Moje sodelavke se vsako zjutro pri kavi pridušajo, da bodo otroke dale v rejništvo. Da jim niso več kos. Tamali non stop jezikajo, kljuvajo po telefonih, sredi noči vstajajo in gledajo Dončiča, za šolo jim dol visi, o seksu bi lahko predavali na medicinskem faksu, smer ginekologija.

Jaz sem sicer tista teta brez otrok, ki jih vedno znova zagovarja, a lahko je meni, ki imam za domače živali samo droži, ki jih je treba z žlico moke nahraniti samo enkrat na teden, za razliko malih termitov, ki pojedo na tone pomfrija in nutele.

Ko pomislim na svoje otroštvo, nas vidim, kako smo na nočni smuki sredi vaškega smučišča klepetali, se izzivali, kdo upa spustiti smuk, kdo naredi čim več drobno-gosto zavojev do izteka smučišča in kdo ima nove elanke RC4.

Jaz sem s svojimi novimi RC4 spala.

Pokritimi s kovtrom.

Ker moje smuči si bile moja vez s prijatelji.

Kot je danes instagram.

Danes si mulci pošiljajo fotke s francoskih planjav z vsemi možnimi heštegi, takrat je bil edini hešteg sezonska smučarska vozovnica. Vse nas je družila z rdečimi nosovi, največji frajerji so imeli tudi rdečo maso z velikim napisom ELAN. V enem obdobju je bilo to največ, kar si lahko imel.

Takrat so bili  Barcelona, Karibi in Kuba samo imena vaških psov.  Danes so to obvezne destinacije za krompirjeve počitnice. V resnici si težko predstavljam, kako si starši lahko privoščijo tako draga potovanja za celo družino. Če midva, ki potujeva sama in z nahrbtnikom, pošteno premisliva, kam bova šla jahat slone in plavat z želvami.

Najbrž je pa vse stvar prioritet. Edini kredit, ki so ga kdaj vzeli moji starši, je bil kredit za smučanje v Franciji. Pred 30 leti je bil to luksuz par excellence. Vsaj za Korošce, ki so pohali kure že za pot od Šentjanža do Ljubljane.

Mi smo šli na pot z avtobusom in 14 kosi prtljage. Mama je imela seznam kufrov, ki jih je štela na vsakem postanku do Val Thorensa.

Do Albertvilla je še nekako šlo, že v prvi trgovini za špežo pa se je zataknilo, saj nihče ni znal francosko. Kako kupiti sir, če ne znaš reči 10 dekagramov? Mati, brihtna kot je, je slišala francosko madamme, ki je vskaokrat rekla “un peu” in dobila lih pravi kos sira. In je tudi ona za vsako stvar rekla” en pu”. Pri salamah in sirih je še šlo, pri mesu se je pa že zataknilo, stric ji je vsakokrat odrezal en šnicl in namesto goveje juhe iz kosa govedine, so v Val Thorensu kuhali govejo župo iz govejih zrezkov.

Nikoli ne bom pozabila smučanja na Voglu. Stara sem bila 14 let in imela nastavke instagrama iz osemdestih. Novo toprovo puhovko, strešico nad čelom, mati je zaštrikala gamaše in peruanske kape s poklopci za ušesa, kot so jih imela pravi francoski frajerji. Bela šminka, očala z usnjenim plašnicami in penina za malico. Iz kristalnih kozarcev. Polovičarji pač nismo. Če zanemarimo dejstvo, da smo šli tja z bolho. Pancerje je fotr stlačil pod havbo in od Čehov kupil najmanjši možni strešni prtljažnik.

Danes bi bila huda influenserka. Samo brki so mi manjkali. Takrat. Danes ne več…

Smučanje je na Koroškem religija. In to ostaja še danes.

Če so moji primorski sostanovalci v študentskem domu v nedeljo šli k maši, smo Korošci šli smučat na Krvavec. Sicer smo se tja privelkli, ko so Primorci že zdavnaj bili od maše, šli pa smo!

Mogoče sama dojemam smučarijo še toliko bolj osebno, ker moj oče že 40 let upravlja z vaškim smučiščem Bukovnik in že 20 let tudi sam dela sneg. Zato me vsa ta fama okrog pomanjkanja snega pušča hladno in se ne spuščam v filozofske debate na to temo.

Ker se vse da.

Oče že 20 let vse zimske noči prebedi v majhni koči sredi smučišča, prestavlja topove, njegov sodelavec ima vtetoviran ratrak na rami, Jožica kuha vino, Sebastjan pogumno zmerja vse kamikaze, ki ogrožajo otročke, ki so v naši smučarski šoli.

V resnici je veliko zmerjanja in tuljenja, ampak vsakomur posodijo svoje smuči, če jih kdo nima. Med šolskimi počitnicami imajo otroci smučanje zastonj in po novem strežejo tudi bombardino. In moja mama se že zadnjih 20 zim ločuje. Na srečo, neuspešno.

Na apres skiju se pije stari dobri mošt in slepi Drago igra na klaviature. Če bi smučišče vsako pomlad pošteno pognojili, bi iz izgubljenih avtomobilskih ključev lahko zrastli celi nasadi avtomobilov.

Letos sem smučala v Italiji in prebrala njihov hešteg #mountainisfreedom. Na začetku mi je šel na živce. Predolg, preblesav.

Ampak imajo prav.

Gore res osvobajajo. Poleti in pozimi.

Najbrž pa se jih naučimo ceniti z leti.

Sneg, veter, mraz na licih.

Vsem ostalim ostanejo družbena omrežja.

In virtualni svet na dlani. 

Kot bi jedli joto brez mesa.

Vegetarijanski smučarji brez smuči, pač.

Lahko jedo travo.
Ali sneg.

Korošci ga.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj