Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Waldorfska šola Primorska: »Učimo se, da bi lahko spreminjali svet«

V zadnji tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina so nam Waldorfsko gibanje v Vipavski dolini predstavile Darja Brecelj Ipavec, Michela De Castro, Ksenija Francetič, Nives Furlan Bratina, Hana Furlan in Teja Kete. Kolektiv poln energije, ki diha kot organizem in ki je vpet v eno samo zanimanje – in sicer v otroka. Z njim se ukvarjajo, to raziskujejo. Vse ostalo je na drugem mestu.

Že v času poučevanja na ljubljanski waldorfski šoli sem se večkrat lahko na lastne oči prepričala, da nikakršen 'pedagoški pristop', nikakršna 'odlika ali priznanje', nobeno 'v tujini pridobljeno znanje' niti 'ime' ne morejo nadomestiti človeka ali bolje rečeno zdrave odrasle osebe, ki je dozorela s pomočjo mnogih preizkušenj. Odrasla oseba ima za seboj dolgo kilometrino iskrivega reševanja izzivov, vzgoje samega sebe in šele nato vzgoje otrok. Otrok v dobi odraščanja ne potrebuje naših konceptov, veščin, idej, zamisli in domislic … potrebuje najprej človeka v čim bolj polnem pomenu besede. Vse ostalo so zgolj nujna orodja učitelja ali vzgojitelja, da lažje razume otrokov svet. Varuje ga, da se s pritiski iz okolja ne bi spremenil v »pomanjšanega odraslega«. Otrok ima v sebi veliko več prostora. Ima močno navdušenje, močno predstavljivost, močno radovednost in tesno povezanost s svetom, ki ga obdaja.

V strokovni javnosti se vedno pogosteje pojavlja prepričanje, da je v zgodnjem otroštvu, izrazito do 9. leta starosti, osnovni način učenja prav učenje z imitacijo. Otrok posnema osebo, ki jo najbolj občuduje. Ni vseeno, kdo stoji pred tablo, polno računov. Kako sam doživlja veščine, ki jih odkriva otrokom? Kako je sam to znanje pridobil? Kako določeno zgodovinsko obdobje premleva, do kakšnih spoznanj je prišel v času priprav? Je navdušen nad vsem novim in odkritim? Enako je z na videz preprosto lutkovno pravljico o prebujanju pomladi. Ali sem kot vzgojiteljica res pripravljena na to, da se v naravi in v meni prebudijo nove sile? Novo ustvarjanje, česar še ni bilo? Z vsem tem bom ohranjala v otroku to, kar je res njegovo bistvo – da je popolnoma povezan s svetom in z življenjem v sebi. Da v njem in v sebi najde smisel, logično povezavo.

Starši smo prvi otrokov učitelj, takoj za njimi prideta vzgojitelj in učitelj. V našem waldorfskem krogu šteje kolektiv že 8 vzgojiteljev in 8 učiteljev. Zato je prav, da se po desetih letih delovanja waldorfskega gibanja v Vipavski dolini predstavimo nekateri nosilci: vodje vrtcev in razredničarke prvega, drugega, tretjega in četrtega razreda osnovne šole. Vsaki sodelavki sem zastavila ista okvirna vprašanja, vendar nobena od nas nanje ni hotela odgovarjati. Po navdihu in svobodnem jadranju po spominih so nastala pričujoča prosta razmišljanja.

Teja Kete

Teja Kete, vodja vrtca Kresnica v Bukovici

»Pot v waldorfski vrtec se mi je prav počasi in mogoče včasih tudi po naključju pokazala kot pot, ki mi daje smisel in napolnjuje srce. Sama na začetku nisem vedela točno, zakaj se pravzaprav vpisujem v triletno izobraževanje za waldorfsko vzgojiteljico. Takrat sem samo želela, da se po diplomi moje znanje ne neha širiti. Čutila sem, da je tu nekaj lepega.

