Že kot otrok je  med brskanjem  vedno našel kakšen rimski kovanec, ostanke nakita, keramičnih in kovinskih predmetov. Začel je  sestavljati svojo zbirko najdenih dragocenosti. Osnovno šolo je obiskoval v Ajdovščini, potem pa je šolanje nadaljeval v Gorici in kasneje na trgovski šoli v Trstu. Prva svetovna vojna mu ni prizanesla. Najprej  je bil vpoklican v avstrijsko vojsko in se bojeval  na Tirolskem, kasneje pa tudi na soški fronti. V boju na Rombonu je bil leta 1917 ranjen v roko in postal je invalid. Vrnil se je  domov in se  zaposlil v očetovi trgovini. V domačem kraju je ponovno obudil svoje igralske ambicije, nastopal  je v predstavah  Dramskega krožka, ki je v Ajdovščini deloval vse do leta 1927, ko so krožek italijanske oblasti prepovedale. Kot strasten zbiratelj je v svoji zbirki shranil sezname odigranih del po posameznih sezonah, spiske igralcev, fotografije in tudi originalne plakate. V  Ajdovščini je bil med začetniki nogometa in bil leta 1924 soustanovitelj Športnega kluba Ajdovščina  – Šturje.

Pred fašističnim pritiskom se je umaknil najprej v Maribor in kasneje v Zagreb. Med drugo svetovno vojno se je z družino vrnil v domače kraje, a so ga italijanske oblasti konfinirale v Novaro. Po vojni se je vrnil v Ajdovščino,  vse do upokojitve leta 1965 je bil upravnik mestnega kina. Zbral in ohranil je veliko filmskih plakatov tako Kina Bratina s konca 20 let kot kasneje mestnega kina. Vključil se je v Prosvetno društvo Ajdovščina - Šturje in z veseljem režiral dramske nastope. Po zaslugi njegove zbirateljske strasti so tudi iz tega obdobja ohranjena vabila, seznami iger z zasedbami vlog ter osnutki za scene.

Stipe Štekar gradiva ni zbiral sistematično, pritegnili so ga najrazličnejši predmeti iz najrazličnejših obdobij, vse od antike pa do sodobnega časa. Bogata je njegova zbirka predmetov iz prve svetovne vojne, najraje pa se je posvečal numizmatiki in zbral bogato zbirko rimskih in keltskih kovancev. Zbrane predmete je doma (v stanovanju nad znamenito mestno kavarno v Ajdovščini) skrbno uredil v vitrine, razglednice in fotografije v albume, slike in plakate na stene … Z veseljem jih je razkazal ljudem, ki jih je to zanimalo. Skrbno je uredil in shranil tudi članke, prispevke ter intervjuje iz sodobnega revijalnega in časopisnega tiska, ki so pisali o njem, in nam tako ohranil bogato hemeroteko (zbirka izrezkov, ki jih je lepil v zvezke). Tudi sam je večkrat objavil različne prispevke o nekdanjem življenju v Vipavski dolini in se podnje podpisal s psevdonimi ILO, Ilo, YIO, I.L.O.

Leta 1971 se je preselil v Novo Gorico in v novo stanovanje prenesl svojo bogato muzejsko zbirko, ki jo je po njegovi smrti dobil v hrambo Goriški muzej. Ko  je leta 1987 Goriški muzej pripravljal razstavo »Podobe soške fronte«, so bili v Štekarjevi zbirki najdeni tudi različni filmski trakovi, ki so zaradi gorljivosti potrebovali najprej posebno skrbno obdelavo. Štekar je menil, da so na njih posnetki s soške fronte, a izkazalo se je, da so na trakovih dragocene kopije nekaterih filmov, ki so veljali za izgubljene. To sta bila film režiserja Ernesta Lubitscha »Ko sem bil mrtev« in film režiserja Maxa Lindnerja »Žongler«. Omenjeno odkritje  je pomembno  za zgodovino domačega in tudi evropskega filma nasploh.

Kar nekaj je pomembnih posameznikov, ki so s svojim vsestranskim delovanjem ter s svojo osebnostjo pustili pomemben pečat v našem okolju, pa vendar ostajajo manj znani ali morda celo že pozabljeni. Štefan Štekar nedvomno sodi mednje.

Za svoje delo in za skrb, ki jo je vložil v ohranjanje različne zgodovinske in kulturne dediščine,  je prejel  Stipe Štekar več nagrad in priznanj:

1970: red dela s srebrnim vencem

1971: Petomajsko priznanje Občine Ajdovščina

1971: priznanje NK Primorje ob 50-letnici nogometa v Ajdovščini za  športno delovanje

1975: priznanje na zletu Svobod za uspešno in dolgoletno delo v delavskem kulturnem gibanju

* Pripravila: Zdenka Žigon, Lavričeva knjižnica

*Članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj