Začnimo tale intervju na malce provokativen način. Gospod Lemut, kako ste zadovoljni s svežim videzom Lavričevega trga v Ajdovščini. Vemo, da ste bili na začetku prenove glasen nasprotnik takšnega posega v osrednje mestno jedro.

Javnosti je poznano, da sem bil kot občinski svetnik nasprotnik tega, da se na Lavričevem trgu ukine parkiranje ter promet skozi trg. Vendar ljudje so na zadnjih volitvah pokazali, da se s to idejo strinjajo in so jo podprli. Zato smo tudi mi spoštovali voljo ljudi. Z Občino Ajdovščina smo se sestali in našo lastnino prodali, nato pa te iste prostore vzeli v najem.

Sam sem bil med prenovo neverjetno presenečen nad ljudmi. Naš promet je minimalno upadel in marketa ni bilo potrebno zapreti niti v časih, ko je bil dostop praktično onemogočen. To nam je dalo še dodatno voljo in hkrati vero v ljudi. Tudi sicer sem zadovoljen z novim videzom trga. Všeč mi je idejna zasnova novih občinskih prostorov in upam, da dobi tudi nekdanja veleblagovnica Nanos čim prej nove stanovalce.

No, sedaj pa se pomaknimo 30 let nazaj. V prvi teden delovanja trgovskega podjetja Fama. Kakšen je vaš spomin na tiste čisto prve trenutke?

Tako bom rekel. Bili smo na Fructalu, imeli smo dobre službe, vendar so bila to prelomna leta. V zraku je bila pomlad, bilo je leto 1990. Bila sta vera in upanje v pot napredka, v pot samostojne slovenske države in tudi sami smo vstopili na ta vlak. Ustanovili smo Famo in uredili prve lastne prostore v stari avtobusni garaži v Vipavi. Začeli smo jih obnavljati in kmalu odprli prvi zasebni diskont v tej dolini. To je bilo nekaj novega, nekaj kar je pilo vodo. Zakaj? Ker smo imeli dobavitelje, ki jih drugje niso poznali, in naša ponudba je ljudi premamila. Že prvi dan smo bili presenečeni nad obiskom ljudi. Tako smo uspeli najete kredite vrniti že po dobre pol leta, kar je bil za nas velik uspeh.

Ste imeli že takrat podobno vizijo podjetja kot danes?

Naša vizija, naše želje so bile takrat nekaj povsem drugega, kot je Fama danes.  Predvsem smo se želeli ukvarjati z mednarodnim trgovanjem. Kupovali smo zahodnoevropsko blago in ga distribuirali v republike nekdanje Jugoslavije. To smo počeli do razpada bivše države. Kupovali smo polne tovornjake kokakole, testenin Barilla in podobne zahodnoevropske blagovne artikle ter jih prodajali širom Jugoslavije. Vse je delovalo super do razpada takratne države. Nato pa se je vse spremenilo. Meje so se zaprle in tudi naš koncept je bilo potrebno preko noči zamenjati.

Je bil z razpadom Jugoslavije ogrožen tudi obstoj Fame?

Ne. Ker je imela Fama že takrat močno podlago v zaposlenih. Vsi smo trdo delali, tako kot danes, in to je razlog, da smo še vedno tu. Izjemno hitro smo se že takrat znali prilagajati spremembam in to nam je pomagalo, da smo preživeli.

Kmalu nato smo najeli skladišče v Vrhpolju in začeli z oskrbo gostincev. To je bila do leta 2000 osnovna dejavnost našega podjetja. Še vedno pa je deloval tudi priljubljen diskont v Vipavi. Leta 1999 so se v Sloveniji in slovenski trgovini začele dogajati fundamentalne spremembe. Vzpon Mercatorja in Zorana Jankovića, ki je pripojil ali pa odkupil večino trgovskih podjetij. In spet se je bilo potrebno prilagoditi spremembam. Zapirali so se podeželski marketi in mi smo vskočili na ta voz ter pričeli z maloprodajo. Najprej smo odprli market v Bukovju, nato v Solkanu, Ajdovščini, Šempasu in še po drugih vaseh.

