Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteŠole so tudi zaradi nove realnosti, ki jo je prinesel koronavirus postavljene pred nove izzive. O viziji in poslanstvu šole smo se pogovarjali z ga. Leo Vidmar, ravnateljico OŠ Šturje Ajdovščina. Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina, pogovor pa smo opravili že v mesecu septembru, ko so bile razmere še malce drugačne kot danes.
Pozdravljeni ga. Vidmar. Kot zunanjim opazovalcem se zdi, da so vse šole v Sloveniji enake. Verjetno pa ima vsaka svojo vizijo in pristop k učenju. Po čem je OŠ Šturje drugačna?
Primerjati šole med sabo je zelo nehvaležno. Vsaka šola, vsaka podružnica ima svoje življenje, navade in običaje. Če pa naj izpostavim, je naša šola znana po tem, da veliko vlagamo v dobre medsebojne odnose. Ti so temelj, na katerem gradimo že od samih začetkov, ko je ravnateljstvo, takrat nove šole, prevzela gospa Ava Curk. Pod njenim vodstvom smo oblikovali poslanstvo, ki ga živimo tudi danes. To je spodbujanje sodelovanja, razumevanja in spoštovanja med sodelavci, otroci in starši. K temu pa jo je vodila iskrena želja, da se vsak na šoli dobro počuti.
Zato že prvošolcem predstavimo pravila, ki veljajo na šoli. Ta pravila pa so namenjena temu, da smo vsi sprejeti, in da vemo, kaj ja prav in kaj ne. Začnemo s prijaznimi besedami, ki kasneje prerastejo v dejanja. Zelo poudarjamo spoštovanje vrstnikov in vseh zaposlenih kot tudi pomen kulturne komunikacije. To otroci občutijo. Saj se tako počutijo varne in slišane. To je način, s katerim lahko stkemo zaupanje in sodelovalni odnos.
Tudi šolski zvonec smo prilagodili željam učencev. In namesto zoprnega »driiin«, nam zaigra izsek ene iz popularnih popevk, ki jo seveda izberejo otroci. Lahko res rečem, da nas to dela drugačne.
V šoli izvajate tudi drugačne pristope k učenju in sicer formativno učenje. Zakaj in kako ste pristopili k temu?
Res je. Formativno spremljanje pouka je drugačen način dela z učenci. Zahteva drugačne pristope, oblike in metode. Ideja je prišla kot odgovor na vprašanje, kako delati z učenci, ki imajo učne ali vedenjske težave. Kako jih motivirati in aktivno vključiti v pouk? Kako doseči, da bodo vsi lahko uspešni?
Začetki segajo v šolsko leto 2012-13, ko smo po izobraževanju za cel kolektiv, posamezniki odhajali na hospitacije na OŠ Preserje pri Radomljah, ki so med prvimi začeli s to metodo. Od majhne skupine učiteljic, ki smo s tem začele, me res veseli, da nas je danes že več kot 20 in vsako leto se skupina poveča.
Zakaj je formativno spremljanje pouka boljše za otroke in ali se kažejo uspehi?
Formativno spremljanje pouka ni le sedenje otrok v klopi, poslušanje učiteljeve razlage in pisanje zapiskov v zvezek. To je aktivno, sodelovalno učenje, iskanje cilja, ki bi ga rad ali bi ga lahko dosegel. Učitelj je spremljevalec tega procesa, ki s povratnimi informacijami usmerja otroka in mu pomaga, kako naprej.
Če se odločiš, da boš poučeval drugače, je bistveno najprej vzpostaviti dober in pozitiven odnos do učencev. Učitelj mu mora zaupati, mu dati priložnost in čas, da pokaže napredek pri svojem znanju. Otrok se bo tako počutil varnega in bo po svojih zmožnostih tudi lažje napredoval. Vemo, da si vsak otrok želi biti uspešen in to mu moramo tudi omogočiti.
Na razredni stopnji je tak pouk balzam za otroke. Otroci so slišani, aktivno sodelujejo pri pripravi in izvedbi dejavnosti, skupaj z učiteljico spremljajo lasten napredek, pridobivajo trajnostno znanje. Prav na tej stopnji so ta način dela sprejele skoraj vse učiteljice. Nekoliko manj učiteljev na predmetni stopnji poučuje po tej metodi, vendar tudi tam marsikdo uporablja posamezne elemente formativnega spremljanja in jih vključuje v redno delo. Tak način dela pa je proces. Potreben je čas, da ga učitelj obvlada, začuti in vzame kot sebi lastnega.