Potem pa me je prav počasi začaralo. Ena izmed nalog na seminarju je bila dnevnik opazovanja poljubnega drevesa. Preplet osebne refleksije, estetike in narave. Kako lepa naloga! Izbrala sem si marelico. Z veseljem sem obračala poslikano in popisano stran za stranjo ter na koncu ustvarila lastno drevo življenja. In prav preplet umetnosti, narave in osebnega razvoja vsakega otroka so v mojem pogledu temelji waldorfske predšolske vzgoje.

V vrtcu prejmejo bogastvo pravljic iz ljudskega izročila, pesmi, ki prinašajo odsev narave in možnost za likovni izraz. Lepo mi je, ko zanje izdelujem lutke za lutkovne pravljice in iščem rime za rajalne pesmi. Vzgojitelj najraje sam ustvarja svoje pesmi in s tem izraža svoje doživljanje pomladi, svoja občutja ob zimskem rajanju ... Nič ni narobe, če je kaj luknjasto zašito ali pa če se besedi »kliče« in »steče« ne najbolje ujameta. Otroške oči žarijo in to me zelo veseli. Zelo lep del mojega poklica kot waldorfske vzgojiteljice pa predstavlja tudi skrb za razvoj posameznega otroka. S sodelavko se sprašujeva, kaj se tej deklici dogaja, ker v igralnici zjutraj joka, čez nekaj minut pa se že na vsa usta smeji. Kaj lahko storiva, da ji pomagava prebroditi krizo? Zakaj je bilo na začetku bolje in ji gre zdaj težje? Včasih se mi zdi, da razrešujem uganke, ki nimajo ustaljenih rešitev. Ali pa že nekaj vem in potem ne deluje več. Trenutno imam kot vodja waldorfskega vrtca Kresnica iz Bukovice veliko ugank tudi na drugih področjih. Vendar vem, da sem na pravi poti in da v tem poklicu dajem svetu največ kar morem, znanje in svoje srce.«

Darja Brecelj Ipavec

Darja Brecelj Ipavec, vodja vrtca Zlata ptica na Ustju

»Ko sem leta 2003 končala svoje pripravništvo, je prišel čas, ko bi morala začeti iskati svoje mesto v tem svetu. Kam me kliče? Komu lahko služijo moji talenti? Markova sostanovalka Natalija Petrovič, učiteljica evritmije na ljubljanski waldorfski šoli, mi je nekega dne rekla: »Ti, ti bi bila dobra waldorfska učiteljica. Znaš pripovedovati zgodbe!« Čudila sem se ji, saj me takrat sploh ni poznala. Nisem ji verjela. Mogoče sem ji kdaj povedala kak vic? Kako ona to ve?

Kljub vsem dvomom sem bila čez dva meseca že na prvem izobraževanju, poslušala sem g. Wiecherta, predavatelja z Nizozemske. Čudila sem se, da lahko kaj takega doživim sredi Ljubljane. Fakulteta mi je dala veliko znanja, vendar malo veščin, s katerimi bi to znanje predala z veseljem naprej. Ta gospod je bil kot iz drugega sveta. Bil je poln veselja, modrosti, iskreno so ga zanimali otroci, imel je upanje. Vse, kar je govoril, je imelo globok smisel in vsi smo ga gledali s spoštovanjem in željo: »Tudi jaz bi rad bil nekoč tak vzgojitelj.« Za njim so prišli še drugi, izkušeni učitelji, veliko jih name naredilo še močnejši vtis: Godi Keller, David Brierley, Jill Taplin, Brigitte Goldman … Prvič sem začutila spoštovanje do starejšega učitelja in obenem imela še možnost, da se od njega veliko naučim. Sprva polna predsodkov in nezaupanja, zdaj pa sem bila pripravljena, da stopim na intenzivno pot izobraževanja in samovzgoje. Kot bi začela vse znova od začetka. Z otrokom v središču.

