Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Črv sreče

»Bližamo se neznanski indiferenci,« je v Tovarišiji leta 1943 zapisal Kocbek, »ki je ne bo mogla razložiti nobena kolektivna psihologija.« Stisko, ki se neogibno porodi iz brezbrižnosti in samozaverovanosti, pa bo s tabletami očitno poskušala pozdraviti psihiatrija, čeprav je edino pravo zdravilo zanjo, ironično, prav tovarišija – kar nam bi moralo biti že dolgo jasno.

Čeprav to dobro skrivamo, smo ljudje pravzaprav preprosta bitja. Že res, da svojo preproščino zlahka spregledamo, ker smo si življenje zapletli in otežili do amena, vendar gonilo vsega našega krotovičenja na tem planetu je zgolj in samo eno: sreča – bomo s svojim početjem korak bliže sreči ali ne? V iskanju sreče si tako poiščemo najboljšo možno službo, da bomo imeli kar najvišjo plačo, da bomo čim več prihranili, da si bomo kupili boljši avto, da se bomo z njim odpeljali na dopust, da bomo za nekaj časa pobegnili pred vsem, s čimer smo se v iskanju sreče obdali doma. Saj pravim, zapletli in otežili do amena, a vse, kar smo ljudje kdaj koli zakrivili sebi, drug drugemu in zemlji, smo naredili in še kar počnemo v obupanem hlastanju za srečo. Kar bi bilo nemara upravičeno, če le ne bi bila ta naša sreča nekam … piškava. Ni?

Ja, verjetnost, da bomo danes umrli zaradi lakote ali vojne, je za večino svetovnega prebivalstva na naše in na Maslowovo veliko zadovoljstvo neprimerno manjša (če ne kar neobstoječa), kakor je bila še pred sto ali dvesto leti, in tudi sicer nam na prvi, površen pogled ne gre slabo: skoraj šestdeset odstotkov vseh zemljanov ima dostop do interneta, skoraj sedemdeset odstotkov nas premore mobilno napravo, leta 2018 je v tuji državi vsaj enkrat prespalo 1,4 milijarde turistov, kar je šest odstotkov več kakor leto poprej, in medtem ko je bilo še leta 1976 na svetu 'pičlih' 342 milijonov štirikolesnih prevoznih sredstev, pa smo danes bogatejši kar za dobro milijardo avtomobilne pločevine, kar pomeni, če se osredotočimo zgolj na Evropo, da premoremo povprečno en avtomobil na dva prebivalca – ja, človeštvo že dolgo ni uživalo tolikšne materialne blaginje in tehnološkega udobja, o tem ni dvoma. Ker pa vse to naše pehanje za boljšim, hitrejšim, naprednejšim poganja samo skromna želja po sreči, se moramo vprašati – smo zaradi vsega tega preobilja in lagodja res srečnejši od svojih prednikov?

Na to vprašanje bi težko odgovorili, ne da bi naredili račun brez krčmarja, lahko pa v premislek vendarle vzamemo še nekaj drugih številk. Od leta 2000 do 2010 so evropski zdravniki vsako leto predpisali povprečno dvajset odstotkov antidepresivov več kakor predhodno leto, v jemanju pa je nezavidljivo prvo mesto zasedla Islandija, saj je tak ali drugačen antidepresiv jemal vsak deseti državljan. Leta 2013 so psihiatrična zdravila predpisovali že kar vsakemu šestemu odraslemu Američanu, to statistiko pa so lani dohiteli Britanci, a do zares turobnih številk šele pridemo. Vsako leto za posledicami samomora po svetu namreč umre skoraj osemsto tisoč ljudi, torej ena oseba vsakih štirideset sekund, Svetovna zdravstvena organizacija pa ocenjuje, da je na vsak uspel poskus samomora vsaj dvajset neuspelih. V Sloveniji, recimo, si je leta 2017 življenje vzelo kar štirikrat več ljudi, kakor jih je umrlo v prometnih nesrečah. Na podlagi tega našim (pra)očetom sicer ne bom prenagljeno pripisala neke nepopisne sreče, vendar nekaj mi pravi, da je človeštvo na lovu za tem izmikajočim se zakladom na neki točki izgubilo kompas in povsem skrenilo s prave poti.

