Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Boštjan Videmšek: »V Evropi živimo v klimatskem mehurčku«

Podnebna kriza se stopnjuje. Je sploh še mogoče kaj spremeniti? Boštjan Videmšek je skupaj s priznanim fotografom Matjažem Krivicem odšel na »pot okoli sveta«, da bi našel odgovore, če ti sploh obstajajo. Posvetila sta se večjim in manjšim skupnostim, ki so se samoiniciativno lotile spopada s podnebno krizo. Skupaj sta poglobljeno raziskala tudi industrijo litija, zaradi baterij ključne sestavine vseh elektronskih naprav in dobesed­nega gonila 21. stoletja. Z vsemi temi primeri sta skušala pokazati, da rešitve obstajajo. Da obstaja plan B.

Boštjan, poznamo te kot dolgoletnega vojnega poročevalca, v zadnjem času pa vse bolj kot človeka, ki opozarja na podnebne spremembe. Je bilo vojn v tvojem življenju dovolj?

Že ena sama vojna je preveč. Več kot 20 let sem to počel in v nekem trenutku človek ugotovi kje in kaj so njegove prioritete in kje lahko največ da. Obenem se je v vseh teh letih tudi narava vojn spremenila. Vojne so postale nedokončane oziroma večne hkrati pa tako asimetrične, da so za novinarsko pokrivanje bolj tvegane kot kadarkoli. V tem času sem izgubil precej svojih zelo bližnjih kolegov, veliko novinarjev je bilo ugrabljenih, hkrati pa sem se tudi malce postaral. Vojno poročevalstvo se mi zdi kot vrhunski šport, z njim se lahko ukvarjaš le določeno obdobje, če hočeš to početi dobro in obenem ohraniti mentalno ravnovesje.

Te vseeno še kdaj zamika, ko slišiš za novo vojno žarišče, da bi skočil na avion in odšel tja?

Poslovil sem se večkrat in se večkrat že vrnil. Letos sem delal zelo močne zgodbe o Mozambiku, bil sem na severu Iraka, lanskega decembra sem v Gazi spremljal izraelski napad. Zato težko rečem, da sem 100% upokojen, ne silim pa več tja kamor si v resnici ne želim. V življenju nameravam hoditi le še tja kjer bom res lahko naredil močno zgodbo, ki bo imela vpliv in ne bo le ego safari. Trenutno so ključno polje zame podnebne spremembe.

No, preidimo na podnebne spremembe, ki so vendarle glavna tema tega intervjuja. Če se malce nogometno izrazim, smo v boju proti podnebnim spremembam v napadu ali v obrambi?

Glede na to, da emisije toplogrednih plinov vztrajno naraščajo, smo mi tisti, ki napadamo podnebje. Ne borimo se s podnebno krizo, smo avtorji krize. V rokah imamo vprašanja in odgovore. Narava, biokemija in fizika imajo svoje zakonitosti proti katerim se mi lahko borimo samo z razkosanjem lastne človeške narave. Brez pohlepa in večne potrebe po še in več, ki izhaja še iz prazgodovinskih časov. Nekoč je bilo potrebno najesti se do obisti, zato da je človek preživel, danes pa je to velik luksuz in meji na kolektivni eksces na vseh ravneh prenajedanja. Če človek ne poseduje samoomejevanja, ki je temelj etike, potem ni mogoče računati na kakršnokoli kolektivno odrešitev.

Kje se je porodila ideja za knjigo Plan B, ki je nedavno zagledala luč sveta?

To je moja šesta knjiga v devetih letih. Ideje za knjigo vedno živijo. Ko sva bila z Matjažem v Boliviji sva zelo hitro našla idejo, ki sva jo hotela spremeniti v dolgoročen projekt. Mislila sva, da bo vse skupaj le povezava enega grama litija, izkopanega visoko v bolivijskih Andih, do njegove končne destinacije v kitajskih tovarnah litijonskih baterij. A na tej poti sva odkrivala številne nove zgodbe in se odločila, da narediva projekt v dveh dimenzijah. Na eni strani sva poiskala ljudi, ki sva jih na poti srečala in jih poimenovala pionirji boja s podnebno krizo, to so ljudje, ki dejansko premikajo stvari na bolje. Na drugi strani pa knjiga dejansko opisuje pot enega grama litija.

Litij je nova gonilna sila 21. stoletja. Bo to dolgoročna prihodnost našega planeta?

