in konec koncev, če nam tehnologija omogoča narediti dobro fotografijo je to lahko le dobro. Menim sicer, da je vseeno treba ločiti med navadnim »šklocanjem«  in projektnim fotografiranje, kjer porabiš veliko časa, energije, kilometrov, denarja, da dobiš »tisti« prizor. K večjemu je fotografija vedno bolj popularna. Tudi s pomočjo družabnih omrežji je fotografija pridobila na teži, predvsem na prepoznavnosti. Kako so pred leti ljudje izvedeli, da se nekdo ukvarja s fotografijo? Če je imel fotograf razstavo je nanjo prišlo nekaj znancev, morda posameznikov iz okolice – v preteklosti je bilo potrebno vlagati več energije v promocijo. Tudi sam rad pogledam fotografije, ki krožijo po družabnih omrežjih in niso nujno od fotografa. Všeč pa so mi fotografije, ki imajo neko sporočilno vrednost.

Največkrat oz. nekako po vaših objavljenih fotografijah sodeč se poslužujete naravoslovne fotografije, katere druge vrste fotografije vas še zanimajo?

Preizkusil sem se praktično že v vseh zvrsteh. Raje pa se odpovem fotografiranju porok. V studiu sem se med drugim preizkusil s tihožitjem, obogateno s suhim ledom, kar je nekaj popolnoma drugega, vendar prav tako zanimivo.

Kaj pa portreti, vas zanima tudi to področje?

Ja tudi portretna fotografija me zanima, pred kratkim sem bil tudi na delavnici, kjer sem pilil svoje znanje iz portretne fotografije. Vendar so to studijske stvari in ponovno potrebuješ dodatno opremo. Lahko pa to delaš tudi na ulici in bolj kot so portreti eksotični, bolj pridejo do izraza. Vsekakor pa menim, da tudi pri portretni fotografiji potrebuješ zgodbo. Želiš predstaviti zgodbo človeka. Enako kot v naravoslovni fotografiji, ko loviš poze živali, ki jih po navadi človek ne vidi, tako je čarobnost ujeti trenutek portretiranca in predstaviti njegovo zgodbo skozi fotografijo.

Se vam je kdaj med fotografiranjem pripetilo kaj nenavadnega?

Bil sem na terenu skupaj s prijateljem fotografom, ko sem snemal jelenji ruk. Naredil sem 1200 fotografij, nakar se mi izpiše, da fotografij ni več mogoče posneti. Sposodim si novo kartico od prijatelja, seveda sem v tem času zamudil dobre pogoje in naredil samo še kakšnih 30 fotografij, vendar sem se tolažil s tem, da jih imam tako ali tako 1200 še na kartici. Pridem domov, dam kartico v računalnik in le ta ne zazna fotografij s kartice. Hitro v akcijo, kdo bi lahko pomagal rešiti fotografije s kartice, iskanje kontaktov in nihče ni znal dobiti fotografij. Preko vez sem prišel do nekoga, ki ima povezave z vojaškim laboratorijem v Zagrebu. Mislil sem si:« Če jim tu ne uspe, jim najbrž nikjer ne bo«. Čez kakšen mesec me ta oseba, ki dela v Zagrebu pokliče in pravi, da jim je uspelo dobiti 80% vsega materiala, več kot to da ne gre, ampak, da bo stalo 120 eur. Mislil sem si bolje kot nič, saj sem že skoraj izgubil upanje. Nakar se je za mojim kontaktom, ki mi je pomagal pri tej povezavi izgubila vsaka sled, posledično nisem več prišel do svojih fotografij.

Bili so tudi padci, takšni na robu preživetja. Ne dolgo nazaj, v Čavnu, nad tuneli. Kamen, na katerega sem stopil že nekaj stokrat, se mi je nenadoma odkrušil. Vendar sem imel res srečo, saj je bila pod skalo polica, na kateri sem pristal, sicer bi se peljal čez prepade direktno na cesto.

Fotografija: Miran Krapež

Kakšna pa je sicer starost naravoslovnih fotografov pri nas?

Zelo različna. Poznam 18, 20-letnike, ki so v vrhu naravoslovne fotografije. In tudi predstavnike starejše generacije, med katerimi so tudi takšni, ki ne sledijo tehnologiji dovolj hitro in se še vedno oklepajo preverjenih metod in trikov, ki jih poznajo. Poznam pa tudi veliko starejših fotografov, od katerih se zelo veliko učim. Starostne omejitve tukaj ni.

Obstaja kakšen posameznik, ki vas navdihuje, po komer se zgledujete, se od njega učite?

Vsi moji fotografski prijatelji, vsi se učimo eden od drugega. Če s tem živiš, se ti stalno nekaj dogaja, spremljaš trende in srkaš znanje, kjer je možno. Recimo fotografiranje ptičev na vodni gladini, pionir tega pri nas v Sloveniji je mlad 20 letni fant – Jure Novak, entuziast, ki ima kljub svoji mladosti veliko znanja in je za seboj potegnil tudi širši krog fotografov, ki so začeli uporabljati to perspektivo.

