Turisti so pri nas dobrodošli. Kupujejo naše pridelke in izdelke, pri nas prenočijo, jedo v gostilnah in na turističnih kmetijah. Prihodki od turizma predstavljajo vse bolj pomemben del našega lokalnega gospodarstva.

Naša dediščina je magnet za turiste

Danes nihče ne zmore napovedati, kdaj bo epidemija dokončno premagana. Naša turistična destinacija Nova Gorica in Vipavska dolina pa se načrtno in vztrajno pripravlja na letošnjo in prihodnje turistične sezone. Med številnimi aktivnostmi je tudi obsežen projekt, ki ga sofinancira Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Projekt je namenjen digitalizaciji spomenikov naše kulturne dediščine in razvoju edinstvenih, tako imenovanih 5-zvezdičnih turističnih doživetij. S sodobnimi digitalnimi orodji bomo obiskovalcem približali štiri izbrane kulturne spomenike, okrog njih pa spletli zgodbe, ki jih bodo turisti lahko spoznavali v spremstvu lokalnih turističnih vodnikov. Domačini vse štiri turistične znamenitosti seveda poznamo. Ali poznamo tudi njihove zgodbe?

Kastra, rimska utrdba iz prvih stoletij našega štetja, je – po zaslugi prenove starega mestnega jedra – v Ajdovščini in tudi v širšem slovenskem prostoru znova dobila nekaj pozornosti, ki bi si jo že zdavnaj zaslužila. V Ajdovščini namreč stoji najdaljše še ohranjeno rimsko obzidje na slovenskih tleh, obnovljeni rimski stolpi izrisujejo značilne vedute v mestu, nedavno odkriti temelji rimskih stavb, ki jih lahko občudujemo kar sredi prenovljenega mestnega trga, pa dodajajo nov kamenček v mozaik vedenja o prelomnih zgodovinskih dogodkih na naših tleh. Katere zgodbe lahko v Kastri in njeni okolici pripovedujemo gostom? Zagotovo najprej tisto o prelomni bitki, v kateri se je Teodozij ovenčal z vojaško zmago, hkrati pa je utrl pot krščanstvu, da je postalo državna vera. O bitki pri mrzli reki, kot so jo imenovali Rimljani, ne moremo govoriti, ne da bi omenili burje in njenega domnevnega vpliva na izid bojevanja. Gostom moramo pokazati ostaline rimske ceste in se zaplesti v ugibanja o vplivu Rimljanov na današnjo lokalno kulturo. Kolikšne so bile njihove zasluge za obstoj trte v naših krajih? Kdo ve.

Kastra, rimska utrdba v Ajdovščini

Vemo pa, da so v času, ko je srednjeveški Vipavski Križ pridobil pravico prirejanja sejmov, že živahno trgovali z vipavskim vinom. Ta čudoviti biser, eden najlepših slovenskih kulturnih spomenikov, se je v začetku 16. stoletja iz skromne vasice razvil v pomembno središče trgovanja, nato pa ga je cesar povzdignil v mesto. Velja za najmanjše mesto v takratnem cesarstvu, a to še zdaleč ni vse, kar je Križ dosegel. Stoletje kasneje, ko so v Vipavskem Križu sezidali samostan in so se tam naselili kapucini, se je mestece kulturno in duhovno razcvetelo. V samostanu je živel in ustvarjal tudi v Križu rojeni Janez Svetokriški, sloviti baročni pridigar in pisec. Kaj niso njegove pridige in številni duhoviti poduki, ki so v kasnejših stoletjih ponarodeli, kot ustvarjeni za pripovedovanje današnjim gostom? Vipavski Križ premore toliko zgodb, da jih še nekaj stoletij ne more zmanjkati. Tudi zato, ker življenje med lepo obnovljenimi kriškimi gasami še vedno ustvarja privlačne zgodbe. Na grajskem dvorišču poleti zazvenijo koncerti, na pokušino vabi festival vina zelèn, pozimi pa goste privabljajo jaslice na prostem. Kot zanimivost, grad v Vipavskem Križu bo letos, če si ga bomo ogledovali s pomočjo digitalnih naprav, spet dobil nekdanjo podobo. Vipavski Križ je zakladnica navdiha.

