The Game Changers je že dobro leto star dokumentarni film o prednostih prehranjevanja s hrano izključno rastlinskega izvora, pri snemanju katerega so kot producenti in/ali nastopajoči sodelovala sama zveneča imena à la Arnold Schwarzenegger, Jackie Chan, James Cameron, Lewis Hamilton, Novak Đoković, Patrik Baboumian, Scott Jurek in mnoga druga, iz razlogov, ki jih bom navedla v naslednjem odstavku, pa mi na kraj pameti ne bi padlo, da bi ga omenila tukaj, če mi ne bi med enim od (pred/po)novoletnih rajanj na ušesa prišel pogovor dveh dogmatsko zapriseženih 'mesojedcev'*. Čeprav si eden od njiju filma niti pogledal ni, sta prišla do zaključka, da je vse skupaj larifari, saj 'ne moreš vzeti vsega, kar je nekdo nekje napisal ali posnel, za resnico'. Ker slednje seveda stoodstotno drži, pa to neogibno velja tudi za vse njune argumente, kajne?

Prav zaradi te težavice se praviloma ne spuščam v tovrstne razprave, saj se pogovor vse prehitro in prerad sprevrže v jalov navzkrižni ogenj dejstev oziroma 'dejstev', kajti za vsako študijo, s katero skušam jaz podkrepiti svoje stališče, vsakdo lahko navede študijo, ki podkrepi njegovo, in tako gre obstreljevanje v nedogled, ne da bi katera koli stran količkaj dosegla, saj sta obe za sveto za-verovani v svoj prav. Pri vseh naših prepričanjih je treba namreč upoštevati nekaj, čemur sodobna psihologija pravi 'confirmation bias' oziroma 'potrditvena pristranskost', če izraz (precej okorno) prevedem. Ta nas nezavedno sili, da informacije na spletu (in drugje) iščemo ter si jih nato razlagamo, tako da podkrepijo naša že obstoječa mnenja. Po domače: sumničavi smo do podatkov, ki se tepejo z našimi pogledi na svet, in jih kategorično zavračamo, vse, kar naše mišljenje podpira, pa sprejemamo odprtih in precej manj kritičnih rok, češ: »Saj sem vedel!« Prištejte k potrditveni pristranskosti še zelo resničen in poguben spletni pojav, ki mu čez lužo pravijo 'filter bubble', torej algoritemske plašnice, ki nam jih vsiljujejo raznorazni filtri, oblikovani na podlagi naših iskanj in našega početja na družbenih medijih, pa nikoli nimamo niti možnosti pogledati preko lastnih omejenih okvirjev.

Kolumna: Mesojedec in pika

Prav zato se bom tudi tokrat v velikem loku ognila (brezplodnemu) rafalu 'rastlinojedske propagande' in vas prosila, da pozabite na vse možne moralne, okoljevarstvene in zdravstvene argumente (za ali proti) ter raje za trenutek vključite razum in si sami odgovorite na tole preprosto, a ključno vprašanje: je človeški organizem res zasnovan za uživanje mesa? Ne medved ne tiger, vsesplošno priznana primerka vsejedcev in mesojedcev, ne potrebujeta nikakršne pomoči orožja, ognja in/ali pribora, da bi sama ulovila, zaklala, razkosala in pojedla svoje kosilo. Pa velja to tudi za nas? Četudi bi nam nekako uspelo kakšno antilopo prepričati, naj se ustavi in nas počaka, kaj bi potem z njo naredili? Jo polizali do smrti? Ko kiti ubijalci ujamejo in utopijo kakšnega drugega kita, navadno mladiča kita grbavca, mu pojedo samo jezik, ker je to najmehkejši del plena in ker se jim niti s svojimi mogočnimi čeljustmi in zobmi ne ljubi ubadati z debelo in trdo grbavčevo kožo, mi pa bi smrtni udarec tisti usmiljeni antilopi, ki nas je tako ljubeznivo počakala, zadali s čim – z nohti, ki se nam lomijo, že ko si po nosu vrtamo, ali z zobmi, ki še za trenje lešnikov niso dobri? Pa ja ne mislite, da nas je narava, ki je sicer pomislila na dlačice v nosu, da nam prečistijo in ogrejejo zrak, preden ga vdihnimo v pljuča, pozabila opremiti z dovolj ostrimi čekani in kremplji, da bi si sami priskrbeli najboljše gorivo za svoj organizem. Če pa se glas razuma še kar ne more pregristi skozi meglo potrditvene pristranskosti, pomislite na naslednji poizkus.

