Letošnje praznovanje časa, ko se mošt spremeni v vino je bilo zaradi časov v katerih živimo, precej drugačno kot doslej. Kako je potekalo martinovanje pri vama in kako je bilo drugačno kot sicer?

Edvard: Na to vprašanje bo Ivi verjetno bolje odgovorila kot jaz (smeh).

Ivi: Res je za naju martinovanje praznik. Ne gre le za en dan, gre kar za cel teden, ko premišljuješ o prijateljih in se pripravljaš na obiske. Martinovanje je pri nama povezano z najinimi prijatelji, ki so tudi ljubitelji Rebule. V »normalnih« letih se nas vedno zbere najmanj dvajset, malce smo zunaj, malce v vinski kleti in se imamo fajn. Zrihtamo muziko in se poveselimo. Res gre za praznični dan. Letos pa je bilo seveda drugače. V dvoje. Prijateljem sva sicer poslala svoje steklenice v dar, ampak seveda to ni isto. Škoda, res.

Če se za hip ustavimo še pri epidemiji koronavirusa. Kako vidita svet v katerem smo pristali? Kaj najbolj pogrešata?

Edvard: Morda še najbolj pogrešava ravno martinovanje. Za trgatev smo imeli še srečo in smo se lahko družili. Potem nas je pa korona presekala in mislim, da ljudem ravno medsebojni stiki najbolj manjkajo. Po drugi strani pa moramo biti dovolj pametni in disciplinirani, da bomo to premagali. Pri prvem valu sva oba z Ivi čutila tisto umirjenost, ko se je svet dejansko ustavil. Nič se ni mudilo. Bolj smo se poglobili vase.

Kakšen pa bo, kljub koroni, vinski letnik 2020? Ste zadovoljni z tokratno zgodbo vaših vinogradov?

Ivi: Zelo fajn (smeh).

Edvard: Res smo imeli lepo leto, vremensko gledano seveda. Trgatev sama je potekala zelo hitro, ker je bilo grozdje zdravo. Pri letniku 2020 ni bilo nobenih vremenskih ekstremov, s tem tudi nič stresa pri delu v vinogradu, zato bo letnik 2020 najverjetneje zelo dober letnik.

Za vašo »jantarjevo« Rebulo so potrebne čimbolj zdrave grozdne jagode, čim lepše. Drži?

Edvard: Seveda. Grozdje mora bit lepo, ne sme bit preveč grozdov in le ti ne smejo biti preveliki. Grozde se zato tudi krajša, s tem pridobimo na sladkosti vina. Včasih lahko pride tudi gnitja oziroma plesnenja in to je treba odstraniti. Razen, ko gre za tisto plemenito plesen, potem to pustimo, ker gre za najbolj sladke jagode.

Znani ste predvsem po pridelovanju Rebule. Zakaj ravno Rebula, s čim vaju je je ta vinska sorta navdušila?

Edvard: Zanimivo, da je bil najin prvi, majhen, vinograd poln rdečega grozdja. Oziroma črnega, kot radi rečemo. Takrat sva sama bolj prisegala na »črna« vina in sva verjetno zato posadila Merlot. A vse bolj so nama postajala všeč oranžna – jantarjeva vina in med razmišljanjem o prihodnosti nama je bilo brž jasno, da bo šel razvoj najine vinske kleti v to smer. Iskala sva le dovolj avtohtono sorto. Skoraj sva se že odločila za Pinelo, a sva prišla do spoznanja, da je prihodnost v Rebuli.

Ivi: Jaz sem se sicer vedno k Rebuli nagibala. Po svoji stari mami sem Vipavka, pravzaprav Budanjka. Bila mi je najbolj domača. In prav zato sva danes oba prepričana, da sva se res pravilno odločila.

Edvard: Spoštujem vse vinske sorte ampak dejansko ima Rebula res velik potencial in se vse bolj in bolj uveljavlja. Pred kratkim sva pošiljko poslala najinemu novemu avstralskemu uvozniku in bil je navdušen.

Kljub vsemu pa Rebula v Vipavski dolini še vedno nima pravega slovesa? Je podcenjena?

Edvard: V Vipavski dolini ima Zelen precej več spoštovanja med vinarji kot pa Rebula. Ampak gre za dve popolnoma različni sorti vina. Zelen je specifično vino, kot Teran na Krasu ali pa Refošk v Istri in bo težko prodrl v svetu. Medtem ko ima Rebula precej več potenciala. Pri prepoznavnosti Rebule nam pomagajo tudi briški vinarji, ki so s svojimi vini precej pripomogli k splošni promociji Slovenije kot resne proizvajalke vin.