V nas pa je tlela želja, da bi imeli svoj nakupovalni center. Pojavila se je možnost prevzema prostorov tedanje Kmetijske zadruge v Vipavi. To smo tudi naredili in začeli z razvojem te lokacije. Danes lahko rečem, da smo imeli več sreče kot pameti, ker nam je uspelo tako rekoč preko noči vse urediti, zapolniti prostore in ob odprtju trgovskega centra Fama se je znova trlo obiskovalcev. Ljudje v Vipavi so tak center potrebovali, zato je takoj zaživel in postal hrbtenica Fame. Nato smo v Sežani kupili še nekdanji Carsico, kar je postal naš drugi nakupovalni center. Danes, po petnajstih letih delovanja, imamo v Sežani trinajst stabilnih najemnikov.

Je bila ideja o takem centru tudi v Ajdovščini?

Da. Bila je ideja, a na žalost so naši projekti propadli. V Ajdovščini smo želeli kupiti lokacijo nekdanjega Trgo Ex-a, vendar je bil Spar močnejši in tudi na drugih želenih lokacijah nismo uspeli. Ajdovščina je bila za nas kot zakleta.

Kako je sploh mogoče preživeti na trgovskem trgu, kjer prevladujejo tuje multinacionalke?

Mi se borimo proti konkurentom, ki so evropske multinacionalke. Če se z njimi obremenjuješ, bitko zagotovo izgubiš. Začrtali smo si svojo pot in ukvarjajmo se le s svojo zgodbo.

Prav zato ne rinemo v izgradnjo novih nakupovalnih centrov, ampak smo odšli na podeželje, ki so ga 'veliki' zapustili. Predvsem na Primorskem. Začeli smo graditi zgodbo podeželskih marketov. Tam nas imajo ljudje radi. Mi smo prišli, ko so jih drugi zapustili. Najbolj pa me veseli dejstvo, da nikjer marketa še nismo zaprli. Imamo pristen stik z lokalno skupnostjo in z ljudmi, ki dobijo pri nas tisto, česar drugje ne morejo. Prijazno besedo, zaupanje in vse, kar potrebujejo. Temeljito smo analizirali trg, povprašali ljudi in prišli do zaključkov, kakšen asortima potrebujemo. Zgradili smo ponudbo približno 3000 artiklov, ki jih takšen market mora imeti.

Kako se odločate, kaj boste postavili na police v marketih?

Odločamo se na podlagi potreb ljudi. Market v Cerknem ali pa market v Pobegih sta dve povsem različni zgodbi. Smo pa tako fleksibilni, da imamo v Pobegih lastne lokalne dobavitelje, v Cerknem pa tamkajšnje. V Cerknem imamo na primer dimljene salame, medtem ko v Kopru teh nimamo, ker tamkajšnji kupci ne posegajo po njih. V Brdih seveda nimamo vipavskih vin. In podobnih primerov je še veliko. Kupcem damo to, kar iščejo.

V zadnjih tridesetih letih se je tudi potrošnik precej spremenil, ne le trgovec?

Tudi na vaseh je kupec zahteven in tudi tam si človek želi visok nivo usluge. Zato smo že v lanskem letu pričeli s temeljito obnovo naših marketov. Markete smo prilagodili aktualni situacij. Močno se povečuje prodaja polpripravljenih, pripravljenih ali svežih živil, ljudje pričakujejo sveže pečen kruh, ki še diši, in vse to jim poskušamo s to prenovo dati. Povsod imamo povsem novo zamrzovalno tehniko, podvojili smo kapacitete, ker se vedno več te robe prodaja. V večini marketov smo že namestili lastne peči za peko kruha, trenutno delamo še na projektu široke ponudbe sadja, s čimer dodajamo svežino naši ponudbi.

Se dogaja tudi nasprotno? Da na primer nekateri izdelki, ki so bili nekoč popularni, danes izginjajo iz trgovin?

Tudi to se dogaja. Seveda. Nekatere tradicionalne zadeve se prodajajo vedno manj. Vsi imamo vedno manj časa, hitimo in potrebujemo nekaj, kar je kot večerja ali kosilo narejeno v petnajstih minutah. Jasno je, da moramo temu slediti in se prilagajati. Zato smo se tudi umaknili od tradicionalnih velikih dobaviteljev in proizvajalcev. Ker še vedno velja količinski odvzem, zaradi česar s ceno nismo konkurenčni. To smo rešili s pridobitvijo dvesto manjših, predvsem lokalnih dobaviteljev, visoko kvalitetnih, ki jih v drugih trgovskih centrih ne najdete. Pa tudi, ljudje vedo, da pri nas dobijo originalno zahodnoevropsko kvaliteto, medtem ko ponujajo originalni distributerji v Sloveniji blago, ki se izdeluje v vzhodni Evropi.