Vrtec Zlata ptica, kjer sem sedaj vodja in vzgojiteljica v starejši skupini, smo ustanovili s podporo 5 družin, prve vzgojiteljice Urške Dugulin in veliko podpornikov, ki jih ne bomo nikoli pozabili: KS Ustje skupaj z vaščani, strokovni sodelavci Občine Ajdovščina, številni starši in prijatelji s tiho in neomajno podporo. Do danes je naš vrtec nudil varstvo že več kot šestdesetim otrokom. Živimo kot družina z veliko otroki, kjer je treba znati počakati, sprejeti mlajšega in mu dati prednost, kjer si s sporazumom delimo igrače, delovne površine, orodja in gredice v vrtu. Otroci se učijo skozi dve najpomembnejši dejavnosti, ki nikoli ne manjkata: delo, ki ga vodi odrasel, in igra, ki jo vodi otrok. Mojster gospodinjskih, ročnih ali vrtnarskih del je vzgojitelj, mojster igre pa je otrok. On je v tem prvi in vodilni vir idej, ustvarjalnih rešitev, neštetih variacij ... Oba procesa lahko tečeta sočasno, s tem da otrok lahko mirno odmeri svojo pozornost zdaj enemu, zdaj drugemu. Pri nobenem ne počiva. V tem je harmonija napora in radosti. In ko je to nihanje vpeto v rutino dneva, ki je vsak ponedeljek ali torek, sredo … enaka, si rečem: »Saj gre kar samo od sebe!« V ozadju je veliko priprav celotnega tima – s sodelavkami se ob četrtkih v miru usedemo in premlevamo pretekli teden, kujemo nove načrte, se usklajujemo, iščemo tisto uganko v otroku, ki nam jo ponuja v razrešitev. Kljub vsemu je vzdušje lahko, sproščeno in zdi se, kot da teče samo. Iz dneva v dan vidim, kako se otrok v igri in ob praktičnem delu zlahka nauči misliti prožno in ustvarjalno. Pred seboj ima cilj, najti inovativno, neponovljivo rešitev, kar je v veselje in radost njemu, njegovim »soigralcem« in »sodelavcem«.

Hana Furlan

Hana Furlan, razredničarka 1. razreda WŠ Primorska

»Z waldorfsko pedagogiko sem se srečala v začetku gimnazije, ko sem se iz gole radovednosti udeležila predavanja izkušenega waldorfskega učitelja Davida L. Brierleya. V času študija sem ob vikendih obiskovala izobraževanje za waldorfske učitelje v Ljubljani. Vključila sem se z željo, da podkrepim in razširim svoje pedagoško znanje, nisem si pa predstavljala, da bi učila na waldorfski šoli, saj sem stereotipno mislila, da so tu v ospredju predvsem umetniški predmeti. Umetnosti res dajemo velik pomen, saj je poučevanje sámo umetnost. Ko vstopimo v šolo, nam urejeni prostori, skrbni učiteljevi zapisi na tabli, stene, ki jih s starši poslikamo pred začetkom šolskega leta, sporočajo, da ima estetika pri nas pomembno mesto. To se kaže tudi v zvezkih učencev, ki so pravzaprav njihovi učbeniki, učenci vanje sami zapišejo snov in jo ilustrirajo. Tako tudi v matematičnih zvezkih najdemo čudovite ilustracije računskih zgodb, za katerimi pa se skriva ogromno računanja s konkretnimi materiali, računanja na pamet in seveda – znanja.