Nobena skrivnost ni, da vama pri vašem delu z vini precej pomaga tudi Matjaž Lemut iz vinske kleti Tilia. A kot vem sta pri delu v vinogradu in vinski kleti tudi sama precej aktivna. Kaj postorita sama in kaj prepustita Matjažu?

Edvard: Vinograd je absolutno moja stvar. Vedno pa pridejo prav nasveti. In zato se mnogokrat obrnem na Matjaža, ki je v Vipavski dolini zagotovo med najbolj izobraženimi vinarji, mnogokrat pa tudi na Damjana Podveršiča, enega najbolj priznanih italijanskih vinarjev. Za trte skrbim sam, res pa škropljenje in mulčenje prepustim Matjažu. A tudi glede tega se vedno skupaj posvetujeva. V kleti pa ima Matjaž spet toliko znanja, da mi ni težko upoštevati njegovih nasvetov.

Ivi: Midva točno veva kakšno Rebulo bi rada imela. Filozofija nama je popolnoma jasna. Matjaž dela sicer sveža vina, midva pa oranžna in zanimivo kako uspešno sodelujemo. Tudi Matjaž je vesel sodelovanja z nama.

Edvard: Ne smeva pa pozabiti na soseda Milka Copiča. On nama je, poleg njegovega zeta Ismeta, najbolj pomagal v začetku. Bil je še »stara šola« a zelo inteligenten vinar. Vsega ne moreš nikoli narediti sam, sam nisi nikoli najbolj pameten, zato je dobro imeti prijatelje, ki ti znajo svetovati.

V javnosti je pozornost vzbudila vaša polnitev »oranžne« Rebule. Gre za zanimivo zgodbo iz časov Svetega rimskega cesarstva, ki se danes pri vas nadaljuje v prav posebnem barik sodu, izdelanemu iz lesa hrastovih gozdov še iz časov francoskega »sončnega« kralja Ludvika XIV. Gre pravzaprav za zaključeno celoto. Zgodba, ki je zapisana v vinu. Kje sta »našla« Maksimiliana I?

Ivi: Edvardu je zgodovina področje, ki mu res leži. In verjetno je bilo zato logično, da se je posvetil tudi zgodovini vipavske Rebule.

Edvard: Če ne poznaš zgodovine, tudi sedanjosti in prihodnosti ne moreš. Odkritje zgodbe pa se je zgodilo spontano. Tržaški profesor in častni član slovenskega SAZU Sergio Tavano mi je na nekem dogodku razkril skrivnost o rebuli in zgodbi cesarja Maksimiliana I. Nato mi je prinesel še dokumente, ki izvirajo iz dunajskega arhiva. Na njih je zapisan datum 18. avgust 1503, ko je cesar Maksimilian I ukazal, naj mu pripeljejo Rebulo iz Vipavske doline. To me je prevzelo in začel sem raziskovati dalje. Cesar je bil  poročen z vojvodinjo Marijo Burgundsko. Tako je imel v lasti Burgundijo, ki je že takrat slovela po vinu. Šlo je za veliko in predvsem bogato ozemlje in spraševal sem se zakaj neki bi si Maksimilian želel rebulo iz Vipavske doline. Nato sem izvedel še, da je prav on imenoval prvega škofa na Dunaju, in to Slovenca, Jurija Slatkonjo, ki je bil obenem odgovoren tudi za glasbo na dvoru cesarja Maksimiliana. Bil je zborovodja in ustanovitelj znamenitih Dunajskih dečkov. Maksimilian I je bil tako precej povezan s Slovenijo, znal naj bi celo nekaj besed po slovensko. Nato se je v zgodbi pojavil še Žiga Herberstein, slovenski diplomat, ki je bil rojen v Vipavi in je nato služboval po celotni Evropi in bil cesarjev veleposlanik v Moskvi. Bil pa je tudi član posvetovalnega sveta cesarja Maksimiliana I. To se je vse dogajalo okrog leta 1500. Vipavska dolina je bila takrat del Goriške grofije in po njenem propadu je postala del Habzburžanov, torej je padla pod okrilje Maksimilianovega cesarstva. Verjetno je prav takrat Maximilian I odkril Rebulo Vipavske doline in si jo zaželel na svojem dvoru.

Kako ste nato povezali v zgodbo cesarja Svetega rimskega kraljestva in vajino Rebulo?