Torej je ta mit resničen. Italijanska Nutella ni enaka tisti iz vzhodne Evrope?

Popolno jasno. Mediji nas prepričujejo v nasprotno, vendar sam poznam resnico. Ljudje niso ovce, ljudi je treba spoštovati. V naših marketih je originalna italijanska Nutella sicer nekaj centov dražja kot drugod, vendar ljudje vedo, da je prava. Podobnih primerov je še precej.

Kakšen pa bo, po vašem mnenju, potrošnik v prihodnosti? Korona kriza je precej ljudi spravila na splet, v večjih mestih ljudje že nakupujejo iz domačega naslanjača?

Absolutno. A če se za trenutek še ustavimo pri korona krizi, ta je marsikaj razkrila. Fama je imela veliko srečo. Imamo italijanske partnerje, ki so nas pravočasno opozorili na to, kar prihaja. Prvi krizni sestanek podjetja smo imeli 15. februarja in naredili smo operativni načrt. Ko je prišel 13. marec, je bila Fama pripravljena. Naše trgovine so bile polne, naša skladišča tudi, ljudje, ki so v tisti nakupovalni mrzlici prihajali, so ugotovili, da je Fama polna in hkrati varna. Prvi smo imeli maske in razkužila, zato smo v tej krizi pridobili ogromno novih kupcev. Sicer smo res v naši veleprodaji začasno izgubili 500 gostincev, a tudi to smo sčasoma prebrodili. Zato lahko rečem, da smo ven iz najhujše krize prišli praktično brez praske.

V korona krizi smo bili s kupci v stiku in jim dostavljali na dom. Že pred nekaj leti smo testirali dostavo na dom, vendar je to na podeželju še v zaostanku. Na podeželje pridejo novosti vedno z zamikom. Naše skladišče v Vrhpolju pa se je in se bo še pripravljalo na prihodnost in nove trende. Ljudje v pomankanju časa se bodo tudi pri Fami lahko posluževali dostave na dom.

Nesporno nas čakajo velike spremembe, čeprav sem sam še vedno mnenja, da je lepo oditi v trgovino, tam nekoga srečati, izbirati med številnimi izdelki na policah, poskusiti določene izdelke, v trgovini ti zadiši po kruhu. Ljudje vendarle kupujemo z očmi.

Se tudi Fama poslužujejo raznih trikov kot veliki trgovci, kako še bolj premamiti kupce in jih prepričati v nakup? Na primer prava glasba, pravi vonj in podobno?

Dejstvo je in raziskave so popolnoma jasne, da te prijetno okolje navduši za nakup. Tudi za nakup proizvoda, ki ga drugače ne bi kupil. Obstajajo zakonitosti, katere izdelke postaviti skupaj, katerih ne in podobno. Fama seveda ni imuna na te zadeve. Vendar v končni fazi je vendarle najpomembnejši pošten odnos do kupca.

Kako danes potrošniki nakupujejo? Kupijo vse, kar potrebujejo, v enem marketu ali je več tistih, ki določene izdelke kupujejo tam, kjer so najcenejši.

To opažamo v našem marketu v Ajdovščini. Naredili smo raziskavo in ugotovili, da naš kupec, povprečno na dan, obišče nekaj manj kot tri markete. Kar pomeni, da točno ve kje je kaj zanj najugodnejše. Tisti, ki obišče Famo, obišče tudi druge markete. Cena ni vedno najpomembnejša, pomembna je tudi kakovost izdelka. V Famo marsikdo pride ravno zaradi številnih lokalnih proizvodov, ki jih drugje ne najde.

Fama deluje kot zelo zdrav in medsebojno povezan kolektiv. Ste ponosni na svoje zaposlene?

