Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Vau, zdaj ne bomo imeli jezikovnih težav!

Vsak se kdaj znajde v jezikovni zagati in se zateče po pomoč na splet ali k strokovnjaku. Vsak se kdaj jezi nad drugimi, ki ne uporabljajo »pravilne slovenščine«. Sta vam takšni situaciji znani? Pred vami so štirje odgovori na jezikovna vprašanja, ki smo jih pripravili pri predmetu Jezikovnosvetovalni seminar na programu Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici pod mentorstvom doc. dr. Helene Dobrovoljc. Vprašanja so zastavljali anketiranci v raziskavi, vsi so bili iz Vipavske doline.

Študentje odgovarjamo na dejanska jezikovna vprašanja in jim svetujemo ljudem. Ta znanja so uporabna za vsakega slovenista, saj mora znati lektorirati besedila in svetovati. Predmet sta zasnovala profesorja in raziskovalca na fakulteti prof. dr. Franc Marušič in doc. dr. Rok Žaucer: »Pred leti je aktivno delovala jezikovna svetovalnica ŠUSS (Študentska skrb za slovenščino), kamor so ljudje pošiljali svoja vprašanja. Kasneje je svetovalnica postajala neaktivna, a vprašanja smo še vedno prejemali. Na drugi strani sva postala profesorja na fakulteti, kjer se je študentom zdelo nujno, da so pridobivali taka znanja prek prakse in z dejanskim gradivom. Poleg tega so bili prispevki objavljeni in svetovalnica je še naprej delovala.« Rubrika Pravopisne dileme je priljubljena tudi pri bralcih naše revije Artepakt.

***

Kako pisati imena vin?

Vinske sorte oziroma vrste trte, kot so merlot, malvazija, sivi pinot, teran, rumeni muškat, refošk …, pišemo z malo začetnico, saj ne gre lastna imena, temveč vrstna poimenovanja.

Kljub temu pa na buteljkah, v katalogih ali oglasnih letakih vse se pogosteje srečujemo tudi zapise z veliko začetnico in spremljajočimi oznakami oz. kraticami, ki označujejo zaščitena imena. Evropska komisija na primer podeljuje zaščitene geografske označbe in zaščitene označbe porekla za izdelke, produkte, ki jih njihovi proizvajalci želijo zaščititi z vidika recepture, izvora, izdelave in podobno: Sauvignon ZGP (= zaščiteno geografsko poreklo), Metliška črnina PTP (= priznano tradicionalno poimenovanje). Ta imena uporabljamo navadno v posebnih kontekstih ali v besedilih, v katerih želimo poudariti izvor konkretnega vina.

Kako se ljubljanščina loči od splošnega pogovornega jezika?

Splošni pogovorni jezik je deloma umetni konstrukt, v katerem se vsi govorci trudimo opuščati ožje narečne prvine z namenom približevanja knjižnemu govorjenemu jeziku. Ljubljanščina pa je govorica, v kateri uporabljamo več narečnih prvin, kot je predvideno v splošnem pogovornem jeziku, kakršen je opisan v naših jezikovnih priročnikih. 

Za osnovo splošnega pogovornega jezika so jezikoslovci v preteklosti vzeli govor osrednje Slovenije, zlasti govor urbane (mestne) Ljubljane, zato nekateri zamenjujejo ljubljanščino s splošnim pogovornim jezikom, kar pa ni prav. Tega zavedanja je premalo. Danes opažamo, da se v različnih delih Slovenije oblikujejo regionalne (in ne narečne) različice, ki jih uporabljajo zlasti mediji.

Ali je prav, da pri govorjenju uporabljamo mašila? 

Ko govorimo spontano, brez priprave, velikokrat uporabljamo mašila, ki se jih niti ne zavedamo: v bistvu, pač, pravzaprav, torej, in potem, poglejte, nekako, aaaa, mmmm, ehhh in podobno. Uporaba mašil je v prostem govoru, ko sproti tvorimo besedilo, razumljiva in popolnoma naravna, a je vendarle odraz nespretnosti govorca.

Z vnaprej pripravljenim govorom uporabo mašil zmanjšamo in jih lahko uporabimo celo namerno – z njimi govorec išče stik z občinstvom, učenci, poslušalci:

  • Znana igralca sta navdušila občinstvo v polni dvorani. No, uspeh je bil pričakovan, saj so komedije izjemno priljubljene. 
  • Skupni imenovalec pri teh ulomkih je 12, a ne?

Kadar pa je mašil preveč in nimajo nobene funkcije, govor podaljšujejo in nas oddaljujejo od bistva. Namesto mašil lahko uporabimo tišino, naredimo premor med posameznimi deli, zajamemo sapo, se ustrezno pripravimo. 

Tudi v naših zapisih se pojavijo mašila v moteči obliki. V takih primerih besedilo večkrat preglejmo in preverimo, če lahko kakšen torej, pravzaprav in pač izpustimo, ne da bi s tem okrnili sporočilo.

Novosti spletnega medija: kratice in kratkopisne krajšave – so potrebne?

Na spletu veliko komentiramo novice, klepetamo na forumih, smo prisotni na socialnih omrežjih, delimo s prijatelji fotografije, vtise, razmišljanja … Ker velikokrat pišemo hitro in varčujemo s prostorom, pogosto pišemo tako, kot bi govorili, kar pomeni, da uporabljamo pogovorno, narečno, slengovsko izrazje. Namesto besed uporabljamo emotikone, sličice, ki nadomeščajo naše kretnje, čustva, ki so sicer prisotna, ko govorimo v živo, in pa krajšave (JU3, LP, NP, RTM, BRB, LOL, OMG, WTF). 

Nekatere okrajšave izvirajo iz slovenščine, nekatere iz angleščine ali drugih jezikov. 

Najpogosteje rabljene krajšave:

  • JU3 – jutri
  • LP – Lep pozdrav
  • NP – Ni problema
  • RTM – Rad te ‘mam
  • BRB – Takoj bom nazaj (angl. Be right back!)
  • LOL – Krohotam se (angl. Laughing out loud!)
  • OMG – O, moj bog (angl. Oh my God!)
  • WTF – Kaj za vraga!? (angl. What the fuck!?)

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

 

Anika Velišček

#kolumna

Kolofon