Kako ocenjujete slovenski prostor za fotografijo, je spodbuden, rivalski?

Slovenija je majhna, zato je moč najti vse. Menim, da imamo tudi veliko dobrih fotografov. Sam sem član štirih fotografskih društev in prav tako spremljam stvari preko družbenih omrežji. Da bi bilo prav brez rivalstva ne morem reči. Pri prijavah na natečaje pa opažam, da fotografi prijavljajo kvalitetna dela.

Kako kritični ste sami do svojih fotografij, se kdaj zgodi, da se vam morda kakšna fotografija ne zdi tako dobra, pa se izkaže, da je drugim zelo všeč?

Vedno sem v dilemi, saj se mi je že velikokrat zgodilo, da sem neko fotografijo poslal na natečaj zato, da sem zapolnil tisto kvoto n-tih fotografij in je bila potem ravno ta fotografija izbrana in nagrajena. Sam imaš favorite, nekdo drug vidi z drugimi očmi in vidi povsem drugače, poleg tega v svojih fotografijah vidiš tudi določeno mero truda, ki je bil vložen v nastanek le te. Najtežji je vedno izbor. Opažam, da več znanja kot imam, težji je proces izbire fotografij, ker postajaš vedno bolj kritičen.

Fotografija: Miran Krapež

Kateri del fotografije pa je za vas najtežji, če temu sploh lahko tako rečemo?

Mislim, da je najtežje čakanje. Komaj čakam tisti letni čas, ko bom določeno žival lahko posnel v pozi, ki jo želim zabeležiti. Pri vsaki živali je drugače. In želja je vedno dobiti žival v njenem naravnem okolju in v trenutku, pozi, ki je večina ljudi še ni videla ali imela priložnosti videti.  

Kje vse lahko vidimo vaše fotografije? In na katero izmed njih si najbolj ponosen?

V vseh teh letih se je teh objav nabralo kar nekaj in vsem dejansko ne morem sledit, kaj šele, da bi se vseh spomnil. Od vseh objav je sigurno najbolj ažurna moja spletna stran in facebook profil. Nekaj objavim tudi na Instagramu. 

Seveda je bilo veliko mojih fotografij že objavljenih v različnih revijah, predvsem sem ponosen, ko je katera od njih izbrana za naslovnico. V lanskem letu, so bile moje tri naslovnice od štirih v reviji Svet ptic. Veliko fotografij je objavljenih v reviji Lovec in vsako leto izbranih za različne koledarje z motivi narave. Sicer pa sem najbolj ponosen na dve nepozabni objavi v preteklih letih in sicer na fotografijo gamsa v reviji National Geographic in fotografijo hermelina v britanskem BBC Wildlife magazine. Vesel sem bil tudi razstave National Geographica v Jakopičevem sprehajališču v Ljubljani, kjer so bile ob 100 letnici narodnih parkov Amerike objavljene štiri moje fotografije živali.

Imel sem  pet samostojnih in več skupinskih razstav, trenutno sodelujem s tremi fotografijami na panojski razstavi ob Hublju v Ajdovščini. Ko sem zbiral fotografske nazive in veliko fotografij pošiljal na mednarodne salone, sem tam dobil tudi več kot sto različnih nagrad. Nekajkrat sem bil proglašen za najboljšega avtorja salona in zato prejel posebna priznanja. Od zadnjih dosežkov pa sem vsekakor najbolj ponosen na naslov Naravoslovnega fotografa leta 2018, ki sem ga prejel pred kratkim, poleg tega pa je ena od mojih fotografij prejela še naslov zmagovalne Naravoslovne fotografije leta.

Kako izbirate način za objavo fotografij na družabnih omrežjih?  Vidimo, da delite na svojem profilu fotografijo, ki recimo ne pripada letnemu času v katerem trenutno smo?

Tisti "ta pravi" naravoslovci smo malo čudna in samosvoja bitja, zato nismo vedno razumljeni. Znanci večkrat sprašujejo in me silijo naj že zaboga objavim in pokažem fotografije z zadnjega snemanja. Zame pa so nekatere teme preveč občutljive in nekatere živali preveč ogrožene, da bi jih takoj izpostavljal na družabnih omrežjih. Zdi se mi, kot bi zvečer natrgal sveže češnje in jih zjutraj na tržnici prodal. Češenj več ne bi bilo, denar bi zapravil in zgodba bi bila končana. Fotografija, ki nastane po velikem, včasih večletnem trudu, pa je samo moja, za njo stoji zgodba in ta se ne prodaja. Ostane v meni, nosim jo za vedno zapisano v spominu,  z vsemi bogatimi izkušnjami, ki so se vzporedno zgodile. In tudi, če fotografijo po nekem času izpostavim javnosti, večina ne razume njene zgodbe. Naj si bo to navaden zajec ali lisica, ali pa morda določena vrsta za katero garaš dve, tri ali mogoče več let, da jo posnameš.

