Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Rešilna bilka?

Nekoč je imela narava proste roke, da je sama poiskala svoje ravnotežje, in gozdovi so rasli, kjer je bilo to zanje najprimernejše, danes pa približno 85 odstotkov dreves v Evropi raste po volji človeka, ki jih podira in sadi, kakor se mu finančno najbolj obrestuje. To povečini pomeni, da so listavce zamenjala hitro rastoča drevesa z višjo tržno vrednostjo, kakršna sta rdeči bor in navadna smreka, vendar iglavci so običajno temnejši od hrastov in bukev ter kot taki zadržujejo več toplote, kar samo še dodatno prilije olja na ogenj – dobesedno.

Pred kakšnimi štiristo milijoni let so se rastline na kopnem podale na pot tihe revolucije. Iz primitivnih oblik, ki bi nam komajda oplazile gležnje, so se razvile v prva prava drevesa, visoka tudi do trideset metrov. Po zaslugi razvoja dreves pa je rastlinsko kraljestvo, prej omejeno na močvirnat svet, počasi osvojilo površje Zemlje in naš planet spremenilo za vedno. Že prve kopenske rastline so v ozračje začele izločati kisik in tvorile prst, toda prav drevesa so pomembno pospešila te spremembe, s koreninami razbila kamnito podlago in jo obogatila z globljo rodovitnejšo zemljo, iz ozračja s fotosintezo posrkala ogljikov dioksid, ki ga je bilo tedaj celo desetkrat več kakor danes, in zrak napolnila s kisikom, ki ga živali potrebujemo za življenje. Eno prvih pravih dreves, ki so ga znanstveniki poimenovali archaeopteris, je po obliki spominjalo na manjšo smreko s praproti podobnimi listi, ki so novonastalo prst ščitili pred erozijo dežja in vetra ter jo pognojili, ko so odpadli, počasi pa so se globoko v blatu pod velikimi pritiski sčasoma spremenili v premog in fosilna goriva. Prav po njihovi zaslugi lahko danes jaz to pišem, vi pa berete: zaradi vse manj ogljikovega dioksida v ozračju se je temperatura na kopnem dovolj spustila, da so večje živali lahko prišle iz vode, hkrati pa se je odebelila tudi plast ozona nad Zemljo in prvim prebivalcem kopnega nudila zaščito pred smrtno nevarnimi ultravijoličnimi žarki. Prav po njihovi zaslugi je torej po milijonih in milijonih let evolucije vretenčarjev stvarstvo dobilo svojo krono – nas.

Čeprav je naša vrsta stvarstvo okronala pred komaj dobrimi tristo tisoč leti, pa nam je v tem sorazmerno kratkem času uspelo močno spremeniti površje planeta. Medtem ko so prvi ljudje – namerno ali ne – z naravo živeli v sožitju, pa smo čez čas z njenim izkoriščanjem in izrabljanjem nekoč dozdevno neomejenih zalog dolgo zakopanega organskega materiala pognali v tek tehnološki napredek in porast rodnosti brez primere. To je med drugim seveda pospešilo krčenje gozdov, saj rastoči trgi in vse številčnejše  prebivalstvo potrebujejo vedno več prostora in dreves za poljedelstvo, živinorejo, gorivo in gradbeni les. Zgodovinsko gledano sečnja gozdov sicer ni nič novega, kajti že v petem stoletju pred našim štetjem se je Platon pritoževal, da je 'izguba gozda osiromašila griče in planjave okrog Aten in povzročila strahovito erozijo zemlje'. »Kar zdaj ostaja,« je zapisal v delu Critias, »je v primerjavi s tem, kar je bilo nekoč, kakor okostnjak bolnega človeka, vse maščevje in mehka zemlja sta skopnela in za seboj pustila samo golo ogrodje dežele.« Le kaj bi Platon rekel danes, ko smo od zadnje ledene dobe posekali kar tri bilijone dreves, da nam jih je ostala le še polovica, po ocenah revije Nature pa jih letno še kar podremo približno petnajst milijard. A menda le ni vse tako črno – ali pač?

