Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Žabarska apologija

Pozdravljeni. Naj vam takoj povem, da sem v škripcih. Urednik me je prosil, če napišem nekaj malega za tole ljubko glasilo. Ker težko rečem ne, on pa je jako simpatičen možak, s katerim deliva vsaj dve skupni strasti, najmanj rebulo in gorsko kolo, sem rekel da in ga šele po usodnem da prijazno pobaral, o čem pa naj sploh teče beseda. "O Wajdušni," je rekel z usodnim tonom lokalnega patriota, ki spravlja v zadrego, saj predvideva, da o mestu, ki mu pripada, vsi nekaj malega vemo.

No, pa smo tam. Ura je šet in sedem minut, jaz pa sedim in razmišljam. O Ajdovščini. In me je sram, ker ugotavljam, da o mestu čudovitega slovanskega imena nimam pojma, dasiravno me je v skoraj pol stoletja pot večkrat vodila mimo, ob in vanj. Ker poznam vsaj šest finih ljudi iz Ajdovščine, od katerih ima vaš lokalni godbenik in velik človek Sergej R. prav posebno mesto v mojem srcu, si domišljam, da vas poznam vsaj eno tisočino dobro. Dovolj torej, da lahko sklepam, da ste ponosni uporabniki svoje lokalne zapuščine in identitete. Jezik vam čudovito zveni in vas na nek način opisuje v vsem, kar ste. Upam, da se ne motim. V resnici vam kot produkt ljubljanskega talilnega lonca zavidam, da ste lahko, kar ste. Vsaj meni se zdi tako.  Zato bom namesto neiskrene vritoleznice Ajdovščini raje spisal nekakšno apologijo Ljubljančana, oziroma kratek priročnik, kako razumeti nas, ki prihajamo od tam, kamor si vsi želijo, nihče pa ne želi postati to, kar smo. Ljubljančanke. Ljubljančani.

Prihajam iz gorenjskih obronkov Ljubljane. Torej sem poleg vsega slabega, kar me krasi, za nameček še Ljubljančan. Kot tak sem skozi leta folklorne očitke o privilegiranih Ljubljančanih tako kvalitetno ponotranjil, da sem dejansko začel verjeti vanje. Da sem slab. Verjeti, da je življenje v neki na pol prenatrpani in predragi vukojebini, ki se vedno bolj brez vsebine pretvarja, da je resno srednjeevropsko mesto, privilegij, ki sem ga ukradel drugim. Tudi vam. Slabo vest imam, če pridem v Maribor, Celje ali Koper, saj ideja, da vse slabo izvira iz žabarije, niti ni tako iz trte izvita. Dejansko smo tudi upravni center vseh zablod, ki so se nam zgodile in se še dogajajo. Pustimo vnemar dejstvo, da je med povzpetniki in povzpetnicami, ki pridejo delat v ljubljanske fabrike obče škode ravno toliko Štajercev ali Primork, vedno bo kriva tudi lokacija sama. Tako pač je.  Vprašajte mariborske Viole, zakaj se jim zdi nujno treba narezati šoferja španskega avtobusa, četudi mož raje gleda Moto GP ali bere Lorco in ga fuzbal sploh ne zanima? Frustracije se ne ozirajo na resnico. Frustracije jo rade poenostavljajo in jo reducirajo na najbolj enostaven skupni imenovalec. In žabarji smo frustracija. Vsem pa tudi sami sebi .

Zato smo kljub stereotipom, da bolehamo za kronično nadutostjo, žabci in žabice verjetno najmanj samozavestni Slovenci. Ker vemo, da gre že naša melodija vsem na živce,  če v kakem kampu preglasno pademo v debato. Verjetno je že sam zven Ljubljančana na treh pirih zvočna metafora za vzvišenost, brezčutnost in brezobzirnost. Ob našem regljanju nihče ne pomisli na romantiko -  na rebulo, pršut, trgatev in Iztoka Mlakarja. Kadar mi odpremo gobec, ostali pomislijo na dražjo nafto, davke in ministra Hojsa. Tega se zavedamo, zatorej, ko odrastemo, govorimo tiše, manj samozavestno.  Če sem do konca črnogled, bi si upal trditi celo, da ljubljanska identiteta izumira - žrtvovana bo na grmadi ambicij vseh, ki hodijo v naše mesto potrjevat stereotipe o kraju, iz katerega izvira neprijetni duh časa. To je samouresničujoča se prerokba. Morda je izumrtje pregroba sodba, zagotovo pa se Ljubljanska  identiteta želi presnoviti v nekaj, kar bo zvenelo in izgledalo manj usodno, manj ljubljansko. Ko tod živeči zapustimo občinske meje, si vsi na tihem želimo, da bi bili od drugod. Od tam, kamor gremo.  Že kot mulca mi je na plaži v Fiesi osebna izkaznica, na kateri  piše, da sem rojen v Trbovljah, rešila levi kočnik pred metalcem iz Postojne. Če sklepam po sebi, ne pomnim, kdaj bi nazadnje  zažgolel v blago gorenjski inačici ljubljanščine, ki sem jo od osmih generacij podedoval na severnem koncu mesta. Tudi v Ljubljani mariboščina zveni bolj seksi kot draveljski dialekt.  Kot neprostovoljni ujetnik stereotipa o svojem mestu, si težko priznam, da sem Ljubljančan. Še manj pa vem, kaj to pomeni.

In evo, to vam zavidam, drage Ajdovke in Ajdovci. Vi to veste. Ali pa se mi samo zdi, ker pogled od zunaj do neke mere vedno temelji na stereotipu. Boste sami povedali, ko se oglasim naokoli.

Se vidimo.

 

* Kolumna je bil prvotno objavljena v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

 

 

 

Miha Šalehar

#kolumna

Kolofon