Zablodelega kurza pa si menda ne bi smeli prehudo očitati, saj izračun na prvo žogo deluje sila preprost: več izpolnjenih želja pomeni več sreče, ne? No, če tudi sami tako vidite tole enačbo, potem boste morda presenečeni, kajti leta 2005 je skupina raziskovalcev z doktorico Sonjo Lyubomirsky na čelu na eni od kalifornijskih fakultet izvedla tale poskus: vzeli so vzorec študentov, polovici sodelujočih naročili, naj vsak teden naredi pet dobrih del (nekomu pridrži vrata ali pomije sostanovalčevo posodo, na primer), medtem ko druga polovica udeleženih kot kontrolna skupina ni imela nobene posebne naloge. Poskus je trajal šest tednov, raziskovalci pa so z vprašalnikom večkrat izmerili stopnjo sreče udeležencev in izkazalo se je, da so bili študentje iz prve, dobrodelne skupine, glej ga zlomka, srečnejši. Ta raziskava pa ni nikakršna anomalija, lepo prosim.

Poleg številnih podobnih študij o osrečujočih učinkih prostovoljstva, filantropije in nesebičnosti je leta 2008 Elizabeth Dunn ob pomoči soraziskovalcev celo pokazala, da so ljudje srečnejši, ko denar trošijo za druge, ne pa, ko ga trošijo zase. Aham, prav ste prebrali. Udeležencem raziskave so razdelili ovojnice s po pet ali dvajset dolarjev in polovici naročili, naj denar porabi zase (za plačilo računa ali nakup manjšega darila), drugi polovici pa, naj denar porabi za druge (za darilo za koga od bližnjih ali za dobrodelni prispevek), in verjeli ali ne, tisti, ki denarja niso porabili zase, so bili konec dneva občutno srečnejši. Kaže torej, da je naša enačba v bistvu postavljena na glavo: sreča izhaja iz tega, kar lahko daš, ne pa iz tega, kar lahko dobiš.

Najbrž se zdaj naš mali veliki jaz tej predstavi upira z vsemi štirimi, vendar prav to so s funkcionalno magnetno resonanco potrdili tudi raziskovalci z Univerze v Oregonu: devetnajstim udeleženkam so podarili sto dolarjev, nato pa so se posameznice same odločile, koliko denarja bodo obdržale zase in koliko ga bodo podarile dobrodelni ustanovi, ki socialno ogrožene preskrbuje s hrano. V enourni preiskavi so udeleženke na računalniškem zaslonu leže opazovale, kako se je denar nakazal bodisi na njihov račun bodisi na račun dobrodelnega zavoda, magnetna resonanca pa je pokazala, da se je ob spremljanju dobrodelnih prispevkov v njihovih možganih sprožilo podobno delovanje tistih predelov, ki sicer oživijo ob poslušanju dobre glasbe, uživanju kokaina in drugih prijetnih dražljajih. Se v luči povedanega mar ne zdi zgrešeno iskati srečo v novem mobilnem telefonu, izboljšanem osebnem rekordu na enaindvajset kilometrov, naslednjih sanjskih počitnicah? Ja, te reči nas učinkovito zaposlijo pred grobom, vendar res ne bi smeli nasedati sodobni propagandi, češ da kompulzivno hlapčevanje lastnemu egu vodi do kakršne koli pristne sreče.

In vendar je današnja narcistična družba s koristoljubnimi obljubami na jeziku kult samozagledanega jaza pred našimi očmi prignala do nepojmljive skrajnosti: samouresničitev, samozadostnost, samoiniciativnost, samoraslost, samoljubje, samopoveličevanje, samobitnost, samovšečnost – samomor. »Bližamo se neznanski indiferenci,« je v Tovarišiji leta 1943 zapisal Kocbek, »ki je ne bo mogla razložiti nobena kolektivna psihologija.« Stisko, ki se neogibno porodi iz brezbrižnosti in samozaverovanosti, pa bo s tabletami očitno poskušala pozdraviti psihiatrija, čeprav je edino pravo zdravilo zanjo, ironično, prav tovarišija – kar nam bi moralo biti že dolgo jasno.

V Janežičevi Slovenski slovnici, ki je izšla 'davnega' leta 1900, je med primeri kazalnih zaimkov namreč naveden tale slovenski pregovor: srečnejši je ta, ki daje, kakor oni, ki jemlje. Zanimivo, da te ljudske rečenice ne najdemo več v nobenem sodobnem jezikovnem priročniku – hkrati pa v kratkovidni in (samo)uničujoči gonji za srečo tonemo v rdeče številke statistike. Ne bi bilo te modrosti modro povleči iz naftalina, preden bomo za prgišče črvive sreče v svoji sveti preproščini oplenili in izmolzli ves planet in drug drugega?

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Petra Brecelj

#kolumna

Kolofon