Smo že globoko v tretjem valu epidemije, ko so šole in športne aktivnosti ponovno ustavljene. Kako to vpliva na gibanje, tako odraslih kot otrok?

Nesporno dejstvo je, da je epidemija preprečila izvajanje številnih športnih aktivnosti. Zaprle so se telovadnice, fitnes klubi, številne vadbe več ne potekajo. Poleg tega mnogi poročajo o tem, da so zaradi službe, dela od doma in istočasne skrbi za otroke bolj obremenjeni kot kadarkoli prej in da težje najdejo čas za vadbo. Meja med delom in prostim časom je tako postala zelo zabrisana.

Marsikdo nam pove, da otrokom in tudi odraslim ugaja lenarjenje pred televizijo s kokicami in pijačo v roki. V tem času smo velikokrat slišali, da imajo celo starši sedaj težavo otroke spet motivirati k gibanju. Tudi inštruktorji studia Sport & Pole & Dance smo zaznali, da je veliko otrok že izgubilo motivacijo do športa. Pri otrocih se je spremenila tudi prosta igra, ki postala vse manj aktivna.

Prof.dr. Boštjan Šimunič in doc.dr.Tadeja Volmut sta nam na webinarju pod projektom “Za lajf” zaupala, da so na Inštitutu za kineziološke raziskave Koper izvedli vprašalnik na večji populaciji večih 1000 ljudi. Rezultati so pokazali, da je pred covid-om bilo 80% otrok vključeno v vsaj eno organizirano športno vadbo. Med obdobjem drugega vala pa 90% otrok ni bilo vključeno v niti eno obliko športne vadbe, ki bi bila v zmerni intenzivnosti.

Vsekakor tudi mi podpiramo aktivnosti na prostem, a je k temu priporočljivo izvajati vsaj enkrat do dvakrat tedensko tudi ciljno usmerjene vadbe, ki dvignejo srčni utrip v telesu. Kajti šele z dvigom srčnega utripa naredimo to, kar naše telo resnično potrebuje. Takrat postanemo tudi zadihani in se pričnemo potiti. Odrasli smo vzorniki otrokom, zato bi jih morali spodbujati k raznolikim aktivnostim. Še bolje pa je, če jih tudi sami izvajamo oz. se jih udeležujemo.

Napovedujejo, da bo Covid sezonska bolezen, kar pomeni, da bo bomo morali biti vsi nanjo pripravljeni? Ali je šport oziroma dobra telesna priprava eden izmed glavnih gradnikov dobre odpornosti?

S to boleznijo bomo se morali verjetno naučiti živeti in pred njo zaščitit tiste resnično ranljive ljudi. To niso zgolj starejši. Prof.dr. Boštjan Šimunič pravi, da v kinezologiji več ne govorijo o delitvi na mlade in starejše ljudi. Temveč je veliko starejših ljudi, ki so kljub svojim letom še zmeraj zelo aktivni in imajo posledično boljši imunski sistem. Zato se sedaj deli populacijo na tiste, ki so aktivni in tiste, ki niso. Slednji so tudi ranljiveša skupina.

Ne gre zanemariti tudi za mlajši morajmo poskrbeti, da ohranjajo svoj imunski sistem. Če imamo močan imunski sistem tudi hitreje ozdravimo. Zato bi bilo zelo priporočljivo pustiti odprte športe, s tem omogočiti vsem ljudem, da ostajajo aktivni in ohranjajo svojo imuniteto. 
 

V enem izmed svojih prispevkov govoriš, da bi moralo biti gibanje na recept. Ali obstajajo raziskave, koliko počitka je lahko preveč?

Če kdaj, potem zagotovo v trenutnem času velja, da bi morala biti vadba nekaj, kar bi nam zdravnik moral predpisati na recept. To, da smo ob koncu dneva neskončno utrujeni, da nas utruja delo, ki ga opravljamo za preživetje, da smo utrujeni ob vedno večih vsakodnevnih aktivnostih, je alarm za to, da, nam primanjkuje fizične moči in kondicije in da je zadnji čas, da storimo nekaj za svoje telo. Zdrav duh v zdravem telesu naj ne bo le obrabljen izrek, ampak nekaj, v kar se moramo v trenutni situaciji vsak dan sproti prepričati na lastni koži: samo fizično močni bomo lahko premagovali fizične in psihične napore, ki jih pred nas v številnih različicah postavlja epidemija.

