Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpretePrecej črnila je bilo prelitega o nastopih Andreje Slokar na olimpijskih igrah v Pekingu. A odlična alpska smučarka še zdaleč ni edina, ki »zastopa« Ajdovščino na največjem športnem dogodku na svetu. Svojo predstavnico imamo tudi v novinarskih vrstah. To je Petra Marc, ki slovensko občinstvo dnevno zalaga z novicami iz dogajanja na Kitajskem. Simpatična novinarka, doma z Brij, je nekaj vtisov iz olimpijskih iger strnila tudi za spletni portal Lokalne Ajdovščina.
Zimske olimpijske igre na Kitajskem se prevešajo v zaključno fazo. Tekmovanja gredo počasi h koncu, a do samega zaprtja iger imamo Slovenci vendarle še nekaj želez v ognju. Tudi Andrejo Slokar, ki bo skupaj s slovensko ekipo poskusila presenetiti na ekipni tekmi alpskih smučarjev. A tokrat bomo našo pozornost usmerili v novinarske vode, saj smo poklepetali s Petro Marc, novinarko RTV Slovenije, ki jo lahko dnevno spremljamo v televizijskih javljanjih iz Pekinga. Slovenskim športnicam in športnikom gre na tokratnih igrah odlično, zato imajo novinarji malce lažje delo s »pobiranjem« izjav po tekmovanjih. A če imajo tekmovalci le enega ali pa dva nastopa, so novinarji tisti, ki morajo dnevno spremljati tekmovanja in nato seveda o tem poročati gledalcem v domovini. Počitka pravzaprav ni. To velja tudi za novinarko z Brij, ki smo se jo v zadnjih tednih dodobra »nagledali« v olimpijskih televizijskih javljanjih. Petro sicer navadno srečamo v informativnem programu, saj je novinarka za zunanjo politiko in je do zdaj pretežno spremljala politične, obrambne in od lani pandemične teme. A OI so tudi politična zadeva in zato je poleg še informativni program.
Kljub natrpanemu urniku si je Petra Marc našla čas za krajši pogovor z nami in strnila svoje poglede na tokratno olimpijsko dogajanje.
Za začetek. Koliko zares zebe na letošnjih zimskih olimpijskih igrah? Je podobno kot ko v Vipavski dolini zapiha prava burja?
Težko bi rekla, da zebe bolj kot sem pričakovala. Ljubitelji zimskih športov tako ali drugače vemo v kaj se spuščamo, ko se kamor koli odpravimo. Sicer se spomnim, ko sem na večerni tekmi smučarskega teka stala na mestu 2 uri in čakala na javljanje v Prvi dnevnik in se tako tresla, da sem snemalca Žigo Gašperina prosila, naj mi da mikrofon na stojalo, ker če bi ga v rokah držala, bi se videlo, kako zelo se tresem. Moram pa reči, da tisti dan, ko je odpadel trening smuka zaradi vetra, jaz nisem bila pod progo, tako da pravega kitajskega vetra nisem občutila, tako da ga ne morem primerjati z našo burjo. Vseeno mislim, da je burja malo toplejša.
In kako se novinar nato najhitreje pogreje? So pogoji tudi za vas »olimpijski«?
Kot prvo je treba iti na tako pot dobro fizično in psihično pripravljen. Dobri čevlji, več slojev oblačil, jaz si v čevlje dam tudi električne grelce iz pancerjev in v rokavice tiste majhne grelce, ki začnejo delovati ob stiku z zrakom. Tako človek nekako preživi. Seveda je važno tudi, da dovolj ješ (za kar velikokrat zmanjka časa) in dovolj spiš.
Sloveniji gre na teh igrah odlično in veselili smo se že sedem kolajn. Kako sama doživljaš uspehe naših športnikov? Imaš sploh kaj časa za veselje ali je v trenutkih veselja zate pravzaprav najtežje in največ dela?