Veliko dobrega opažam tudi v načinu zgodnjega poučevanja tujih jezikov - z angleščino in italijanščino začnemo že v prvem razredu. Pouk poteka le preko govorjene besede in skupinskih aktivnosti. Prvošolcem so novi glasovi hitro postali domači, zelo radi se igrajo razne italijanske ali angleške otroške igre lovljenja, igre v krogu, izštevanke ter vsi skupaj v krogu recitirajo in pojejo v tujem jeziku. Rečem lahko, da pred učenjem tujega jezika in nepoznanimi besedami nihče od njih nima strahu. V našem razredu imamo vsakodnevno medpredmetno povezovanje, ko določene vsebine matematike, slovenščine ali spoznavanja okolja obravnavamo tudi pri tujih jezikih. Vidim, da otroci uživajo ob tem, ko odkrivajo, da lahko isto stvar izrazijo na različne načine, kar v njih razvija miselno prožnost in odprtost. Tuji jezik otrokom odpre okno v svet, zato se trudim, da v pouk vključujem ljudske pesmi, tradicionalne igre, praznovanja in legende določenega naroda, saj preko njih otroci spoznavajo dušo posameznega jezika in s tem gojijo spoštovanje do drugačnih ljudi, kultur in dežel.

Delo razredničarke na waldorfski šoli ponuja in zahteva neprestano rast in učenje. Veselim se, da ni možnosti, da bi zapadla v rutino, saj bom svoj razred spremljala vseh devet let.«

Nives Furlan Bratina

Nives Bratina Furlan, razredničarka 2. razreda WŠ Primorska

»Imela sem veliko srečo, da sem v življenju doživela kar nekaj dobrih učiteljev. Ti se ti vtisnejo v srce. Globoko v meni so ostale njihove besede, način premikanja po razredu, vzdušje med njihovimi urami … Celo vonj učilnice, kjer so poučevali, v spominu toplo poboža dušo. To so bili učitelji, ki so imeli radi svoj poklic in nas otroke. Učitelji, ki so bili zaljubljeni v življenje in v snov, ki so nam jo posredovali. Učitelji, ki so se iskreno zanimali za nas, nas prepoznali v naših edinstvenostih, nas znali počakati ali spodbuditi, zasanjati ali prebuditi. Učitelji, ki so nas po potrebi prizemljili ali pa nam dovolili poleteti na krilih domišljije, ustvarjalnosti in drznih idej. Učitelji, ki so po navadi stopili v razred z nasmehom in radostjo, niso se pa bali spregovoriti tudi o tem, da imajo kdaj slab dan. Znali so se celo pohecati iz sebe in nam povedati, da se tudi oni kdaj zmotijo, in jih zaradi tega nismo nič manj cenili. Nasprotno – v naših srcih se je njihova ljubeča in iskrena avtoriteta še povečala, kajti avtoriteto si učitelj ustvari s tem, kar je kot človek. S svojo pristnostjo in nenarejenostjo. Z resnicoljubnostjo in poštenostjo do sebe in drugih. Z željo po osebni rasti in razvoju. Z notranjo živostjo, optimizmom in svežino. Učenec namreč potrebuje učitelja – človeka, da se sam izoblikuje v človeka v polnem pomenu besede.

Imam veliko srečo, da svoj poklic opravljam z veseljem in ljubeznijo. Da sem lahko učiteljica. Hvaležna sem za vso prehojeno poklicno pot, za vse sodelavce učitelje  in učence, s katerimi sem se srečevala in se srečujem. Hvaležna sem, da so se udejanjila naša dolgoletna prizadevanja (ki so bila sprva drobne, nebogljene, a drzne in z močno voljo oplemenitene želje peščice staršev in pedagogov) in je na Primorskem zaživela šola, ki deluje po načelih waldorfske pedagogike. 