Vipavski Križ, srednjeveški kulturni biser

Povsem drugačen, a nič manj veličasten navdih ponuja mogočni grad Rihemberk, eden največjih v Sloveniji. Njegova dolgo pričakovana obnova, ki še zdaleč ni končana, danes že omogoča sprehod med zidovi, ki navdušujejo s svojo skrivnostnostjo. Na strmem pobočju nad Branikom, kjer je že v prazgodovini stala utrdba, so v 12. stoletju sezidali grad, ki je kasneje dobil tudi prepoznavni gotski stolp in dvojno obzidje s stolpi. Ko ga je v 17. stoletju dobila v last rodbina Lanthieri, ki jo poznamo tudi po bogati zapuščini v Vipavi, se je v grad naselila drugačna, naprednejša miselnost. Povsem vseeno je, ali so Lanthieriji res imeli odločilen vpliv na takratni in poznejši razvoj okoliškega kmetijstva, ali so to le neosnovana ugibanja. Z vinogradi porasla pobočja nad dolino, ki z rihemberškega gradu ponujajo čudovite vedute, so danes povabilo k okušanju lokalnih dobrot. Grad in njegova okolica pa ponujata tudi doživetje neokrnjene narave. Velika kolonija netopirjev v gradu, bližina znova poseljene odmaknjene vasice Pedrovo in čudovito zelenih bregov reke Vipave, kjer lahko na modernem supu ali v tradicionalnem kajaku opazuješ resnično divjino, nizajo edinstvene priložnosti za danes najbolj iskana turistična doživetja.

Mogočen grad Rihemberk

Na drugem koncu naše destinacije, ali na začetku, če prideš s severa ali zahoda, popotnika pozdravi sloviti Solkanski most, največji kamniti ločni most na železniških progah na svetu. Ta tehnična mojstrovina je bila v začetku prejšnjega stoletja zgrajena kot del znamenite Bohinjske železniške proge, ki je povezala Dunaj in Trst. Most je bil med prvo svetovno vojno porušen, a so ga po izvirnih načrtih znova postavili in tako še danes služi svojemu namenu. Ob poletnih koncih tedna čezenj še vedno zapelje tudi muzejski vlak s parno lokomotivo, ki ponuja nepozabno vožnjo s pogledom na Sočo, eno najlepših rek v Evropi. Ste vedeli, da imajo v Solkanu tromostovje? Poleg cestnega mostu, čez katerega se lahko odpeljete v Brda, nekoliko niže že stoji sodobna brv, ki jo bodo letos poleti odprli za kolesarje in pešce. Solkanski most je morda prav zaradi drznosti svojih graditeljev danes neke vrste simbol adrenalinskih doživetij. Na mostu je obiskovalcem poleti na voljo bungee jumping, edini v Sloveniji. Nedaleč stran lahko svoj adrenalin sprostite v Soča Fun Parku ali preizkusite svoje sposobnosti veslanja na valovih Soče. Lahko pa se odločite za vzpon na Sabotin, kjer vas pričakajo zgodbe prve svetovne vojne ter lahko uživate v razgledu na Sočo in čezmejno Goriško.

Solkanski most, izjemen tehniški spomenik

Ohranimo naše bogastvo

Kulturni spomeniki, s katerimi je dobesedno posejana naša turistična destinacija, niso naše edino bogastvo. Rajska dolina obstaja tudi zato, ker imamo čudovito in edinstveno naravo, ker smo uspeli ohraniti običaje in način življenja v sozvočju z naravo. Naše bogastvo so tudi številne redke rastline in metulji na Trnovski planoti, ptice in ribe, pa tudi krave in ovce, ki se od nekdaj pasejo na gorskih travnikih. Res je, k nam prihajajo tudi nekateri gostje, ki se ne obnašajo spoštljivo do našega bogastva. Največ, kar lahko naredimo, je, da jih pričakamo z zgledom. Urejamo svoje okolje, hodimo po urejenih poteh, zapiramo za seboj ograde za živino in odpadkov ne puščamo v naravi. Saj vemo, v čisto okolje bo tudi prišlek težko odvrgel svojo nesnago. Poleg prijaznega pozdrava lahko mimoidočim pohodnikom namenimo tudi kakšen prijazen napotek, ko je to potrebno. Prav naše lastno spoštovanje lokalnega bogastva lahko ustvari nedvoumna pravila obnašanja tudi za naše goste. Tako bo naša dolina ostala rajska.

Rob Trnovske planote

* Članek je bil prvotno objavljen v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

Deli Nazaj