Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Tjaša Fajdiga: »Vsak dan se poskušam zavedati kakšno srečo imam«

Intervju s Tjašo Fajdiga smo opravili že v mesecu februarju, ko še nismo vedeli kakšna pomlad nas čaka. Nato pa ste ga meseca marca lahko prebrali v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina. Danes je končno našel pot tudi na splet, ker je še vedno zelo zanimiv in aktualen, sploh zato, ker boste Tjašo že kmalu lahko spet slišali v živo. V sredo, 20. maja, ob 18. uri. Vabljeni.

Petek 7. februar, v ljubljanskem stanovanju urejam video povezavo z Gatwickom, drugim največjim londonskim letališčem. Skepsa do moderne tehnologije je pač vedno prisotna, a uspešno in slišno se na drugi strani javi Tjaša. Poznam jo kot paralelno sošolko iz vipavske »osnovke«. Prvi spomini nanjo? Solo nastopi v okviru osnovnošolskega pevskega zbora, natančneje, v zavedanje preteklosti se mi je vtisnil Panis Angelicus z njenim nežnim, a hkrati odločnim solom. Kmalu zatem strm vzpon v karieri. Samostojni nastopi po domačih krajih v času šolanja na vipavski škofijski gimnaziji. Nato glasbeni konservatorij v Amsterdamu, sedaj še magistrski študij v elitni Kraljevi glasbeni akademiji v Londonu. Zavidanja vredna kariera za neomajno 24. letnico, ki še vedno zahaja v domače Lože in diha z vipavskimi pljuči.

Kdo je našel koga. Ti glasbo ali ona tebe? Kje se je začelo?

Jaz mislim, da je glasba našla mene. Pri štirih letih sem sicer začela igrati klavir v glasbeni šoli, a me ni preveč veselilo zaradi pomanjkanja potrpljenja pri vajah, tako da takrat sem glasbo odgnala, a se je sama vrnila. Pozneje, ko sva s sestro igrali zopet na klavir in sem zraven pela Beatle. Očeta sem dovolj osrečila, da je predlagal še druge pesmi, ki sem mu jih zapela. Zavedala sem se, da imam kar v redu glas, zato sem se kmalu zatem odločila, da se v vipavski osnovni šoli prijavim s pevsko točko na božično proslavo. Tam sem odpela Hey Jude. Po nastopu so me pohvalili, vključno z učiteljico glasbene vzgoje. Zatem sem se prijavila na pevsko tekmovanje v ljubljanskem Pionirskem domu, kjer sem osvojila drugo nagrado. V drugem letniku gimnazije sem začela s zasebnimi urami solo petja. S temi sem končala po srednji šoli, saj sem se za eno leto vpisala na ljubljansko pravno fakulteto, kjer ni bilo časa za umetnost, a s študijem prava nisem bila zadovoljna, zato sem sklenila, da se vrnem k glasbi. Odločila sem se, da grem na dvojne sprejemne izpite: za glasbeni konservatorij v Amsterdamu in v šoli za muzikal v Milanu. V obeh primerih sem jih opravila, a Amsterdam me je na koncu bolj nagovoril, zato sem ga lahko tudi določila za naslednjo točko mojega izobraževanja.

Zakaj ravno nizozemska prestolnica?

Ko sem se pripravljala, da bom odšla tja na sprejemne izpite, je bil to moj prvi izlet, ki sem si ga v celoti sama uredila; od prenočišča, prevozov, do urnika. Tam sem se res našla in dobro počutila, zato je bilo vredno slediti instinktu. 

Kakšna je razlika med študijem v Amsterdamu in sedaj v Londonu?

London je precej napornejši. V Amsterdamu je bilo bolj sproščeno, imeli smo manj ur na teden, večkrat sem imela prosto popoldne ali vsaj jutro. Tam je bilo več poudarka na individualnosti, bile so manjše skupine, po šest sošolcev. V Londonu so skupine večje. Poučevanja in vaje imamo od 9h zjutraj do 20h zvečer. Vmes je samo ena 45 minutna pavza za kosilo.

Tjaša Fajdiga

Življenjepis s katerim se predstavljaš je za tvojo starost že zelo bogat. Kako gledaš na ta leta?

Ne dojemam ga kot bogatega. Za svoja leta bi lahko bila še bolj uspešna, če se primerjam z zdajšnjimi sošolci. Spremenila pa ne bi veliko za nazaj. Vse dojemam, da se je zgodilo kot se je moralo. Velikokrat sem bila nezadovoljna, a šele sedaj opažam, da je to nezadovoljstvo velikokrat ugodno vplivalo na sedanjost. Sedaj komaj vidim, da sem najbrž res na pravem mestu, a za to prepričanostjo tiči veliko spraševanja in dilem ter spopadanja s svojo osebnostjo.

Študiraš muzikal. Kaj te je pritegnilo pri tem žanru?

Predvsem pripovedovanje zgodbe. Ne zgolj z besedami, marveč tudi s petjem, plesom, gibom nasploh. Pomembno je tudi sodelovanje. Seveda je veliko solističnih točk, vloge so razdeljene na glavne in stranske, a še vedno stremimo k koherentnosti v kolektivu, gre vendar za skupno ustvarjanje zgodbe.

Tjaša Fajdiga

Če govorimo o zahodnem muzikalu, sta asociaciji predvsem dve. Newyorški Broadway ter londonski predel West End. Oba dela mesta sta posejana s slovitimi gledališči. Koliko zahajaš na West End, v eno izmed svetovnih prestolnic muzikala?

Redno zahajam tja. Gre za res velikanske produkcije. Večino predstav, ki sem jih videla, sem jih dojela kot odrsko perfekcijo. Od čustvene dodelanosti karakterjev v zgodbi, do koreografije, celotnega poteka giba, da ne govorimo o petju. Vse to videti v živo, to je zame čista perfekcija.

Tjaša Fajdiga

Če bi ti bila ponujena možnost izbire muzikala, kateri naslov bi vzela in katero vlogo?

Definitivno bi izbrala muzikal Kiss of the Spider Woman (slv. Prv. Poljub ženske pajka), avtorja Terrenca McNallyja. V zgodbi mi je zelo privlačna vloga Aurore.

Zakaj?

Aurora je v bistvu izmišljena oseba v očeh nekega zapornika, zgodi se zgolj v njegovi domišljiji. Gre za femme fatale, privlačno, dominantno žensko, skratka, ženska z veliko začetnico.

So ti torej vloge fatalk blizu?

Ne vem, če so mi blizu, a v tem primeru me zagotovo pritegne njena ženska magičnost.

Tjaša Fajdiga

Na kateri dosežek si pa trenutno najbolj ponosna?

»Ponosna« je kar velika beseda. Predvsem sem hvaležna, da sem naredila sprejemne izpite in še bolj, da sem dobila štipendijo celotne šolnine, kar moje bivanje v Londonu sploh lahko omogoči. To, da mi je dana priložnost se izobraževat na Kraljevi akademiji za glasbo, spoznavat ustvarjalce od Thomasa Schumacherja do Eltona Johna, ljudi ki delujejo v West Endu, to se mi zdi nepojmljivo. Vsak dan se poskušam zavedati kakšno srečo imam.

Tjaša Fajdiga je nedvomno zelo zaposlena, najbrž si tudi velikokrat razpeta med stresom in umetniškim užitkom?

Ja, to je problem s katerim se trenutno soočam. Res je veliko stresa, sploh zdaj. V prihajajočih dneh prihajajo namreč agentje iz ene velike kasting hiše. Gre za ustanovo, ki izbira igralce za določene vloge. Agentje bodo z nami opravili avdicijo ter nas preko pogovorov spoznavali. Ugotavljali bodo, če smo jim všeč ter primerni za njihove vloge. Sedaj je torej višek letnika. Konec marca imamo predstavo za agente iz West Enda, del te skupine bo prišel celo iz Broadwaya. Težko se je torej znebiti stresa, niti ni časa za to. A ko je, se sproščam s športom, rada zahajam na sprehode v parke. Sproščam se tudi z družbo sošolcev in kolegov. Tu in tam se dobimo, kaj pošinfamo, gremo na kakšno uprizoritev.

Kako izgleda dinamika odnosov med sošolci? Je veliko kolegialnosti ali prevladuje bolj rivalstvo?

Mislim, da vsak na prvem mestu gleda na svoj interes in svoje želje. Vendarle gre za profesionalni svet, vsak si ustvarja svojo kariero. Vsekakor je drugačno vzdušje kot če bi se družila z ljudmi, ki jih poznam. So pa odnosi med sošolci še vedno razmeroma dobri, velikih trenj ni, sploh, ker smo v letniku, ki terja veliko dokazovanja in posledično rivalstva.

Tjaša Fajdiga

Zmotil sem te na tvoji poti domov. Kaj ti predstavlja Vipavska dolina?

Zame je Vipavska dolina še vedno najlepši kraj pod soncem. Slovenijo blazno pogrešam, pa ne zaradi tega, da bi tam živela, ampak da bi imela več časa za biti doma.

Kaj pa počne Tjaša, ko pride domov v Slovenijo, kje nabira voljo?

Ko pridem domov se najprej odpravim na kakšen hrib. Naj bo to vipavski Plaz, Gradiška Tura ali Nanos. Tudi družinska kosila ne uidejo, kar je včasih logistično težje, ker je veliko usklajevanja. Zelo me sprošča tudi jahanje konjev na postojnskem, kjer obiskujem jahalni klub. Naši kraji so tudi idealni pokušino različnih vin, k temu spadajo tudi domači prijatelji s katerimi se sicer redko videvam. Skratka, doma se znova dobim in uredim za nadaljnje delo.

Hvala.

 

* Tjašo Fajdiga lahko ujamete na studijskem koncertu v živo, v sredo, 20. maja 2020, ob 18. uri. Na valovih Radia Koper. Več na tej povezavi.

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Fotografije: Tjaša Fajdiga arhiv

Nejc Furlan

#intervju, #kultura, #glasba

Kolofon