Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Poletni veter

V ljudi ne buljim, ženske tu in tam ogovarjam bolj sama zase. Kako je denimo treba postriči razcefrane konice las, kako bistveno atraktivnejše bi bile v ožjih oblačili, ne pa da hodijo naokoli le v indijskih dekcah ali športno preširokih trenirkah, ob vsem tem pa so še jezne na svoje moške, ki seveda pogledujejo po drugih. Ne nujno mlajših, vendar urejenih žensk, ki so vsaj tu in tam malce vendarle zaljubljene vase. Za takimi, ki se roko na srce znajo ljubiti same s seboj.

Pomlad je oznanjala morsko dolgočasje med zasedenimi ležalniki in večnim pomanjkanjem senčnikov. Že zgodaj poleti je bilo premalo toplo, Korona je v prevelikih količinah alkohola utopila strastno željo po dvojini, presladka hrana pa je objemala moj životek, namesto robustno kosmatih moških rok.

Samskemu stanu navkljub sem se odločila, da se v družbi ločenih prijateljic, ki več krat dnevno klicarijo otroke, če so bili pridni in sprašujejo po njihovih očetih, ki so našli zavetje pri drugi ženski, pač ne bom preživela. Mimogrede sem preko skupne prijateljice našla kandidata, ki se je za sedem dni poležavanja na plaži in jogiju želel žrtvovati, ob tem pa dodala pogodbo, ki naju po dopustu odvezuje nadaljnje skupne aktivnosti. 

Sovražim ponudbo pol penziona in razgled iz visokih točk. Raje sem po zajtrku prepuščena kulinarični ponudbi okolice in na balkonu z njim na svojem hrbtu sprehajalcem gledam v oči. Zato sem izbrala takšnega moškega, ki sem ga na prvi pogled ocenila za liberalno odprtega, seksualno nezavrtega in svobodomiselno barvitega.

Prvi dan dopustovanja sem želela kosilo tam, kjer se počutim malodane doma. Pri Jožii, kjer te že po dveh obiskih lastnica kliče po imenu, kuhar pomaha iz kuhinje in domač kuža pod mizo mirno leži pod tvojimi nogami. 

Vse to skupaj le s predpostavko, da drugi del para ni na dieti, le na solatkah, ni abstinent, se mu pretirano zdrava prehrana upira, ne gnjavi kuharja ali ima pražen krompir sledi svinjske masti ali ne in ob podarjeni travarici čisto na koncu ne zavija z očmi. Tam sem s hrbtom sedela proti vhodnim vratom in v strojno pleteni in rahlo prosojni obleki ter brez perila navidezno zdolgočaseno strmela predse. Pred mano sta bili zasedeni dve mizi, pretiranega vrveža ni bilo in tu in tam je mimo mojih razgaljenih nog zavel hladnejši zrak. V ljudi ne buljim, ženske tu in tam ogovarjam bolj sama zase. Kako je denimo treba postriči razcefrane konice las, kako bistveno atraktivnejše bi bile v ožjih oblačili, ne pa da hodijo naokoli le v indijskih dekcah ali športno preširokih trenirkah, ob vsem tem pa so še jezne na svoje moške, ki seveda pogledujejo po drugih. Ne nujno mlajših, vendar urejenih žensk, ki so vsaj tu in tam malce vendarle zaljubljene vase. Za takimi, ki se roko na srce znajo ljubiti same s seboj.