Litij, kot najlažja kovina, je najboljša opcija za sestavo električnih baterij. In gonilna sila električnih goriv ter vseh ostalih pripomočkov, ki jih vsakodnevno uporabljamo, od mobilnih telefonov do igralnih panelov. Stroka poudarja, da so litijonske baterije stvar tranzicije, ampak nekoč se bo zagotovo pojavilo nekaj drugega, nekaj še bolj učinkovitega in cenejšega. Morda že kmalu, morda pa ne. Mogoče bo to vodik, ki je zaenkrat še predrag, mogoče bo to solarna energija, ampak v tem trenutku so električne baterije z litijem najbolj učinkovite in najbolj dostopne. Hkrati pa je litija vsaj zaenkrat dovolj in vedno bolj ga je mogoče tudi reciklirati. Seveda pa to ustvarja določeno postransko škodo, a vseeno bistveno manjšo kot pri nafti. Treba je omeniti tudi kobalt, ki je, sicer v manjših količinah, sestavni del avtomobilske električne baterije in mobilnih telefonov. Težava kobalta je v tem trenutku najbolj krvav mineral, kar 70% se ga nahaja v afriški Demokratični republiki Kongo, permanentnemu bojišču, kjer se že leta dogaja tihi holokavst.

Fotografija: Matjaž Krivic

Kateri izmed Planov B, ki jih v knjigi opisuješ, te je osebno najbolj navdušil?

To je zelo subjektivno vprašanje. Res imam rad grški otok Tilos in tega tudi v knjigi ni mogoče skriti. A ključno pri vseh primerih se mi zdi, da jih je mogoče aplicirati tudi na druga območja po svetu. Skupni imenovalec vseh zgodb so angažirani posamezniki, ki ne razmišljajo o lastnih koristih, ampak o javnem dobrem, o razvoju skupnosti. Potrebno je omeniti tudi progresivno skupnost, ki se ne deli na nas in njih, to je skupnost, ki ni izključevalna in jo ne poganja notranji ideološki boj. Kot tretje pa je pomembna politična platforma, ki se zaveda težav in iskanja rešitev. Treba je imeti nekoga ali pa skupino, ki se zna mojstrsko prijavljat na evropske razpise, ki zna črpati denar in ki zna ta denar pravilno kanalizirati. Novi evropski zeleni načrt prinaša milijarde in milijarde skoraj helikopterskega denarja, za projekte, ki jih je mogoče vsaj približno dobro opisati. Izgovor, da danes ni dovolj denarja, ne velja. Denarja je ogabno veliko za kakršnekoli dobre projekte. Samo vprašanje politične volje in kolektivne ozaveščenosti je kam bo ta denar šel in kaj bo iz njega nastalo. Bojim pa se, da v Sloveniji, v tem trenutku, ni nikakršne volje po tem, da bi šli v brezogljično družbo.

Vseeno v knjigi poudariš, da upanje vendarle obstaja. Sicer bolj v človeka kot pa v človeštvo. Se ti zdi, da imamo posamezniki še precej rezerve pri ohranjanju zelenega planeta? Si kdaj le operemo vest, ko namesto plastične slamice uporabimo ekološko? Verjetno bi lahko storili še precej več?

Ali pa prebereš Plan B in le kimaš poleg. Živimo v zelo udobnih časih, predvsem v Evropi živimo v klimatskem mehurčku, nismo v neposrednem stiku z ekološko katastrofo. Zato se ne zavedamo prihodnosti, ki drvi proti nam. To zaustavlja akcijo. Marsikje po svetu pa so ljudje zaradi hitrosti in intenzivnosti podnebne krize bili prisiljeni reagirati tukaj in zdaj. V Evropi tega občutka še nimamo in dolgoročno je to lahko zelo pogubno. Hkrati pa instantne rešitve (kot so ekološke slamice) ponujajo neko ljubko možnost kupovanja odpustkov, češ svoje sem naredil, sedaj pa so drugi na vrsti. Posameznik nikoli ne more narediti dovolj, rešitev mora biti kolektivna. To, da nekdo ne uporablja več plastičnih kozarčkov, je v celotni sliki nepomembno.

No, čas je da nekdo to na glas pove?

Seveda. To, da je treba nekomu leta 2020 povedati naj ne uporablja plastične slamice, se mi zdi, kot da živimo v globoko retardiranem vesolju. To bi moralo biti samoumevno že desetletja.

Če se malce dotaknemo naše podalpske deželice, bi bilo mogoče podobno knjigo napisati le s slovenskimi izkušnjami? Najbrž ne?