Zelo. Najbolj sem ponosen na naših 27 lokacij in 126 redno zaposlenih ljudi. Moja želja je, da ljudje ne hodijo na delo s kamnom na duši. To je najslabše za vsako podjetje. Ljudje delamo zato, da lahko preživimo, zato dajmo si vsi skupaj olajšati življenje. S prepiri in podobnimi neumnostmi si življenje le otežujemo. Kolektivi pri nas ostajajo isti in ljudje jih imajo radi. Pomembno je, kdo ti postreže vsakdanji kruh, in če ti ga z nasmeškom, je še toliko boljše. Podjetje ne more preživeti le z direktorjem in upravo. Mi lahko preživimo le, če vseh 126 ljudi diha v isto smer. Smo kot osmerec s krmarjem, če vsi veslamo enako, gre čoln hitro, če pa le eden vesla v nasprotno smer, je konec. To večkrat povem svojim zaposlenim. Prav zato smo izjemno stabilno podjetje z dvema milijonoma investicij v zadnjih dveh letih. Končno smo tudi odkupili prostore za poslovni prostor in tako imamo danes sodobne prostore uprave, v katerih redno sprejemamo predstavnike največjih evropskih trgovinskih multinacionalk. Smo resna firma, ki je na trgu že 30 let.

Fama je tudi zelo družbeno odgovorno podjetje. Če se malce pošalimo, na našem koncu skorajda ni večjega piknika, na katerem ne bila Fama prisotna kot sponzor ali donator, med drugim pa ste tudi ponosni pokrovitelj Nogometnega kluba Vipava.

No, to je tisti element, živimo s kraji, kjer imamo svoje trgovine. To je naš dom, in če le upamo, potem pomagamo. V Vipavi pa je sedež podjetja in seveda skupaj z občino rastemo. Najprej je bila Fama in šele nato je Vipava postala svoja občina, malce v hecu rečeno. Fama je največje podjetje v Vipavi in to vlogo sprejemamo. Sodelovali smo tudi pri ohranitvi Primorske hranilnice, ki jo razvijamo po konceptu Fame v vseprimorsko banko.

V podjetju smo ljubitelji nogometa in prav zato smo pomagali pri vzpostavitvi članske nogometne ekipe Vipava, ki se je prebila vse do 3. slovenske nogometne lige. Sam grem redno na tekmo in ni igralca, ki ga ne poznam in ki mu ne stisnem roke. Gre za skupno zgodbo. Če želiš v našem poslu preživeti, moraš biti družbeno odgovoren. Podjetje je dolžno vrniti nekaj okolju, kjer živi in uspeva. Že osemnajst let pripeljemo kurente v naš kraj in to ljudje cenijo. Stane nas skoraj nič, ampak ljudem to ogromno pomeni.

Dotaknimo se še vas osebno. Pred časom ste imeli precej težav z zdravjem. Je bil vzrok za to tudi preobremenjenost. Bili ste zelo aktivni na mnogih področjih. Je bilo morda vsega preveč na trenutke?

Tega je bilo nesporno preveč. A vseeno je možganska kap, ki me je doletela, posledica predvsem moje lastne neumnosti. Če bi bil 'pameten', bi si šel slikat vratne žile in bi zadevo saniral prej, kot se je zgodila. Ampak 22 let nisem bil pri zdravniku in danes sem spet aktiven. Tudi moje prejšnje aktivnosti mi niso bile v breme, ampak morda je bilo res vsega preveč. V svojih 'najboljših' časih sem imel 16 funkcij, od gospodarske zbornice do Občine in podobno. Bilo je celodnevno delo, od jutra do poznega večera. A če se danes ozrem nazaj, verjetno v svojem življenju ne bi ničesar spremenil. Bil sem uspešen, predvsem pa sem ponosen na svojo družino. Rad rečem, da smo družina z veliko začetnico in vesel sem, ko vidim, da danes sinovi prevzemajo moje delo. To je moj največji uspeh.

Še naprej pa bom aktiven in bom delal, dokler bom lahko, uživam v svojem delu, danes še bolj kot prej. Ponosen sem na svojo poslovno kariero, ki je "čista" in brez afer ter sodišč. Vesel sem, da je mlada generacija prevzela vajeti v svoje roke in dela s srcem. Ni mi treba skrbeti, kaj bo s Famo v prihodnje. Fama je v dobrih rokah, mladi so še 'hujši' kot mi, imajo nove ideje in pristope, Fama se bo še bolj aktivno spoprijela s trgom in podjetniškimi izzivi.

Hvala.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina