Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Teža privilegija

S čim nasititi človeka, ki nikoli ni izkusil, kako je biti lačen? Nasičen z možnostmi izbire vsak dan leže v udobno posteljo, v kateri ni mogoče najti počitka. Svoboda je trdno zapečatena z odgovornostjo in zahteva zavedanje lastnih odločitev ter brezkompromisno sprejemanje njenih posledic. Morda svet ni obrnjen na glavo, le ujet je v svojo okroglino. Kdor daje, tudi prejema, vendar vrednost daril odstira bogastvo tistega, ki poklanja.

Drsim s prstom po Instagramu in naletim na fotografijo umetelno pripravljenega pogrinjka. Velikanski krožnik, čisto v sredini pa majhen kupček živo pisane zelenjave, ki je bila najbrž tja položena s pinceto. Poleg krožnika stoji miniaturni kozolec, na katerem visi hrana, vendar je žal nisem prepoznala. Glede na število všečkov sem sklepala, da sta mnogim pogodu ustvarjanje in igranje s hrano, kar je dober znak, saj očitno niso lačni.

Spominjam se, da je pred nekaj dnevi na ulici vame kričal plakat o izgorelosti. Slika oglasa je razkrivala, da ne gre za troizmenskega delavca za tekočim trakom z dotrajano zaščitno opremo, temveč za urejenega gospoda s svežo frizuro, ki kakor po zadnji modi ne deluje prav nič sveža. Trendi namreč narekujejo, da moraš od frizerja priti takšen, kot da nisi bil pri frizerju, kavbojke pa morajo biti razcapane, kot da jih je pes raztrgal in nato še prebavil. Za oboje je seveda treba odšteti zajeten kup denarja. Delo gospoda s plakata je najbrž zahtevno in občudujem, da je kljub napornim obveznostim našel čas in napisal knjigo. Opozoril je na tematiko nedostojnih zaposlitev in še bolj pomembno – ljubezni do sebe ter kje postaviti mejo med delom in prostim časom. Ne biti odvisen od težaškega delovnika z minimalno plačo, ki omogoča, da nahraniš družino, je privilegij in le spočit človek si lahko privošči nastopaštvo, medtem ko se mu na računu hitro nabirajo evri.

Istočasno je na drugi strani planeta na veliki ameriški športni prireditvi blestela priznana zvezdnica, ki je skupaj s hčerko in zvezdniško kolegico zabavala množico in mimogrede naslavljala izbrane družbene izzive. Slišali smo lahko pesem Let`s get loud (op. bodimo glasni), ki jo je bilo nemogoče preslišati, saj so dogodek prenašali po mnogih medijskih kanalih. Težko je bilo tudi spregledati vroče in bleščeče kostume pevk in plesalk na odru. Pevki so nekateri očitali, da je bil njen nastop preveč zapeljiv, porajala so se vprašanja, ali takšen nastop deluje v smeri, da opolnomoči ženske, ali jih le objektivizira. Simpatična in uspešna zvezdnica je v svoj bran izpostavila, da je med drugim tudi sama mati in se dobro zaveda, kaj počne na svojih nastopih, na katere je zelo ponosna. Vztrajala je, da je njeno odrsko izražanje lahko navdih mladim dekletom. Spektakel na prireditvi je bil prava paša za oči in če si današnja družba lahko privošči užitkarstvo ob ogledu razgaljene ženske, potem gotovo ni težav, da bi bila ženska 21. stoletja tiha, neslišana in neupoštevana. Veseli me, da za pevko ni bilo razlogov za strah in se je lahko svobodno izrazila, se razgalila ter pri tem ne tvegala, da bi kdo nepovabljeno prestopil meje njenega osebnega prostora.

Med opazovanjem sveta okoli sebe se včasih sprašujem, ali se ni morda vse obrnilo na glavo. Nekoč so reveži brskali za hrano, zgarani prihajali z dela in kričali, da želijo biti upoštevani. Danes ima žrtev drugačen obraz. Malodušno razkazuje svoje bogastvo in te spretno prepriča, da so njeni žulji bolj krvavi od tistih, ki vsak dan drgnejo umazana tla, po katerih se mnogi le vzvišeno sprehajajo. Nekdo je revščini ukradel njene posledice in jih podaril tistim, ki se utapljajo v obilju, kar je do dna poglobilo razlike med privilegiranimi in prikrajšanimi.

Vsi si želimo biti slišani, spočiti in siti. Naše univerzalno hrepenenje se začenja na robu, kjer ljudje preštevajo kovance in tiho varujejo svoje dostojanstvo. Vendar tam ne najdejo svobode, le varnost trdnih tal in bledo zapuščenost. Brez soja zvezdniških luči čakajo, ali bo naslednji dan prinesel novo priložnost, da preživijo. Edine tegobe, ki je nimajo, je teža privilegija.

S čim nasititi človeka, ki nikoli ni izkusil, kako je biti lačen? Nasičen z možnostmi izbire vsak dan leže v udobno posteljo, v kateri ni mogoče najti počitka. Svoboda je trdno zapečatena z odgovornostjo in zahteva zavedanje lastnih odločitev ter brezkompromisno sprejemanje njenih posledic. Morda svet ni obrnjen na glavo, le ujet je v svojo okroglino. Kdor daje, tudi prejema, vendar vrednost daril odstira bogastvo tistega, ki poklanja. Dovolj je lažnega razdajanja pod pretvezo dobrodelnosti, saj z okrasjem na krožniku ni mogoče nahraniti lačnih, pisanje knjig ne daje nikomur počitka in glasni zvezdniški nastopi ne omogočajo, da bi bili slišani tisti, ki to res potrebujejo.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Petra Miklaužič

#kolumna

Kolofon