Običajno bi te sekunde za novinarja pomenile največ dela. Ampak tokrat je malo drugače. V trenutku, ko nekdo od naših skozi cilj pripelje z medaljo, si lahko vzamem sekundo in začutim to srečo, ampak zgolj in samo zaradi časovne razlike. Na primer med deskarsko tekmo Tima Mastnaka in Glorie Kotnik je večina Slovenije še spala, informativnih oddaj še ni bilo na sporedu, tako da sem imela 3 minute časa za veselje (in tudi malo joka, ko sem videla Glorio Kotnik, kako ona joče).
Na ZOI niso le uspehi ampak tudi neuspehi. Kako kot novinarka vidiš ta kontrast čustev pri športnikih? Verjetno je lažje posneti izjavo po uspehu kot pa po neuspehu, a tudi to je treba.
Absolutno je lepše videti solze sreče kot solze žalosti. Ampak tako je v življenju. Vsi moramo v trenutku neuspeha oziroma pomanjkanja sreče bi temu rekla, saj se medalja včasih izogne res za malo, stopiti en korak nazaj in vdihniti. Predvsem pa pustiti športniku, da najprej zbere misli in ga šele nato zasuti z vprašanji.
Ajdovščina ima v Andreji Slokar prvič v zgodovini predstavnico na ZOI. Poleg pa je še Ana Mali kot fizioterapevtka v slovenski reprezentanci. Ste se Ajdovke že srečale? In pa, kako vidiš Andrejo na ZOI, si imela priložnost poklepetati z njo?
To vprašanje se na žalost navezuje na prejšnjega. Po tem, ko je Andreji Slokar do medalje zmanjkala desetinka, se je videlo, kako jo je to razžalostilo. Zato je na njeno izjavo počakalo le športno uredništvo, ne pa tudi jaz, da ne bi Andreje Slokar mučili predolgo. Tako da ne, nisva poklepetali, tudi z Ano Mali nisem klepetala. Dejstvo je, da olimpijske igre potekajo v res posebnih časih in stika s športniki ali ekipami pravzaprav razen po tekmah ne smemo imeti.
Je tudi med novinarji na ZOI neke vrste tekmovanje? Na prizorišču vas je vendarle ogromno iz celega sveta in do dobrih novic ali prispevkov se je nekako treba prebiti. Je tekmovalnost tudi med sedmo silo?
Ne, niti slučajno. Športni novinarji so (govorim v tretji osebi ker sama načeloma spadam med zunanjepolitične novinarje) izredno kolegialni. Vsi bi namreč radi domov sporočali dobre zgodbe, pozitivne stvari. V prostoru za novinarje ob prizorišču, v tako imenovani mix coni, velja nek red. Jasno je, da bo športnik najprej dal izjavo za svojo državo, potem pa načeloma tudi za vse ostale. Na teh igrah še nisem doživela, da bi mi kdo izjavo odklonil.
Novinarji zaradi Covid ukrepov seveda nimate dostopa do olimpijske vasi. Kje točno prebivate in kako nato poteka tvoj »navaden dan v pisarni« v Pekingu?
Novinarji živimo v za nas namenjenih hotelih, kakih sto je takih v Pekingu in na obeh hribih, kjer potekajo smučanje in skoki. Od tega hotela pa razen zajtrka praktično nimaš nič, saj delo poteka na terenu. Zjutraj se usedeš na enega od za to predvidenih avtobusov ali avtov, ki te odpeljejo na lokacijo. Drugam ne smeš. Prispevke napišem in zmontiram v medijskih središčih, ki so pod vsakim prizoriščem, nato sledi še včasih tri urna pot nazaj v hotel. In zjutraj vajo ponovimo.
Koliko predstavnikov slovenskih medijev vas trenutno deluje v Pekingu?
