Zajelo nas je obdobje koronavirusa, morda se celo šele dobro pripravljamo nanj. V mnogih ljudeh se zato prebujajo takšni in drugačni, predvsem neprijetni občutki. Katere so tiste psihične težave, ki ob podobnih primerih najhitreje pridejo na plan?

Povsem normalno je, da ob izrednih razmerah čutimo strah, skrb za lastno zdravje in za naše bližnje, občutimo nelagodje in tesnobo. Ljudi nas je običajno strah neznanega ali nečesa, kar ne moremo nadzorovati. Zato je v tej situaciji povsem normalno, da se počutimo žalostne, zmedene, prestrašene ali jezne. Temu se pridružijo še skrbi glede ekonomskih in dolgoročnih posledic, lahko nas začne stiskati v prsih ali imamo različne neprijetne telesne občutke. Gre za stresno situacijo, ki lahko predstavlja povod za pretirano razmišljanje o trenutni situaciji in s tem še povečevanje teh občutkov. Vsi navedeni občutki in naša reakcija nanje pa lahko povzročijo težave, če z njimi neustrezno ravnamo, jih potlačimo ali zaradi njih doživljamo občutke sramu in krivde. 

Vsekakor je v teh dneh malce lažje tistim, ki so že doma, v varnem okolju, kot pa tistim, ki še hodijo v službo. Kaj bi svetovali ljudem, ki jih je morda strah, a morajo vseeno na delovno mesto? Kako naj se človek odzove na strah, ki ga prinaša s seboj koronavirus?

Gotovo je lažje nadzorovati tesnobne občutke in strah v okolju, nad katerim imamo več nadzora. Vendar se tudi v domačem okolju lahko pojavljajo napetosti, stresne reakcije, občutki praznine, odtujenosti, obupa, saj se poruši ritem, rutina, ki daje ljudem občutek varnosti. Prav tako se v izolaciji mogoče počutimo sami, odrezani od kolegov, nekoristni in podobno.

Med temi, ki morajo na delovno mesto bi še posebej izpostavili vse zdravstvene delavce, ki te dni stojijo v prvi liniji in so s tem še bolj izpostavljeni morebitnim okužbam (to pomeni, da so njihovi strahovi lahko povsem upravičeni). Pri slednjih je zagotovo priporočljivo, da se jim ponudi osebno pomoč v stiski, kontakt znotraj delovne organizacije, na katerega se lahko obrnejo. Pri zmanjševanju strahu si vsi, ki odhajajo na delovno mesto, lahko pomagajo z načrtovanjem poti in procesov na delovnem mestu, z upoštevanjem navodil strokovnjakov glede varnega dela (razkuževanje, umivanje, zaščitna obleka, razdalja). Pri soočanju s strahom pomagajo različne miselne tehnike, npr. preverjanje realnosti ogroženosti, ki jo občutimo. Načrtno se lahko vračamo v trenutek tukaj in zdaj: kaj lahko v tem trenutku naredim, da zmanjšam tveganje. To nas odvrne od pretiranih skrbi za prihodnost. Zavedanje, da smo naredili vse, kar smo lahko, prav tako lahko pripomore k obvladovanju strahu. Pomaga osmišljanje dejavnosti oz. zavedanje, da s svojim delom pomagamo zaščiti sebe in druge. Pomagamo si lahko tudi s tehnikami sproščanja, ki jih naredimo večkrat na dan tudi med odmorom na delovnem mestu. Dobro je tudi, da svoje občutke odkrito delimo z drugimi ter drug drugega spodbujamo, ko nam je težko.

Kateri so tisti miselni oziroma psihični ukrepi, ki bi jih morda moral vsakdo izmed nas sprejeti, da se bo lažje spoprijel s krizo?

Poskrbimo najprej za to, da čim bolj zmanjšamo možnost okužbe in ostanimo doma. Živimo čim bolj “normalno” življenje, z ustrezno skrbjo za urejenost, higieno, zdravo hrano in dovolj gibanja.  Povežimo se s sorodniki in prijatelji preko informacijsko komunikacijske tehnologije. Privoščimo si trenutke v dnevu, ko ozavestimo svoje počutje in poskrbimo za sprostitev. Poiščimo si zadolžitve in uredimo dom, delavnico, vrt. Z družino delimo prijetna doživetja. Pomagalo bo, če dneve načrtujemo in če omejimo spremljanje novic po televiziji, spletu, radiu. Zavedajmo se, da moramo negativna občutja uravnotežiti z vsaj toliko pozitivnimi in jih aktivno poiščimo, vsak dan. V trenutkih stiske se lahko obrnemo na strokovne delavce in tudi na ta način poskrbimo za razbremenitev.