V Sloveniji obstaja raziskava Bed Rest, ki jo izvaja Inštitut za kineziološke raziskave Koper, s pomočjo katereso in še vedno ugotavljajo učinke ležanja na telo astronavtov, ki potujejo v vesolje. Na inštitutu so izvajali povprečno 14 dnevna ležanja, s čemer so simulirali pot potovanja na luno. Danes pa z njo ugotavljajo vpliv posledic COVID bolniki, ki so virus že preboleli.

Bed Rest raziskava kaže, da se največ mišične mase namreč izgubi prav v začetku ležanja. Kratkotrajna ležanja (3-5 dni) so zelo pogosta (to so pooperativna, zaradi okrevanja ali prebolevanja). V bolnišnicah se prav tako zavedajo, da se je potrebno začeti čimprej ponovno gibati tudi v takih primerih. Če se nekdo ne more vstati, se poskusi gibati tudi leže. Žalostno je to, da bolj kot smo fit, več izgubimo, ko pričnemo z ležanjem. Tisti, ki je manj aktiven (je bolj statičen), nima veliko mišične mase. Športnik izgubi največ, saj imajo več mišične mase.

Dandanes se končno dogaja revolucionarna sprememba v načinu dojemanja neaktivnosti. Strokovnjaki so prepoznali, da se ne smemo ukvarjati z zgolj 20 ali 30 minutami dnevnega gibanja, pa čeprav je visokointenzivno, ampak je potrebno zmanjšati čas gibalne neaktivnosti oz. sedenja ali ležanja.

Gibalno neaktivnost otrok lahko zmanjšamo, z nizko, srednjo ali visoko intenzivnostjo. Ob odprtju šol začnimo izvajati določene učne ure na prostem, če je možnost. S strani staršev je potrebno poskušati kot družina biti aktiven, podajanje žoge, kolebnica, se potreudimo tudi če smo manj agilni in spodbujamo otroke, da obiskujejo vsaj eno organizirnao dejavnost v popoldanskem času.

Koliko vadbe in kako naj bo sestavljena, da bo bi posameznik ohranjal vsaj osnovno kondicijo?

Jaz bi rekla odvisno od izhodišča, torej kaj želimo doseči. Naše telo se prilagodi. Intenzivnost gibanja postopoma stopnjujemo. Najbolj pomemben je občutek zadovoljstva, ki ga pridobimo z gibanjem. Ta daje največji učinek, ker takrat to počnemo z veseljem. SZO svetuje za odrasle vsaj 150 min na gibanja na teden (5 dni po 30 min), za ohranjanje zdravja. Za izgubljanje maščobe in nadgrajevanje mišične mase pa to postopoma stopnjujemo. Pretirano gibanje in veliki napori, niso v redu, ker preobremenjujemo telo in lahko izgubimo tudi motivacijo.

Recimo otroci sedaj sedijo doma za računalniki in ne prehodijo na primer niti poti do šole in nazaj, v odmorih ne tekajo po hodnikih in se ne igrajo na igriščih. Če samo to vadbo sestavimo v celoto, je vsaj za osnovo dovolj. Kaj meniš?

Otrokom dokazano primanjkuje gibanja. Tudi tisti, ki so imeli treninge pred karanteno, se jim je zmanjšala gibalna sposobnost. V normalnih razmerah, so otroci šli tudi peš v šolo in domov. Imeli so ure športne vzgoje in športne aktivnosti še po pouku. Sedaj so prešli iz 3 ur gibanja na dan, na 1 uro gibanja na dan ali še manj. Ena ura hoje na dan ne zadošča gibalnim aktivnostim otroka. Otroci potrebujejo tudi visokointenzivno-intervalno vadbo. Tako kot obroke je tudi gibanje potrebno načrtovati. 

Ponudba on-line vadb je široka. Ali so on-line vadbe dobra zamenjava za vadbo v živo? Ali se tisti, ki se online vadbe pridobivajo na kondiciji, telesni pripravljenosti?

V trenutnih razmerah so on-line vadbe edina alternativa za vzdrževanje telesne pripravljenosti odraslih in otrok. Sami se trudimo, da vadeče preko ekranov ves čas spremljamo in jih tako popravljamo pri tehnični izvedbi vaj ter hkrati motiviramo oz. spodbujamo. Ni primerljivo z tem kaj se lahko naredi v živo, ampak je v dani situaciji najboljša možna in pa tudi nujno potrebna alternativa. Tako lahko vadeči ohranjajo,pridobivajo na kondiciji in telesni prirpavljenosti.

Imaš mogoče za konec še kakšen nasvet? Kako s pomočjo vadbe in aktivnega življena tudi živeti in ne zgolj preživeti »Covid svetu?«

Ja, naj vam šport oz. gibanje postane način življenja in hkrati sprostitev.

Hvala.

Deli Nazaj