Kakšno leto starega dojenčka postavite v stajico skupaj z zajčkom in jagodo. Če mi najdete enega samega otroka, ki bo zajca zgrabil za vrat in ga krvoločno raztrgal, jagodo pa si poskusil stlačiti v uho, vam doživljenjsko plačam kravo na mesec, živo ali mrtvo, po želji. Če pa se bo otrok z zajčkom poskušal igrati, jagodo pa pojedel, mi morate obljubiti, da boste poskusili hrano živalskega izvora za začetek z jedilnika povsem črtati en dan na teden. Kar pa ne pomeni, da morate teči v trgovino in pokupiti vse 'sirne' in 'mesne' nadomestke na polici, ker tisto pač ni hrana, kakor tudi čips, zamrznjene pice in pasulj v pločevinki niso hrana. Ne, v mislih imam en dan sadja, zelenjave, stročnic, žita v poljubni obliki in oreščkov. En dan, nič več. Zveni grozno? Zakaj se tako težko odpovemo mleku in siru, sem že pisala, ampak človek bi si mislil, da se bomo mesu vendarle laže odrekli glede na to, da ljudje ne premoremo krvoželjnega nagona zveri (zaradi česar se nam ob pogledu na prizore iz klavnic ne cedijo sline, kakor bi se nedvomno medvedom in tigrom), kar pa jasno ni tako preprosto – meso je pač dobro. Meso, ki ga začinimo in toplotno obdelamo, seveda – še dve malenkosti, s katerima si medvedje in tigri ne delajo sitnosti. Pa res hočete tako pomembno odločitev, kakor je izbira tega, kaj vaš celoten organizem poganja, prepustiti tridesetim kvadratnim centimetrom telesa ali bi namesto jezika raje poslušali kakšen drugi organ?

Za spodbudo pa naj za konec navedem citat iz nekaj let starega intervjuja z Jamesom Cameronom, režiserjem Avatarja, Titanika in kopico drugih uspešnic: »Ko sva z ženo sklenila, da bo naša družina prešla na rastlinsko prehrano, sem ji rekel, da si pridržujem pravico do rebrc ali zrezka, če se mi bo tako zahotelo. Po mesecu dni pa sem odkril, da si ničesar od tega preprosto nisem želel. Nikoli več si nisem zaželel mesa.« Ampak to je bojda rekel kar neki James Cameron. In intervju sem tako ali tako našla na Googlu. Sploh pa kdo sem jaz, da bi vam govorila kar koli o čemer koli, ne? Prav imate. Res ne moreš vzeti vsega, kar je nekdo nekje napisal, za resnico, zato si sami pri sebi odgovorite na tisto zgornje ključno vprašanje, potem pa se odločite, ali se vam še zdi smiselno bencinski motor zalivati z nafto – ali bi raje presedlali na super plus?

* Vedno me zabava, ko ljudje na svojih križarskih pohodih tako gorečno zagovarjajo svoje prehranjevalne navade, da se zatekajo k popolnim nesmislom: ne, ljudje nikoli ne bomo mesojedci, vsejedci že, ampak mesojedci, bog ne daj, nikoli. Mislim, še tigri za prebavo vsake toliko pojedo malo trave.

* Naslovna fotografija: BestOfVegan

* Preberite tudi ostale kolumne Petre Brecelj

Deli Nazaj