Občutki, ki jih v tem obdobju doživljamo so lahko neprijetni, vendar je bežanje pred njimi lahko le kratkotrajna rešitev. Pomembno je, da se strahu, tesnobe in drugih občutij zavemo, vendar se ob tem opomnimo, da gre za povsem normalna čustva. Strah nam pomaga na način, da nas motivira za zaščitno vedenje. Če nas strah preplavi, pa postanemo manj učinkoviti, zato se ob takih trenutkih poskusimo pomiriti na različne načine: s tehnikami sproščanja, klepetom, z dobro knjigo ali filmom, sproščujočo glasbo ali vsemi tistimi aktivnostmi, pri katerih se počutimo sproščeno. V stresnih trenutkih moramo predvsem poskrbeti za uravnoteženje stresne reakcije s sproščujočimi dejavnostmi. Pomaga tudi razvijanje sočutja do sebe, na način, da zase poskrbimo tako, kot bi za svoje ljubljene. Svetujemo tudi izvajanje čuječnosti ali meditacije, za ljudi, ki so verni, pa tudi osebno molitev. V situaciji nismo sami, vsi smo na istem čolnu, imamo podobne potrebe in želje.

Kot vse kaže v prihodnjih dneh tudi nas čaka podobna, prava karantena, kot sosednjo Italijo. To pomeni, da bo marsikdo kar precej časa zaprt za štirimi stenami. Kako prebroditi ta čas, da nas ne zajamejo malodušje, slaba volja, anksioznost in podobno?

Ja, res se hitro lahko zgodi, da nas preplavijo občutki anksioznosti, slabe volje, obupa in nemoči. Pri tem nas lahko zaščiti uvajanje dnevne rutine, to pomeni, da si vnaprej načrtujemo preživljanje svojega časa. Rutina in predvidljivost sta tako za otroke kot tudi za odrasle ena najbolj pomirjujočih stvari. V urnik ne pozabimo vključiti časa za telesno aktivnost in za počitek. To obdobje lahko izkoristimo za opravila, ki že dalj časa čakajo na nas. Pospravimo kletne prostore, organizirajmo omare z oblačili, preuredimo dnevno sobo, dokončajmo šivanje zaves ali pisanje bloga. Pokličemo lahko vse prijatelje, za katere nam je primanjkovalo časa, pripravimo recepte, ki nas čakajo v kuharski knjigi in preberemo knjige, ki so že dalj časa na našem seznamu. V tej situaciji je zelo pomembna perspektiva, ki jo zavzamemo. Poskusimo pogledati na to obdobje kot na priložnost, da ponovno prisluhnimo svojim željam in stopimo v stik sami s sabo. To nas bo nahranilo in ohranilo v dobrem telesnem in psihičnem stanju.

Mnogi zatrjujejo, da imamo v teh dneh »srečo«, da obstajajo socialna omrežja, saj smo tako lažje povezani s prijatelji ali znanci. Pa je to res? Na spletu namreč v teh dneh istočasno preberemo še marsikateri »fake news«, ki lahko v nas še dodatno vzbudi strahove. Kako naj se v teh dneh obnašamo na spletu?

Prav neverjetno je, kako se stvari v nekaj tednih obrnejo na glavo. Od tega, da smo še pred meseci pripravljali predavanja na temo odvisnosti od elektronskih naprav, do tega, da smo danes prepuščeni izključno elektronskim napravam.

Potrudimo se, da novice spremljamo na zanesljivih virih obveščanja in na ta način pridobivamo realne in zanesljive informacije, na podlagi katerih se lahko ustrezno odzivamo, brez nepotrebnega potenciranja ali zanikanja nevarnosti.

