Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Miami Manija

Še ne tako dolgo nazaj se je v Miami odpravilo več tisoč Slovencev, na ogled tekme med Miami Heat in Dallas Mavericks. Na eni strani Luka Dončić, na drugi pa Goran Dragić. Se splača leteti tako daleč za eno tekmo, ki o ničemer ne odloča? Več v spodnji kolumni Ande Arko.

Letalo, ki je na poti iz Ljubljane v Carigrad, ima rahlo zamudo. Potniki se nemirno spogledujejo, vodič slovenske agencije pa na glas preračunava, ali jim bo uspelo ujeti naslednji let. Da bi ga malce pomirila, ga vprašam: »Saj greste vsi v Miami, kajne?« Ko prikima, mu odvrnem: »No, potem smo v istem zosu. Ne skrbite, Turki nas bodo raje počakali, kot da iščejo nadomesten let za toliko ljudi.« V letalu je namreč vsaj 100 Slovencev in prav vsi imamo isti cilj: ogled tekme, v kateri se bosta pomerila trenutno najbolj priljubljena slovenska košarkarja.  

V Carigradu nas pričaka predstavnik letališča, ki nas malce živčno, a vseeno prijazno pospremi skozi labirint hodnikov (novo istanbulsko letališče je namreč ogromno), vse do vrat, kjer na ekranu z rdečimi črkami utripa napis »Zadnji poziv za vkrcanje potnikov v Miami«. Ostali potniki, ki že lep čas sedijo na letalu, nas gledajo malce postrani, a nam je zdaj že vseeno. Prvi korak nam je uspel, v Miami bomo očitno prispeli pravočasno. Sedaj nam preostane le še ena skrb: ali bo Luka Dončić zaradi nedavne poškodbe lahko igral ali ne.

Malce zaradi časovne razlike, nekaj pa tudi zaradi pričakovanja, se naslednje jutro zbudiva zelo zgodaj in se kmalu po zajtrku odpraviva v mesto. Miami že kar dobro poznava, zato točno veva, kam greva najprej: jaz v najbolj znano trgovino s spodnjim perilom na svetu, on pa na klopco pred njo. A tokrat mu, za razliko od prejšnjih izletov, med čakanjem name ni  bilo dolgčas. Ko se vrnem iz trgovine z roza vrečko in prešernim nasmeškom, mi poroča: »V dobre pol ure je šlo mimo 24 Slovencev. In na spletu piše, da bo Luka igral. Pravi, da bo stisnil zobe, tudi zaradi nas.« 

Fotografija: Anda Arko

Tudi na tako imenovanem South Beachu Slovencev ne manjka. Miamija seveda ne moreš zapustiti, ne da bi stopil na čudovito peščeno plažo, ki se razprostira tako daleč, dokler ti seže pogled. Atlantski ocean je tu pozimi sicer nekoliko prehladen za kopanje, a je sprehod po mehkem pesku vseeno prijetna meditacija in predpriprava na večerni dogodek za številne športne navdušence.

Tekma se začne ob 20h in v pričakovanju »slovenskega armagedona« se na prizorišče odpraviva dobro uro prej. Množica ljudi na ploščadi pred dvorano je izjemno živahna in naključni mimoidoči se gotovo sprašujejo, kaj so spregledali. American Airlines Arena namreč redno, včasih tudi večkrat tedensko gosti NBA tekme, a po navadi na vstopu ni takšne gneče, kot danes. Vsaj ne spomnim se, da bi bilo tako pred približno dvema letoma, ko sva si ogledala »običajno« tekmo Miami Heat-a proti Cleveland Cavaliers.

Preden nas spustijo v dvorano, se večkrat zasliši znani navijaški napev »Kdor ne skače, ni Sloven'c!« in tudi tisti, ki nas ne razumejo, se nam z nasmehom spontano pridružijo pri poskakovanju. Poleg sebe zaslišim Američana, ki se nagne k prijatelju: »Škoda, ker ne znam slovensko. Super se sliši!« Ob poplavi oblačil zelene barve in slovenskih transparentov se zdi, kot da so domačini tujci in ne obratno.