Čeprav gozdovi danes pokrivajo samo še trideset odstotkov kopnega (za primerjavo, evropsko povprečje znaša dobrih 35 odstotkov, Slovenija pa je po pogozdenosti z 62 odstotki na tretjem mestu za Finsko (73 %) in Švedsko (68 %), medtem ko sta Velika Britanija (13 %) in Irska (11 %) na repu), pa je ekipa raziskovalcev leta 2018 proučila satelitske posnetke, posnete v preteklih petintridesetih letih, in odkrila, da je danes na svetu za sedem odstotkov več dreves kakor pred tremi desetletji. Ta podatek pravzaprav ne preseneča, če pomislimo na vse pobude in vsa prizadevanja za pogozdovanje širom sveta – med drugim je Nemčija leta 2011 pozvala k obnovi 350 milijonov hektarov gozda do leta 2030, na to pobudo pa se je za zdaj odzvalo petdeset držav. Podpisnice so doslej izpolnile že polovico zadanega, med najbolj prizadevni pa sta Indija in Kitajska, toda nemalo ljudi se sprašuje o smotrnosti tega pristopa – Kitajska je namreč neznanska območja zasadila z žejnimi tujerodnimi drevesi, ki so v času rasti popila vso podtalnico in nevarno izčrpala naravne zaloge vode, s čimer so ogrozila tamkajšnje prebivalce. Vrh tega pa strokovnjaki opozarjajo tudi na razliko med naravno zagozdenim svetom in terenom, pokritim s plantažami in umetnimi 'gozdovi' ene same (največkrat tujerodne) drevesne vrste, kar polovica vseh dreves, ki so jih od leta 2011 posadile sodelujoče države, pa raste prav v obliki plantaž. Na papirju – oziroma na satelitskih posnetkih – ta pogozdenost sicer nadomesti izgubljena drevesa, ne nadomesti pa s sečnjo izropane prej biotsko raznolike flore in favne. Česar se še predobro zavedajo na Japonskem.

Na jugu Japonske stoji Nishiawakura, slikovita vasica sredi doline, pobočja katere so poraščena z zamolklo zelenimi zimzeleni. Čeprav je na prvi pogled vse čudovito, pa sprehod po tem umetno posajenem gozdu razkrije drugačno sliko: nikjer ni nobene podrasti, povsod vlada srhljiva tišina, zemlja je suha in trda, vsa drevesa pa so enake višine in med seboj enako oddaljena. »Vse skupaj deluje nekam sterilno,« se je izrazil eden od ekologov, ki je šel na Japonsko raziskat zadevo. Zaključek? Gozdovi morajo biti naravni in rasti na dolgi rok v nasprotju s plantažami, ki jih posekajo vsakih nekaj deset let, predvsem pa je treba saditi avtohtone vrste tam, kjer je gozd že rasel, a velikokrat so tarče pogozdovanja travniki in savane. Ljudje namreč zmotno misijo, da so to opustošeni ekosistemi, zgolj posledica človeškega krčenja gozdov, kar pa ne bi moglo biti dlje od resnice, saj so to biotsko zelo raznovrstni habitati, ki imajo prav tako svoje mesto na svetu. Vendar zdi se, da si človek ne more kaj, da ne bi povsod vtaknil svojih prstov vmes. Nekoč je imela narava proste roke, da je sama poiskala svoje ravnotežje, in gozdovi so rasli, kjer je bilo to zanje najprimernejše, danes pa približno 85 odstotkov dreves v Evropi raste po volji človeka, ki jih podira in sadi, kakor se mu finančno najbolj obrestuje. To povečini pomeni, da so listavce zamenjala hitro rastoča drevesa z višjo tržno vrednostjo, kakršna sta rdeči bor in navadna smreka, vendar iglavci so običajno temnejši od hrastov in bukev ter kot taki zadržujejo več toplote, kar samo še dodatno prilije olja na ogenj – dobesedno.

Aprila leta 2016 je grozovit požar skoraj izbrisal kanadsko mesto Fort McMurray, uničil 2.400 domov in na cesto pognal skoraj sto tisoč ljudi. Ko pa je žerjavica ugasnila, se je ekipa strokovnjakov podala v požgani gozd, da bi odkrila vzrok. Požar je izbruhnil na močvirnatem svetu ob reki, kar je begalo vse – kako je močvirje lahko tako močno gorelo? Toda v osemdesetih je kanadska vlada barja spremenila v gozdove za proizvodnjo lesa, izsušila večja območja močvirij in jih zasejala s črno smreko. Drevesa so bila med seboj oddaljena za kar najhitrejšo rast, mlade smreke pa so se nalokale podtalnice, pognale nenaravno velike krošnje, kar je zadušilo vlažni šotni mah, ki bi sicer pomagal zavirati ogenj, in s tem, ko se je zemlja izsušila, so drevesa zrasla v neznanske zaloge goriva. Kako nevarno se lahko izpridi takšno nepremišljeno poseganje v naravo, pa vam lahko povedo tudi na Portugalskem.