Bilo bi možno, ampak zelo težko. Plan B ni mogoč brez resne politične volje in brez skupnosti, ki se ne ukvarja s preteklostjo ampak s prihodnostjo. Obenem je tudi težko mogoč tam, kjer posledice podnebne krize niso tako radikalne kot kje drugje. Sicer pri nas obstaja nekaj zelo dobrih projektov, imamo znanstvenike, ki so vključeni v izjemne mednarodne projekte in obstaja neka kritična masa ljudi, ki bi bili sposobni marsikaj storiti na tem področju. Žal pa so ti ljudje v tem trenutku preveč etični, da bi bili pripravljeni stopiti v politični boj, ki pri nas poteka pod higienskim minimumom in na ravni negativne selekcije. Zato težko verjamem, da je Slovenija prizorišče morebitnega Plana B. V zadnjem letu se je naredil hud korak nazaj, ko del Evrope vseeno drvi proti zelenim rešitvam, pri nas pa delamo v obratni smeri. Stari energetski lobiji so se še bolj okrepili.

Plan B

Bi potrebovali slovensko Greto Thunberg?

Hmmm. Nemudoma bi pristala na ideološkem partizansko – domobranskem tnalu. Nobenemu mlademu človeku ne privoščim, da se desna ali leva klet socialnih omrežij spravi nanj. Težko si predstavljam, da ima neko mlado bitje tako debelo kožo kot jo ima Greta. V Sloveniji obstaja Gibanje mladih za podnebno pravičnost, ki je nekako povezano z »gretinimi« zahtevami, ampak je po mojem mnenju vse preveč ideološko in izključujoče, da bi lahko ta zgodba dobila pospešek. Ne smemo pa pozabiti, da je na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji, leta 1990, Zelena stranka dobila 8% glasov, kar je bilo takrat v evropskem merilu absolutni rekord vseh časov. Takšne stranke danes nimamo več in v deželi, ki tako poudarja svojo čudovito naravo, je to patetično. Zamujamo veliki in progresivni zeleni val Zahodne in Severne Evrope v katerem delujejo predvsem mladi volilci in mladi politiki, vstopamo pa na parni višegrajski vlak, ki vozi nazaj v čase industrijske revolucije.

Na ravni civilnih iniciativ smo sicer zelo uspešni vendar, žal, politika nikoli ne prevzame odgovornosti, prav tako zelo redko podpre take pobude in jim bolj kot ne postavlja ovire na poti. Slovenija ima drugi najslabše ocenjen okoljski načrt v Evropski uniji.

Med »lockdownom« zaradi pandemije Covid-19 smo upali, da si bo planet Zemlja opomogel od našega silnega in neprestanega napredka. Ampak več kot očitno tudi virus ne bo rešil podnebnih težav.

Absolutno ne. Nasprotno. Naivno je bilo pričakovati, da bo to prineslo kakršenkoli pozitiven preobrat. Dogaja se nasprotno, tudi zaradi ukrepov pri pandemiji. Lokalnih in globalnih. Drvimo nazaj v svet diktature in totalitarizma kot so ga poznali naši pradedje in vsi pred njimi. Zdi se, da je to vseeno bližje človeški naravi, kot pa hrepenenje po odprtosti, svobodi in progresivnosti. In v takem svetu ni prostora za spopad s podnebno krizo. Nasprotno. Zdi se mi, da so meseci gospodarskega zaprtja pri mnogih ljudeh ustvarili silovito potrebo po kompenzaciji. Zelo malo je bilo samorefleksije. Potreba po še je bila zamrznjena, ko pa se je odtalila, so oceani hitro začeli naraščati.

Covid nam je prinesel tudi prazne nogometne stadione in še marsikaj podobnega. Kako kot ljubitelj nogometa dojemaš prizorišča, ki samevajo?

Kdo bi si mislil, da bo imela nekoč Olimpija enako število gledalcev kot Barcelona (smeh).  Grozno je. In enako velja za gledališča, kino dvorane in ostalo kulturo. Gledat NBA mehurček brez publike in brez odziva je kot obsodba na civilizacijski propad. Vendarle imamo evolucijske navade, ki jih ukrepi (nujni in nenujni) v najboljšem primeru omejujejo, v najslabšem pa prepovedujejo in zanikajo. Kot, da bi se vrnili v čas inkvizicije, ko ti nekdo zavezuje kaj lahko počneš.

Še provokativno vprašanje za konec intervjuja. Kdo bo prvak 2. slovenske nogometne lige? 

Popolnoma jasno je, da gre za ajdovski AC Milan.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

* Naslovna fotografija: Jana Jocif

Matjaž Jazbar

#ajdovščina, #novice, #intervju, #okolje

Kolofon