Dvorana se polni relativno počasi, verjetno predvsem zaradi dejstva, da je potrebno ponovno osvežiti pregreta grla. A za razliko od Američanov, ki se med tekmami več sprehajajo in prehranjujejo, kot jih gledajo, so Slovenci manjkrat pri šanku. Ko slišim komentar nekoga iz vrste pod nama, ki je pravkar prinesel 2 polna plastična kozarca, mi hitro postane jasno, zakaj: »Na, tole pivo je bilo 13 evrov. Da mi ne pustiš niti kaplje!«

Fotografija: Anda Arko

Približno 15 minut pred začetkom tekme se dvorana zatemni, luči pa se usmerijo v prihajajoči ekipi. Najprej je na vrsti predstavitev nasprotnega moštva, kar domači gledalci po navadi mirno prezrejo, če ne gre za kakšno res zveneče ime. Tokrat pa tišino preseka napoved najmlajšega na igrišču, dobitnika priznanja NBA Rookie of the year 2019, zaradi katerega smo prišli skoraj vsi slovenski navijači. Ko se iz zvočnika zasliši ime Luka Dončić, v dvorani, kljub temu, da ni povsem polna, završi.

Po predstavitvi ekipe domačinov sta se Luka in najbolj znan slovenski »zmaj« Goran Dragić, ki sicer tekme ni začel v prvi peterki, objela in izmenjala par besed. Vse to so zabeležile tudi kamere v dvorani, ki so tudi v nadaljevanju spretno krmarile med parketom in tribunami ter tako skrbele za fantastično vzdušje skozi celotno tekmo. Na tem mestu lahko rečem samo kapo dol organizatorjem, ki so se na »invazijo Slovencev« zelo dobro pripravili. Poskrbeli so tudi za številne čustvene detajle - od tega, da je ameriško himno zapel Slovenec, do polke med odmori, pa vse do javne zaroke na ekranu, ki si jo je zamislil eden izmed slovenskih navijačev.

Roko na srce, sama tekma je bila še najmanj zanimiva od vsega dogajanja. Luki se je poškodba vidno poznala, tako da je koše dosegal predvsem iz prostih metov. Goran je, sicer v krajši minutaži, dosegel manj točk kot Luka, a se je videlo, da gre za izkušenega igralca, ki zna priskočiti ekipi na pomoč v ključnih trenutkih. Seveda smo se v dvorani razveselili vsakega »slovenskega« koša, a nas je večina vseeno navijala za domačine. Malce zato, ker se spodobi, večinoma pa verjetno zato, ker gre le za precej boljšo ekipo.

Medtem ko so domačini pričeli zapuščati dvorano že v zadnji četrtini (jasno je bilo namreč, da bo zmaga ostala doma), nas je večina Slovencev ostala na tribunah še vsaj pol ure po koncu tekme. Verjetno smo vsi nekako upali, da bomo dobili priložnost za kakšno fotografijo z našima zvezdnikoma. Na koncu smo Luki, ki je prav na dan tekme praznoval 21. rojstni dan, od daleč zapeli »vse najboljše« in se počasi razkropili vsak v svojo smer. Priznam, da je bil občutek ob tem kar malce grenak, saj sem vseeno pričakovala, da se bo pred dvorano rajanje nadaljevalo. Očitno smo bili vsi preveč zmatrani, ali pa so bile denarnice že povsem izsušene.

Fotografija: Anda Arko

»Se splača leteti tako daleč za eno tekmo, ki o ničemer ne odloča?«, se verjetno sprašujete tisti, ki vas košarka vsaj malo zanima. Vsekakor je poseben občutek sedeti v dvorani sredi velemesta, tako daleč od »domačega kavča«, a hkrati v tako domačnem vzdušju. Če obisk tekme podaljšate v dopust in si poleg Miamija ogledate še nacionalni park Everglades z znamenitimi aligatorji ter se po možnosti zapeljete še do skrajne južne točke Floride na slikovitem Key Westu, je to lahko čudovita izkušnja. Za piko na i, ki bi zadovoljila tudi tiste z višjimi športnimi apetiti, pa bo treba počakati, da se Luka in Gogi pomerita v kakšni bolj vznemirljivi tekmi. O tem, ali bomo kdaj priča »slovenskemu NBA finalu« je verjetno še prezgodaj govoriti.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina (marec 2020)

Anda Arko

#kolumna

Kolofon