Junija leta 2017 je 64 ljudi živih zgorelo v avtomobilih, ko jih je na cesti ujel najsmrtonosnejši požar na Portugalskem dotlej. Strela je vžgala evkaliptusov gozd, presušen zaradi suše in vročinskega vala, ognjeni zublji pa so se s pomočjo vetra bliskovito hitro razširili med izredno vnetljivimi evkalipti, ki lahko v požaru celo eksplodirajo. Zanimivo je, da ta drevesna vrsta na Portugalsko sploh ni avtohtona, saj so jo zaradi proizvodnje celuloze in (toaletnega) papirja tja prinesli iz avstralske Tasmanije leta 1866 – danes pa je evkalipt najštevilčnejše drevo v državi. Na račun dobičkonosnosti so te gozdne monokulture torej izpodrinile domače vrste, kljub prvotnim dobrim namenom pa okoljevarstveniki in strokovnjaki z raznoraznih področji uvajanje teh sprememb danes postavljajo pod vprašaj in pozivajo ne k pogozdovanju, temveč k ponovnemu vzpostavljanju naravnih ekosistemov vsepovsod po svetu, če bi radi rešili planet. Čeprav, veste, ne bi bilo nobene škode, če bi se ljudje za spremembo vzdržali tako nespametnega  vmešavanja kakor tudi naknadnih velikopoteznih rešilnih ukrepov.

Brazilski ekologi, odgovorni za ponovno pogozditev gozda, ki so ga za namene živinoreje izsekali in posejali s trdoživo afriško travo (nedvomno še ena od mnogih genialnih potez), so namreč v sklopu nedavne študije primerjali, kaj se zgodi, če iztrebiš travo in zasadiš drevesa – ali samo iztrebiš travo. Na veselje vseh so odkrili, da je sajenje dreves nepotrebno: po petih letih so bila testna zemljišča, kjer so invazivno travo samo izkoreninili, polna avtohtonih dreves. Kar pa nas ne bi smelo preveč presenetiti – se spomnite archaeopteris, tistega pradavnega, smreki podobnega drevesa s praprotnimi listi? Ne pozabimo, da se je narava brez naše pomoči čisto v redu znašla, o čemer menda najbolje priča dvokrpi ginko. Ginko je namreč živi fosil, saj nespremenjen na Zemlji obstaja že vsaj dvesto sedemdeset milijonov let. Pomislite, to drevo je preživelo dinozavre, to, kar jih je ubilo, in celo vrsto podnebnih sprememb, ki jim je bilo v dolgi zgodovini svoje vrste nedvomno priča. Ginko pa vsekakor ni edina drevesna vrsta, ki lahko povsem sama kljubuje še tako neusmiljeni usodi: nekateri bori so tako prilagojeni na požare, da njihovi storži visijo na drevesu še več let po tem, ko semena v njih dozorijo, šele ko gozd zajame požar in stopi smolo, pa se ti storži odprejo in izpustijo semena, da jih raznese veter. Ne, narava ne rabi rešitelja – težava ni v naravi, težava je v nas.

Da pa bi bolje razumela, kje se zatakne pri našem eko-udejstvovanju in skrbi za okolje nasploh, je profesorica pensilvanske univerze lani izvedla obsežno raziskavo med 960 udeleženci in odkrila, da ljudje okoljevarstvene ukrepe običajno vidimo kot tipično 'žensko' domeno, zato moški raje ne ločujejo odpadkov in ne nakupujejo z vrečkami iz blaga za večkratno uporabo, saj jih (podzavestno) skrbi, da bodo drugi mislili, da so gej. Je mar zato večina nas prepričana, da smo ekološko ozaveščeni že, če med umivanjem zob zapremo pipo, kaj več pa je za tiste trčene hipurje, ki objemajo drevesa – skrbi nas, kaj si bodo mislili drugi? Veste, ne bo nam krona padla z glave, če bomo papirnate robčke in brisače zamenjali za tiste iz blaga, če bomo namesto tiskanih publikacij raje prebirali digitalne, če bomo dosledno reciklirali star papir, če bomo posegali po artiklih iz recikliranega papirja ali pri nakupu papirja in papirnatih izdelkov vsaj poiskali oznaki PEFC ali FSC, označbi certifikatov organizaciji za odgovorno upravljanje z gozdovi, če ne bomo z lesenim pohištvom ravnali kakor z blagom hitre potrošnje, če bomo kot spletni iskalnik uporabljali Ecosio namesto Googla, če bomo nenazadnje spremljali stran Družbe Slovenski državni gozdovi na Facebooku in se udeležili njihove naslednje prostovoljske akcije Pomladimo gozdove. Pa ne zato, ker bi narava nas in našo pomoč tako krvavo potrebovala – da se ne bo narava tiste nenaprošene krone stvarstva lepega dne odločila preprosto sneti.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Petra Brecelj

#kolumna

Kolofon