Zamik, ki nastane z mojo objavo fotografij na Facebooku, Instagaramu ali na spletni strani, pa je največkrat povezan z varstvom narave, določenih vrst živali v določenem okolju. Predvsem zaradi ljudi, ki bi te informacije izkoriščali in s tem škodovali naravi in živalim. Simpatični mladički so »luškani« in privlačijo simpatije ljudi, vendar so občutljivi in izpostavljeni še toliko bolj ogroženi. Zato po navadi ob mojih objavah tudi ne izpostavljam lokacij.

Razmišljate, da bi kdaj svoje znanje, ki si ga nabral v letih fotografiranja delil z drugimi - preko kakšnega tečaja?

Veliko prijateljev in znancev me vedno sprašuje o tem in onem okrog fotografije. Največkrat o nastavitvah fotoaparatov, o nakupu fotografske opreme, o obdelavi in izdelavi fotografij. Dobil sem ponudbo tudi od drugih institucij za pomoč pri širjenju znanja. Občutek imam, da veliko tega znanja imam in ga rad predajam dalje. V fotografskem društvu Veno Pilon nas je nekaj mentorjev, ki pripravljamo foto delavnice in članke na različne teme ... (makro delavnica, jamska fotografiranja, fotografiranje z bliskavico, ostrenje, itd) ter organiziramo foto izlete. Vedno pogosteje razmišljam o tem, da bi končno res lahko zorganiziral fotografski tečaj in nekaj svojega znanja prenesel na druge, ki se želijo v tem preizkusit ali izpopolnit. Ampak obveznosti je vedno veliko in žal so prioritete vedno in povsod prisotne. Upam, da se mi v prihodnje le uresniči organizacija tečaja ali kake foto delavnice vsaj v lokalnem okolju.

Fotografija: Miran Krapež

Kaj vam pomeni prepoznavnost v fotografskem svetu (tako doma kot v tujini)? Kakšne možnosti vam odpira?

Dobro je biti prepoznaven, ko nekaj počneš in želiš, da to vidijo tudi drugi. Družabna omrežja so danes idealno orodje za to. Pravijo, da, če nisi prisoten tam, te enostavno ni. In to še kako drži. Vesel sem, da sem si preko družbenih omrežij nabral kar nekaj, predvsem fotografskih prijateljev, za katere sploh ne bi vedel, da obstajajo in rad občudujem njihove fotografije. Ob njih uživam, z njimi izmenjujem mnenje, izkušnje in znanje. Brez dejstva, da si tam, tega ni in nihče ne ve zate. Kljub temu, da vse kar počneš delaš zase in za svojo dušo, je lepo to tudi nekomu pokazati. Svoje fotografsko delo smatram, ob vseh užitkih, ki jih pri tem doživljam, tudi kot poslanstvo in ozaveščanje ljudi o vsem, kar se s tem našim planetom in živimi bitji dogaja. Največkrat fotografija ali zgodba, ki jo le ta podaja, pove več kot dolgi suhoparni članki. In, če sem s svojo fotografijo prispeval k temu, da je odnos ljudi do narave lahko bolj prijazen, če sem ohranil eno gnezdo mladičev več, približal nekomu žival, ki jo sploh ni poznal, potem je moj namen dosežen.

Kaj pa prihodki iz fotografije? Se bi pri nas dalo živeti od tega?

Težko, sploh od naravoslovne fotografije. Pri nas ni takšnih potreb. Recimo v Nemčiji sem spoznal kolega fotografa, ki se preživlja s tem, da fotografira hrana za eno od restavracijo in zasluži mesečno nekje 4000 eur. Kdo te bo pri nas za to plačal? Pri nas se prijavim na kakšen natečaj in prodam svojo fotografijo za nekaj deset eurov.

Imate kakšne cilje kaj bi v bodoče še radi počeli?

Rad bi ostal prepoznan v svetovni naravoslovni fotografiji, ostati tam kjer sem. Zelo rad bi se preizkusil tudi v videu, kot sem omenil že na začetku. Ker se je fotografija tako razširila, da je več prihodnosti v videu. Tudi finančno je video bolje nagrajen, seveda ne v Sloveniji. Pri nas bi seveda vse želeli zastonj. Nihče pa se ne zaveda koliko dela in tvojega časa je vloženega v določeno fotografijo ali posnetek.

Torej imate sedaj vizijo in izziv, ki vas žene naprej?

Ja to bo kar nekoliko večji izziv, tudi nekoliko težje ga je prikazovati ljudem, kot fotografije. Potrebno je biti kar prodoren tudi preko drugih kanalov. Tudi društev, ki bi se ukvarjali z videom ni toliko. Ljudi, ki se ukvarjajo z naravoslovnim videom v Sloveniji je zelo malo.

Fotografija: Miran Krapež

Miran najlepša hvala za vaš čas in pogovor. Želimo vam veliko užitkov, tako na fotografskem področju, kot uspešno uresničevanje vizije na področju videa.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Barbara Pfeifer

#intervju, #razstava, #fotografija, #okolje

Kolofon