Ne glede na to, na kakšen način in kako posamezni učitelji poučujejo, pa z učenci vedno gradimo spoštljiv in zaupen odnos. In to moji sodelavke in sodelavci vedo in delajo.
Otroke vzgajamo tako starši in tudi šola. Kako na vaši šoli pristopate k vzgoji?
Na naši šoli je vzgoja enakovredna izobraževanju. Če je vzpostavljeno dobro, korektno sodelovanje s starši, se vsi problemi, vzgojni ali učni, veliko lažje rešujejo. Naš vzgojni načrt temelji na tem, da rešujemo težavo takoj, ko nastane. Izdelan imamo protokol, kako delovati v posameznih primerih, koga in na kakšen način obveščati.
Ko pride do »resne« situacije, obvestimo starše, ki pri reševanju sodelujejo z razrednikom in svetovalno delavko, če je potrebno, se vključim tudi sama. Vse dosedanje težave smo rešili s pogovorom in obojestranskim razumevanjem.
Kot sem že uvodoma povedala, z vzgojo začnemo že takoj ob vstopu otroka v šolo, s prijaznimi besedami, z osnovnim bontonom in to stalno spremljamo. Otroci ponotranjijo, da je to njihova šola in da je zanjo treba skrbeti. To pa zahteva od učitelja veliko energije in časa. Vendar se na dolgi rok še kako izplača, saj smo strokovni delavci, otroci in starši skupaj celih devet let.
Lea Vidmar
Mnogo staršev je v času korona krize ugotovilo, da šolanje učencev ni tako enostavno. Kako se s tem zares spopadajo vaši učitelji?
Menim, da je učiteljstvo poslanstvo in je to eden zahtevnejših poklicev in to so mnogi starši spoznali v času pouka na daljavo. Zdaj pa si zamislite 20, 24 ali 28 malih nadobudnežev ali tistih večjih, polnih hormončkov in enega učitelja, ki jih mora učiti in poučevati, preverjati, ocenjevati in jih ob tem še vzgajati.
Pri nas gradimo na medsebojnem razumevanju, sodelovanju in sprejemanju, ki se začne v zbornici. Učitelji veliko lažje stopijo v razrede, ko so pozitivno napolnjeni in »nad črto«, kot bi rekel Jani Prgič. Če se pogovorijo in skupaj poiščejo odgovore, je veliko lažje.
»Korona kriza« je kar dobro spremenila način dela. Kako dobro ste se spopadli z njo in kaj načrtujete v prihodnosti?
Ja. Je bil res izziv. Čez noč smo morali začeti s poukom na daljavo in spremeniti nekatere oblike in metode dela. Primorani smo bili skrčiti učne vsebine oziroma izbrati za obravnavo tiste temeljne. Učitelji so sledili le ciljem, ki so bistveni za dosego določenih znanj. Tukaj se je pokazalo, da lahko nekatere vsebine enostavno izpustimo ali zelo poenostavimo. Tako bomo tudi v prihodnje več časa namenili uporabi računalnika, pošiljanja e-mailov, pogovorov preko spleta, uporabi spletnih učilnic … Sicer smo omejeni s številom računalnikov in prenosnikov, vendar tudi ta izziv rešujemo.
Že v letošnjem šolskem letu, za katerega še ne vemo, kako se bo končalo, uvajamo nove vsebine - najmlajše bodo učiteljice med urami pouka naučile prvih korakov k pravilni uporabi zanje primernih računalniških veščin in vsebin, da jih bodo lahko uporabljali pri pouku na daljavo in drugače. Učenke in učenci na predmetni stopnji bodo s strani posameznih učiteljev deležni dodatnega računalniškega opismenjevanja med urami pouka, pri domačem delu in nekateri še posebej pri izbirnih predmetih.
Pri nas je praksa, da vsakih nekaj let ob koncu šolskega leta razredne učiteljice skupaj s posameznimi učitelji na predmetni stopnji, pregledajo vsebine učnih načrtov in načrtujejo, kako in koliko bodo v posameznem razredu dale poudarka obsegu določenih tematskih sklopov. Tako imamo boljši pregled dela pri posameznemu predmetu po vertikali in se lažje prilagajamo različnim situacijam.