Življenje je umetnost in waldorfski pedagogi tudi vzgojo in poučevanje pojmujemo kot umetnost, učitelja pa kot umetnika, ki zmore biti ob svoji strokovnosti pri svojem delu zelo potrpežljiv, senzibilen in kreativen, kajti vsak otrok je edinstven in prihaja na ta svet s svojim poslanstvom, s svojimi darovi in potenciali, ki mu jih učitelji pomagamo odkrivati, prepoznavati, prebujati in razvijati. Vsebine, ki jih ponujamo otrokom, so premišljeno in skrbno izbrane iz bogate zakladnice znanja; otroku skušamo dati res tisto najboljše in toliko, da vzbudimo v njem željo, da naprej raziskuje in odkriva sam. Pozorni smo tudi, da so vsebine podpora razvoju otroka; da se z jasnim namenom določena snov obravnava pri določeni starosti in ne prezgodaj in ne preveč, saj bi otrok s tem trošil sile, ki še niso dozorele oz. so namenjene razvoju drugih področij. Snov učitelji v nižjih razredih podajamo v obliki zgodb, z doživetim pripovedovanjem, ki v otrocih ustvarja notranje slike. Učimo se izkustveno,  z vsemi čuti in vsem telesom, s srcem, rokami in glavo. Razvijamo čutenje, voljo in mišljenje. Veliko se gibamo v naravi in v razredu, skrbimo pa tudi za notranjo gibljivost – moč domišljije in gibko  mišljenje. Otroke vzgajamo za spoštljivo sobivanje drug z drugim in z naravo, učimo jih življenja v skupnosti, spodbujamo k sodelovanju, medsebojni pomoči in podpori. Radi se povezujemo z drugimi šolami, vrtci, centri … in smo tega sodelovanja zelo zelo veseli.«

Ksenija Francetič

Ksenija Francetič, razredničarka 3. razreda

»Pred približno desetimi leti, kmalu po rojstvu najinega tretjega otroka, sem srečala takrat še znanko Darjo. Bili sva mladi mamici, polni vtisov in željni novih rešitev mnogih mnogih vzgojnih vprašanj. Zaklepetali sva se o vzgoji otrok, odpirali pereče teme in nevede stkali novo prijateljstvo. Povedala mi je, da se med nekaterimi goriškimi in ajdovskimi starši rojeva želja in s tem tudi možnost, da bi na Goriškem ustanovili waldorfski vrtec. Načela Rudolfa Steinerja so bila v času ustanavljanja prvih vrtcev izjemno jasna in nezapletena. Lahko bi jih strnili v tri osnovna načela: otrok naj bi imel skrbno odmerjen čas in prostor za »prosto igro« ali »igro, ki jo vodi otrok«. Otrok naj bi v svojem vzgojitelju imel svetel zgled, ki ga je vredno posnemati. Dejavnosti, tako vodene (gospodinjsko delo, umetniške dejavnosti …) kot nevodene naj bi se v ravnotežju odvijajo v ritmu rutine. Ob rutini se rodi varnost, otrokov občutek obvladovanja časa in prostora. Da bi se naši otroci lahko čuvali v novem vrtcu, waldorfskem vrtcu? Vse skupaj mi je bilo tuje, še posebej ime samo.

Z vsakim srečanjem, predavanjem, z vsako igralno urico sem izvedela več o tej zame novi pedagoški metodi, ki pa je v svetu poznana že 100 let. Pridružila sem se iniciativi staršev in pedagogov, ki so si prizadevali, da bi ustanovili prvi waldorfski vrtec na Primorskem. Po mnogih igralnih uricah, številnih delavnicah, lutkovnih pravljicah, ki smo jih uprizarjali v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini in Vipavi, po mnogih predstavitvah na raznih prireditvah, smo leta 2012 odprli prvi vrtec v Bukovici, leto pozneje pa še drugega v Ajdovščini. Velika večina otrok iz obeh vrtcev je pred 4 leti, leta 2016 zakorakala v prvi razred waldorfske šole. Tistega leta sem skupaj z drugimi bodočimi sodelavkami ravno zaključila izobraževanje za waldorfskega učitelja in se tudi sama pridružila kot učiteljica na šoli.