Elektronske naprave lahko s pridom uporabimo za komuniciranje z našimi bližnjimi, spletne medije pa preverjajmo odgovorno in zmerno. To pomeni, da nove informacije preverimo tri- do petkrat dnevno in gledamo eno od televizijskih novic. Ponavljanje in premlevanje negativnih novic utrjuje občutek ogroženosti in strahu. Novice lahko kritično ocenimo s pomočjo vprašanj: kako zanesljiva je ta novica, kolikšna je verjetnost tovrstnega izida, ali obstajajo tudi nasprotne informacije, kdo je posredoval to informacijo, ali je ta oseba zanesljiv vir, ali lahko izkušnjo posameznika posplošimo tudi na druge ljudi, ali so razmere pri nas/pri meni podobne?

Prav tako pa je pomembno, da čas, ki ga preživimo na spletu uravnotežimo z drugimi dejavnostmi, ki niso povezane z virusom-npr. s kuhanjem, s poslušanjem glasbe, s hišnimi opravili, s pogovori o drugih temah…

Je trenutno bolje biti z vsemi novicami na tekočem ali je morda bolje čim manj zahajati na internet, spremljat televizijo, poslušat poročila in podobno?

Odgovor na prejšnje vprašanje je že nekoliko podal odgovor na tole. Dnevno spremljanje novic je zagotovo odgovorno in pomembno za ustrezno ravnanje in sledenje priporočilom. Nikakor pa ni zaželeno, da imamo ves čas prižgan radio in da spremljamo televizijske novice na vseh televizijskih kanalih. S pretirano izpostavljenostjo novicam in družbenim omrežjim glede virusa lahko povečamo občutke strahu in tesnobe. Zato se izogibajmo virom, ki poročajo senzacionalistično in objavljajo izključno negativne vidike dogajanja ter spodbujajo nezaupanje v pristojne službe in izvajane ukrepe. Še enkrat poudarjava, da je zelo pomembno ravnovesje, torej naj bo čas preživet na spletu uravnotežen s časom preživetim brez spleta, televizije ali drugih načinov prenašanja novic, tudi “katastrofiranja” v pogovorih.

Na srečo nas je vreme obdarilo s pravimi pomladnimi dnevi. Jih velja izkoristiti za rekreacijo in odhode v naravo? Kje je meja pri tem? Je tudi pri rekreaciji bolje upoštevati zmernost?

Ja, lepo vreme gotovo doprinese k boljšemu počutju. Verjetno je smiselno početi vse to, kar smo ponavadi. Pretiravanje ali ponovna aktivacija na silo lahko porušita naše ravnovesje. Tudi tu verjetno velja načelo zmernosti in skrbi zase. Več bi o tem lahko povedala naša sodelavca kineziolog in fizioterapevtka.

Marsikatero vprašanje si v teh dneh zastavljajo tudi otroci. Kako nas se starši obnašajo v času nevarnosti novega koronavirusa, predvsem pa ali je pomembno, da otroku razložimo stanje v katerem se nahajamo?

Seveda je zelo pomembno, da se z otroci pogovorimo glede stanja v katerem se nahajamo, kajti z zaprtjem vrtcev in šol, se je aktualna situacija dotaknila tudi njih. Prekinitev druženja v vrtcu, šoli, na igrišču za otroke pomeni velik stres, saj izgubijo tudi partnerje za igro, klepet, druženje. Otroci tudi zelo jasno čutijo vse, kar doživljamo starši.