Naenkrat opazim, toliko vsaj nisem slepa, da nekdo pogleduje po ali za menoj. V zavetju sončnih očal sem ugotovila, da mlad moški strmi vame. No, kolikor je bilo pač mogoče. Mlada svetlolasa žena je sedela nasproti njega, čedna hči pa ob njem. Ona si je nemara mislila, da gleda njo, saj se je tudi sam zaščitil z očali. Sicer pa je bilo vendarle poletje in sedelu smo na vrtu, kamor je tu in tam posvetilo sonce. Bil je visok in svetlolas, čeprav običajno pogledam za temnejšimi. Dobro grajen, če sem pa natančna bi upala trditi, da je treniral plavanje, mnogo ur treningov pa se mu, na mojo in srečo vseh ostali žensk še vedno poznajo. Svetlo modra lanena srajca je bila nonšalantno odprta in bež kratke hlače so se mu odlično podale. Kolikor je bilo mogoče ujeti roke, so bile možato primerne in prsti ‘dovolj’ dolgi. Nemškogovoreči čeden in lep mlad moški. Mlajši od mene! No, sedaj imam že občutek, da so mlajši od mene pravzaprav vsi. Ko so odhajali sem imela občutek, da me je nameraval očarati s slovenskim pozdravom, ki je bil namenjen natakarici, pa vendar. Odšel je...

Večeri na balkonu so bili tako začinjeni s svetlolaso podobo. Med mimoidočimi sem iskala njegov obraz. Dlake na rokah mojega spremljevalca pa so se posvetlile. Govorila sem si, da je treba nanj pozabiti, čeprav sem iskala razlog, da se me je tako dotaknil, kot še noben mimoidoči moški v preteklosti. Kot bi ga že kdaj vonjala. Pa temu ni bilo tako. Ali videla, pa ga zagotovo nisem. Na sveže jutro sem bila prepričana, da bo spomin počasi zbledel, on pa je sedel pri eni izmed miz v hotelski jedilnici in mirno žveči svoja (pardon) le jajca s slanino. Bila sem vesela in ob enem nejevoljna. Vedela sem, da me bo glava ali kak drug organ želel speljati na kriva pota.

Na nič kaj mirni betonski plaži smo gostje hotela iskali prazne ležalnike in mahali ustrežljivim moškim, ki so mirno trgovali s senčniki. Knjiga je bila zadovoljiva in spremljevalec se je znal zabavati sam. Bila sem na preži. Čakala sem mimohod, saj sem se ‘sparkirala’ dovolj blizu vhoda, da sem skupaj s študentko, ki je delila brisače, mirno spremljala nove prišleke. In res. Prišli so. Hči je mirno držal za roko, brisača okrog vratu, v drugi pa kanglica z lopatko vred. Ona je delovala premalo zanimiva, čeprav je nosila lepo oblikovano telo, na katerem so kraljevali dolgi svetli lasje. Domišljala sem si, da se hodi tuširati več kot bi bilo potrebno zavoljo mene. Knjigo sem držala dovolj visoko, da sem lahko brala in tako nizko, da sem strmela izza nje. Zaprla sem oči. Roke so se sprehajale po njegovh rameni, pristale na vratu, se pomikale po hrbtu navdol in pristale na zadnjici. Pritegnila sem ga k sebi, čeprav bi moral zagrabiti on mene. Prsa niso bila pretirano poraščena, pas na kopalkah nepretesen. V glavi sem se poigravala z mislijo, da ga peljem v svojo hotelsko sobo, pa je bila predaleč. Morda na najbližji in dovolj prostoren WC, pa me je zmotil drug mlad očka s sinom, ki je zraven kričal? Tudi v domišliji ne gre vse zlahka. Moteči faktorji se prikažejo prav tako kot v realnosti. Se bova spoznavala sede, mu bom obrnila le hrbet ali me bo zaradi moje teže raje dvignil na prvo nizko omaro, ki bo v bližini? Se bova jezikovno - organsko ne ekspresivno sploh ujela? Diši? Bo obleko strgal ali se bom morala sleči sama?  So njegove roke močne in prepričljive? Me bo dovolj zavzeto prijel za vrat, v pest stisnil lase in ob tem obrnil nase? Se bom nazaj vrnila z nasmeškom in v zmagovalnih številkah bila v prednosti?

Sosedov otrok me je pošprical s hladno vodo. Nisem bila jezna, da je zmotil moje sanjarije, raje sem se odpravila proti hladnemu morju in na poti  na videz nič kaj hoteče, s prsti oplazila njegovo dlan.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Katja Kralj

#kolumna

Kolofon