Naša pedagogika temelji na celostnem poučevanju otroka. Otrokom ne »polnimo glav« z nepotrebnimi podatki, ampak jih učimo smiselno, predvsem pa za življenje. Ves čas kot učitelj iščem odgovore na vprašanji: »Zakaj?« in »Kdaj?« Snov podajam učencem ob določenem času – primerno njihovi starosti, ker razumem zakonitosti posameznega starostnega obdobja. Na primer ob 9. letu starosti so zaradi zaključka otroštva (in z njim povezanega občutenja negotovosti) nujno potrebne vsebine, ki otroku govorijo o trdnosti in varnosti. Na vrsti so zgodbe o preizkušnjah, ki jih junaki srečno preživijo in si kljub stiskam ustvarijo novo življenje. Taka zgodba je na primer Hišica iz kock.

Pri nas je način poučevanja živ, prepleten z zgodbami, pesmijo in gibanjem. Podana snov je vedno živa in izhaja iz navdušenja učitelja. Močno je prepletena z različnimi področji, da tako lahko nahrani razum, vključi ročne veščine, nagovori pa tudi čustva in notranji svet otroka. Učenec se v njej »udomači«. Učence nenehno spodbujamo h kritičnem mišljenju, komunikaciji, kreativnosti in sodelovanju. Ob takem načinu poučevanja otroci ostajajo polni življenja, polni idej in željni učenja. So visoko motivirani za delo in kreativnost. Seveda moram biti učiteljica tudi sama zelo kreativna, da podana vsebina učence nagovori in zbudi njihovo zanimanje.

Trenutno sem razredničarka tretjemu razredu. A kot razrednik bom svoj razred peljala skozi celo devetletko, od prvega do devetega razreda. Poučevala bom vse akademske predmete, ki jih poučujemo v glavnih urah, to so jutranje blok ure, pri katerih 120 minut štiri tedne strnjeno obravnavamo na primer samo matematiko. To je seveda izziv, kot se je izrazil Ira Zorko, eden naših staršev: »Peljati razred do devetega razreda je kot jadranje čez Atlantik.« Sprejela sem ta izziv, sprejela sem seveda tudi izziv, učiti se vse življenje.«

Michela De Castro

Michela De Castro, razredničarka 4. razreda

»Z waldorfsko pedagogiko sem se prvič srečala pred dvajsetimi leti, ko je waldorfska šola še imela sedež v Lanthierijevi palači v Gorici. Z veseljem sem se udeleževala njihovih pisanih praznovanj, zanimivih tečajev in predavanj. Kot glasbena pedagoginja in mama sem z velikim zanimanjem odkrivala nove ustvarjalne pedagoške pristope. Ko je za mojega sina prišel čas za šolo, sem se odločila za vpis v slovensko državno šolo v Italiji, saj slovenskih waldorfskih šol v naši bližini takrat še ni bilo. V naslednjih letih sem spremljala dogodke, ki sta jih na našem območju prirejali obe italijanski waldorfski šoli, ob tem pa z literaturo in obiskovanjem tečajev širila in poglabljala svoje znanje na področju pedagogike. Ko so me na italijanski waldorfski šoli v Borgnanu sprejeli v kolektiv kot učiteljico tujega jezika (slovenščine), sem lahko waldorfsko pedagogiko spoznala čisto od blizu. Navdušila sta me predvsem širši pedagoški pogled na celostni razvoj otroka in ustvarjalni pristop do učenja. Želela sem tudi svojemu sinu omogočiti tak način učenja, zato sem ga prepisala v peti razred waldorfske šole v Borgnanu. Izredno hitro se je vključil v razredno skupnost in z velikim navdušenjem je doma pripovedoval o vsem, kar je doživljal v šoli. Imela sem dragoceno priložnost, da sem bogate sadove te pedagogike spoznavala iz vidika učitelja, otroka in starša. 