Novo šolsko leto – kako se boste prilagodili vsem smernicam NIJZ?
Kot je bilo že večkrat povedano v medijih; vsaka šola upošteva varnostne in higienske ukrepe v največji možni meri, kot jih lahko. Pri nas največji problem predstavljajo kosila; premajhna jedilnica, preveliko število otrok hkrati v avli v vrsti kljub temu, da gredo na kosilo po točno določenem razporedu. Kosilo moramo razdeliti v dveh urah, zato je v tem primeru upoštevanje varnostne razdalje praktično nemogoče. Zato za ta čas otroci nosijo maske, tako kot tudi na hodnikih pred in po pouku. Med samim poukom so v svojih učilnicah in mask ne nosijo.
Na pravilno umivanje rok, osebno higieno in higieno kašlja smo otroke navajali že pred izbruhom koronavirusa. Zdaj smo na to samo še bolj pozorni. Roke si otroci razkužijo le ob vstopu v šolo in v primeru, ko si jih ne morejo umiti. Prednost dajemo umivanju z milom in vodo. Opozarjamo jih na varnostno razdaljo in upoštevanje smeri premikanja po hodnikih. Prenovili smo Hišni red, kje so opisani vsi protokoli za izvedbo pouka po trenutnem Modelu-B.
Zame je vedno ključno medsebojno zaupanje, ne glede na situacijo, v kateri smo se znašli.
Prihaja čas viroz. Kaj svetujete staršem, kako ravnati, če otrok kaže znake prehlada?
Nekateri starši kličejo na šolo in sprašujejo, kaj naj naredijo, ker njihov otrok »šmrca«. Že do sedaj je veljalo, da bolni otroci ne smejo v šolo. To ostaja enako. Če so pa starši v dilemi, naj pokličejo otrokovega zdravnika in naj se posvetujejo z njim. Žal mi kot šola nismo pristojni odločati o temu. Če pa se bo otrok slabo počutil v času pouka, bomo poklicali starše. Taka praksa je veljala tudi pred korono. Je pa razumljivo, da smo v tej situaciji tako starši kot učitelji zmedeni, saj velikokrat ne vemo, kako in kaj.
Kaj bi sporočili staršem in otrokom, zakaj je OŠ Šturje najboljša izbira, zakaj naj pridejo k vam?
Kot že rečeno, temelj na katerem gradimo, so zdravi in konstruktivni odnos med vsemi deležniki – zaposlenimi, učenci in starši. Učenci, ki pri nas končajo šolanje, se redno vračajo na krajše obiske, valeta pa je vsako leto praznik devetošolcev in tistih, ki so to nekoč bili. To je velik pokazatelj tega, da se in so se pri nas otroci dobro počutili.
Veliko se ukvarjamo z zdravim načinom življenja in otroke vključujemo v dejavnosti, ki so povezane z gibanjem, športom, zdravo prehrano, preventivnimi socialnimi delavnicami, pohodništvom. Pri nas domujejo lutke in kulinarika. Smo šola, ki je obudila dediščino lutkarja Milana Klemenčiča in za to smo leta 2011 prejeli petomajsko priznanje občine Ajdovščina. Na šoli sta do sedaj delovala dva lutkovna krožka, na razredni in predmetni stopnji. Vsak je s svojimi predstavami žel uspehe na različnih lutkovnih srečanjih in festivalih.
Šturci se ponašamo tudi z več naslovni državnih prvakov v kuhanju avtohtonih jedi v projektu »Kuhna pa to«. Izpod spretnih rok naših Gurmank so zdrave jedi okušali tudi v Washingtonu in Bruslju. Imamo tudi naziv Eko šola in zdrava šola in smo dvakratni državni prvaki v Eko kvizu. Da pa se ne kitimo samo z nazivom naj povem, da smo bili dvakrat državni prvaki v, Že od začetka pa izvajamo in živimo vse dejavnosti, ki so povezane z ekologijo in zdravim načinom življena.
Vstopamo v štirinajsto leto delovanja. Prepričana sem, da smo na pravi poti, da delamo dobro in da se zato o Šturjah širi glas tudi v deveto vas.
Hvala.
* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina
* Fotografije: Klemen Bizjak