Pravzaprav ne vem števila slovenskih medijev. Gotovo smo edina slovenska televizija na prizorišču, saj ima športno uredništvo res obsežen olimpijski program. Nato so tu še naši radijci z Vala 202, srečala sem tudi kolege z STA-ja.
Kako sicer doživljaš te Covid ukrepe, ki vsekakor zaznamujejo letošnje igre? Olimpijski duh vseeno prevlada nad njimi?
Človek se vsega navadi, tudi tega. Predvsem smo morali vsi zelo previdno živet pred odhodom sem, da smo sploh lahko prišli. Tu pa vsakodnevno testiranje, FFP2 maska je obvezna tudi zunaj, razkuževalci so na vsakem koraku. Edina stvar, ki me zares moti je, da v bistvu Pekinga ne bom videla. Živimo namreč v tako imenovanem olimpijskem mehurčku, ki ne dovoljuje odhoda iz hotela ali prizorišč tekem. In to je strogo nadzorovano. Tako da tudi zgodbe in prispevki, katere bi sicer prek televizije prenašala slovenskim gledalcem, so okrnjene.
Peking z okolico sicer ne slovi kot tradicionalno zimsko športno središče in igre so vsekakor drugačne kot bodo verjetno naslednje v Cortini d'Ampezzo, ki ima vendarle nekakšno »romantično« in zimsko kuliso. Pa vendar, kaj po tvojem mnenju, dela te igre posebne? Zagotovo imajo tudi igre na Kitajskem svoj čar. Kaj je tebi osebno najlepše ali pa najboljše na teh igrah?
Na žalost delajo te igre posebne covidni ukrepi, kar ni ravno lepa stvar. Kar me pa najbolj fascinira je mogoče tehnologija. Kitajci so zgradili sistem hitrih vlakov posebej za potrebe olimpijskih iger. Iz Pekinga se na skoke pelješ 300 km/h. V jedilnici pa hrano postreže robot iz zraka.
Kaj je pa tisto kar te najbolj moti?
Moti me neznanje angleškega jezika, ker se tako ne moreš z domačini ničesar pogovoriti. Moti me tudi, da nimamo dostopa do nobene prave trgovine. Ker živimo v mehurčku, nikamor ne smemo, v medijskem središču sicer je neka improvizirana trgovina, a v njej bolj kot ne čips in pivo. Pogrešam eno Famo, recimo. Prve dni me je motila tudi slaba organizacija šoferjev, ki so nas prevažali okoli, saj je redko kdo našel prizorišče. V nekaj dneh so se te zadeve nekoliko popravile.
Ostane tudi kaj časa za »turizem«, za skok na kavico v center Pekinga? Kako je s prostim časom, če ga slučajno kaj ostane?
Kot sem že rekla, to ni dovoljeno, izhodov ni. Tako da bom kavo v centru Pekinga pila kdaj drugič, ko bo pandemije konec.
Kako si zadovoljna s ponudbo hrane na letošnjih igrah?
V našem hotelu je hrana zelo dobra, zajtrk je sestavljen tako iz zahodne kot kitajske hrane. Večerja je sicer precej draga za slovenske razmere, a okusna. Želela bi si le več časa za umirjene obroke.
Že veš kje boš morda v prihodnje znova spremljala slovenske športnike? Te v letošnjem letu čaka še kakšno podobno »delo na terenu«?
Glede na to, da spadam v informativni program, in se moji tereni v zadnjih letih vežejo bolj na obrambne teme, pandemijo in ostale svetovne izzive, mislim, da me v kratkem nov športni teren ne čaka. Olimpijske igre so vendarle tudi politični dogodek, zato je prisotnost informativnega programa nujna in dobrodošla. Za zdaj torej pretežno ostajam v informativnih temah, vsaj profesionalno, vseeno pa bom še naprej z veseljem spremljala vse zimske športnike, še posebej Andrejo Slokar.
Hvala.
* Fotografije: Petra Marc Arhiv