Par let pozneje, ko je 1. septembra 2016 v Bukovici zaživela prva waldorfska šola na Primorskem, sem kot razredničarka sprejela v prvi razred 11 radoživih in vedoželjnih otrok. Zdaj je v 4. razredu 16 otrok, ki vsak dan skozi pristne življenjske izkušnje raziskujejo in odkrivajo svet okoli sebe. Naše potovanje nam je v teh letih podarilo veliko lepega, predvsem prek izzivov in strmih poti, ki smo jih skupaj srečno prehodili. Odkrili smo, da se drug od drugega lahko veliko naučimo, saj ima vsak v sebi dragocene vrline, ki bogatijo našo skupnost. Prav dobro vemo, da skupaj lažje rastemo. Na tej poti so nam starši s svojo ljubečo podporo vedno ob strani. V waldorfski pedagogiki je sodelovanje med učitelji in starši ključnega pomena, saj omogoča  uresničevanje skupnih ciljev. Predvsem nam je pri srcu celostni, zdrav in uravnovešen razvoj otroka v okviru harmonične rasti razredne, šolske in širše skupnosti. Pred našimi otroki se danes razprostira zelo široko obzorje. Vrata waldorfske šole so odprta v svet. Prvi koraki pa vodijo otroka k spoznavanju domačega okolja, kjer pridobiva znanje, ki ga nudi življenje samo, in kjer raste kot človek v pristnem spoštovanju do drugih in drugačnih. Za našo šolo je zato izredno dragoceno sodelovanje z ljudmi in inštitucijami, ki delujejo v našem lokalnem prostoru in ga bogatijo: župan Tadej Beočanin in občinska uprava skupaj s svetniki, učitelji Glasbene šole Vinka Vodopivca iz Ajdovščine, knjižničarke Lavričeve knjižnice, učiteljice OŠ Danila Lokarja in Srednje vzgojiteljske šole iz Ajdovščine, Društvo za ohranjanje lokavškega izročila Doli iz Lokavca, Goriški muzej, mnogi obrtniki in rokodelci mesta Ajdovščina, varuhi slovenskega narodnega izročila iz Ajdovščine.

Vsem smo hvaležni, ker so nas medse tako toplo sprejeli in ker so pripravljeni z nami graditi boljši svet. Verjamemo, da ljudje s skupnimi močmi lahko ustvarimo veliko dobrega za svoje otroke in za prihodnost  človeštva.«

Fotografija: Waldorfska šola na Primorskem

Če me kdo vpraša, kaj me je najbolj prevzelo pri delu s pomočjo waldorfske pedagogike, bi na prvo žogo rekla, da olajšanje – ker imam ob sebi svetle zglede. Imamo skupino vzgojiteljev, učiteljev in mentorjev, ki nas spremljajo že leta in leta, kamor lahko »zbežimo« po navdih, s komer lahko kadar koli premlevamo o ugankah svojih otrok, ker jih pri igri in delu opazujejo skupaj z nami. Kolektiv diha kot organizem. Vsi smo skupaj vpeti v eno samo zanimanje – in sicer v otroka. Z njim se ukvarjamo, to raziskujemo. Vse ostalo je na drugem mestu. Ohranjamo njegovo otroštvo in ga branimo pred grozečo željo odraslih, da bi bili »storilni«, še preden s svojimi polnimi čuti okušajo, otipajo, vidijo, opazujejo, doživijo ta svet, ki je poln lepote in mnogih skladnosti. Če spoznajo ta svet in se mu odprejo z vsemi čutili, bodo ob svojem času v njem našli zakonitosti matematike, fizike, botanike, glasbe … In to bodo zakonitosti njihovega lastnega notranjega sveta.

Darja Brecelj Ipavec

 

Več info na:

http://www.waldorf-primorska.si/

https://www.facebook.com/WaldorfskiVrtecKresnicaNaGoriskem/

https://www.facebook.com/VrtecZlataPtica/

https://www.facebook.com/waldorfska.sola.primorska/

 

* Fotografije: Klemen Bizjak

* Članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Darja Brecelj Ipavec

#ajdovščina, #novice, #intervju, #šolstvo, #izobraževanje

Kolofon