Pri pogovoru z otroci uporabljamo konkretne razlage, pri čemer si lahko pomagamo z animacijami na youtubu, prav tako pa se z njimi pogovarjajmo o konkretnih dogodkih in spremembah v njim poznanem okolju in ne o globalnem dogajanju. Slednje je za svet mlajših otrok samo vznemirjajoče, težko tudi to ločujejo od fantazijskega sveta. Lahko jim tudi povemo, da je normalno, da nas je strah, vendar da bomo situacijo skupaj premagali. Pomembno je, da otroku ne posredujemo preveč informacij naenkrat in kar se da sledimo cilju pogovora, ki je, da otroka pomirimo in z jasnimi informacijami zmanjšamo možnost zastrašujočih predstav oziroma misli o bolezni. Otrokom pomagamo, da ubesedijo svoje občutke in da tudi sami postavljajo vprašanja o stvareh, ki jih težijo. Sledimo njihovim vprašanjem in jih ne obremenjujemo s skrbmi in strahovi, trudimo se podajati objektivne informacije. Kot sva že omenili, je koristno, da skupaj z otroki načrtujemo preživljanje časa in s tem uvedemo rutino, ki zmanjšuje negotovost in daje občutek varnosti. Nenazadnje pa smo odrasli zgled otrokom, zato lahko že s svojo mirnostjo, samozaupanjem in zagotavljanjem občutka varnosti prispevamo k zdravju in dobremu počutju naših otrok. Starejšim otrokom in najstnikom omogočimo vzpostavljanje stika z vrstniki na drugačen način, preko različnih komunikacijskih kanalov. V primeru daljše karantene bodo stik z vrstniki zelo pogrešali, saj so vrstniki zanje pomemben vir socializacije.

Center za krepitev zdravja Ajdovščina

Kako se v Centru za krepitev zdravja Ajdovščina pripravljate na »krizo«? Ste na razpolago ljudem, ki bi morda potrebovali pomoč pri premagovanju strahov, stresa, anksioznosti? Kako vas najdejo?

Na nacionalnem nivoju se pripravlja mreža strokovnih delavcev, ki bodo v tem obdobju nudili psihosocialno pomoč za ljudi v stiski. Zdravstveni dom Ajdovščina je že v petek na spletni strani objavil številki psihologinj, ki sva občanom na voljo za razbremenitvene pogovore. V Centru za krepitev zdravja Ajdovščina bova dosegljivi preko telefonske številke in e-mail naslova. Kontaktira naju lahko vsak, ki se znajde v stiski. Na voljo sva vsem, ki bi se radi razbremenili neprijetnih čustev, ki morda ne želijo obremenjevati svojcev, pa tudi tistim, ki v skupnem bivanju v družini občutijo napetost. Na voljo sva tudi za nasvete za samopomoč pri soočanju s stresom, ob konfliktih, doživljanju tesnobe in drugih neprijetnih občutij. Tako kot običajno, pa tudi pri telefonskih pogovorih in e-mail komunikaciji velja načelo zaupnosti, kar pomeni, da se obe psihologinji zavezujeva k molčečnosti.

Kaj bi bil vajin nasvet ljudem v teh dneh?

Vsaka kriza nosi v sebi priložnost. Poskrbimo najprej za to, da čim bolj zmanjšamo možnost okužbe in ostanimo doma. Povežimo se s sorodniki in prijatelji, pokličimo vse, ki jih že dolgo nismo slišali, tiste, s katerimi se že dolgo želimo pogovoriti. Privoščimo si trenutke v dnevu, ko tudi sebe vprašamo, kako smo in poskrbimo za sprostitev. Živimo čim bolj “normalno” življenje, z ustrezno skrbjo za urejenost, higieno, zdravo hrano in dovolj gibanja. Poiščimo si zadolžitve in uredimo dom, delavnico, vrt. Z družino delimo prijetna doživetja. Pomagalo bo, če dneve načrtujemo in če omejimo spremljanje novic po televiziji, spletu, radiu. Zavedajmo se, da moramo negativna občutja uravnotežiti z vsaj toliko pozitivnimi in jih aktivno poiščimo, vsak dan. V trenutkih stiske se lahko obrnemo na strokovne delavce na telefonih in tudi na ta način poskrbimo za razbremenitev.

Izkoristimo ta čas, da ponovno vzpostavimo ljubezen do sebe, da posvetimo pozornost in čas tistim ljudem in tistim stvarem, ki smo jih nenehno zavračali z izgovorom “nimam časa”, da se ponovno zbližamo z našimi bližnjimi in ostajamo doma. S tem olajšamo delo vsem tistim, ki se borijo in rešujejo življenja vsem tistim, ki so zboleli.

Hvala!

* Na naša vprašanja sta odgovorili Kristina Bratina,univ.dipl.psih in Aneja Kodrič, mag.psih..

* Kontaktni številki za psihosocialno pomoč: 051 656 694 // 051 671 071

* Spletna stran Centra za krepitev zdravja Ajdovščina

Center za krepitev zdravja Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Pixabay

Deli Nazaj