Edvard: Ko imaš tako dediščino, ji moraš izkazati spoštovanje. Sprva smo organizirali simpozij o Rebuli v Vipavskem Križu, a se žal nato zadeva ni prelila v vsakoletni dogodek. Sama sva nato nadaljevala z iskanjem in razmišljala kako bi to dediščino peljala naprej. Preko prijatelja v Amsterdamu sva prvič slišala za vinske sode iz lesa hrastov Ludvika XIV in z nadaljevanjem iskanja kontaktov sva prišla do francoskega sodarja, ki jih izdeluje. Najina zgodba mu je bila zanimiva in hitro smo se sporazumeli. Postala sva lastnika enega 225 litrskega soda, izdelanega iz 350 let starega hrasta in vanj natočila letnik 2018. Letos smo vino iz omenjenega soda prvič pretočili v posebno polnitev buteljk, v sod, na zorenje, pa je prišel letošnji letnik. Tam bo predvidoma vsaj dve leti. Zgodba ima še precej neraziskanih delov in lepo bi bilo nekoč v vino povezati Maximilana prvega, Dunajske dečke, Jurija Slatkonjo in ostale zgodovinske pomembneže, ki so bili v tistem obdobju povezani z Vipavsko dolino. Manevrskega prostora je še precej.

Zgodba. Prav to je tisto, kar že tako odlični vinski kapljici, da še dodaten čar. Se strinjata s tem, da mora vino imeti tudi svojo »zgodbo«?

Ivi: Seveda. Vino je sicer zgodba že samo po sebi. V Kamnjah so naju prav zaradi vina obiskali že številni ljudje in vsi so bili navdušeni nad našo deželo in našim vinom. Ljudje si med seboj izmenjujemo različna vina in tako spoznavamo različne dežele in različne zgodbe. Pri nama je bil tudi znani norveški pisec kriminalk Jo Nesbo, kar je spet zgodba zase. Ljudje raziskujejo Slovenijo in radi iščejo dobre zgodbe in z njimi tudi dobra vina.

Kakšen je sicer vajin pogled na vinarstvo v Vipavski dolini? Kvaliteta in tudi kvantiteta vina strmo naraščata, a morda malce primanjkuje ravno zanimivih zgodb, ki bi prispevale k  še boljši prepoznavnosti?

Edvard: Vipavska dolina je specifična regija. Precejkrat se primerjamo z Brici, ampak oni imajo drugačno zgodovino. V preteklosti so bili koloni, ko pa so dobili priložnost, so naredili neverjeten razvoj. Danes so Brda vino in Rebula je sorta, na kateri gradijo velik del identitete. V Vipavski dolini pa so bili vinarji kmetje, s svojo zemljo in kot taki malce bolj konzervativni, kar pa je prednost, če to povežeš z naprednostjo. Je geografsko velika, s sedmimi občinami, kar vsekakor otežuje enoten nastop, tudi zato je manj poznana. Ima pa ravno zaradi svoje neodkritosti, raznolikosti, pred seboj veliko potenciala. Vipavska dolina je tudi dolina vremenskih ekstremov in ravno ti lahko dajo izjemna vina.

Koliko steklenic napolnite na leto in kdo so vaši kupci?

Edvard: Na leto napolniva okrog 6000 steklenic. Prodajava pa na različne konce. Najino vino lahko najdete v restavraciji Hubertus v San Cassianu v Alti Badii, ki ima tri Michelinove zvedice, v Agli Amici, Godia, z dvema Michelinovima zvezdicama, v Sidneyu in Melbournu, na Nizozemskem. Kupce imava iz Avstrije, Nemčije, itd. In seveda v Sloveniji, kjer je Rebula Svetlik v vseh najboljših restavracijah v Ljubljani, v Vinoteki Movia, na Obali v Izoli, Piranu, v Mariboru. Doma, v Vipavski dolini, nas najdete v gostilni Žeja, Dam, Majerija, Fabrika, Faladur, Darovi Vipavske v Vipavskem Križu, ...

Če si ne privoščita Rebule Svetlik, katera vina so vam najljubša?

Ivi: Res imava rada macerirana vina. Damjan Podveršič je najin prijatelj in njegovo vino nama je res všeč. Rada pa si privoščiva tudi Gravnerja, Radikona, Prinčiča.

Kako vama je všeč življenje v Kamnjah?

Ivi: Zelo. Najin moto je "Umetnost življenja" in v Kamnjah je to res mogoče. Prvič sva prišla sem leta 1997, nato pa sva vsak konec tedna dve leti čistila parcelo. Letos mineva 20 let odkar sva zasadila prvi vinograd. Čez dve leti sva pričela še z gradnjo hiše. Res je lepo tukaj v Kamnjah, pod vznožjem Čavna.

Hvala.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Svetlik Wine // Ostale fotografije: Doris Markač