Ajdovščina ima za seboj precej neverjetno gospodarsko zgodbo. Nekoč smo bili industrijsko mesto, katerega vsakdan so v veliki meri krojila podjetja: Primorje, Lipa, Tekstina, Fructal, Mlinotest. Nato so prišli težki časi. Lipa je leta 2008 končala v likvidaciji, Primorje štiri leta pozneje v stečaju, Tekstina se je spopadala z resnimi težavami. Leta 2014 je brezposelnost v občini dosegla približno 15 odstotkov. Za to številko so se skrivale izgubljene službe, negotovost in vprašanje, kaj čaka naš kraj.

A zgodilo se je nekaj neverjetnega. Znanje in podjetnost ljudi v dolini sta vodili do nove generacije visokotehnoloških podjetij! Pipistrel in BIA Separations sta postala prvaka Ajdovskega gospodarstva, a vsekakor nista edina. Ajdovščina pa je od strahu pred zatonom zaradi gospodarskih težav prišla do položaja, ko jo drugi preučujejo kot primer uspeha.

Roko na srce, danes nam gre dobro. Prav zato se sprašujem: Kako poskrbeti, da bo tako tudi čez dvajset let? In kako nadaljevati razvoj, ne da bi žrtvovali tisto, zaradi česar si želimo živeti tukaj?

Uspeh ni trajno stanje. Še manj je sam sebi namen. Kakšen uspeh bi bil, če bi imeli več zaposlitev, mladi pa si ne bi mogli privoščiti stanovanja, če bi zaradi investicij izgubljali naravo in značaj naših krajev? Če bi rast prehitela zmogljivost vrtcev, cest in drugih javnih storitev?

Razvoj mora služiti ljudem, ne ljudje razvoju

Zato je pri vsaki pomembni odločitvi treba razmišljati tudi o posledicah drugega in tretjega reda. Recimo, da naše podjetje zaposli tisoč dodatnih ljudi. Odlična novica! Toda od kod bodo prišli? Kje bodo živeli? Kam bodo hodili njihovi otroci v vrtec in šolo? Kako se bodo v skupnost vključili priseljenci iz tujine? Kaj se bo zgodilo s prometom in cenami stanovanj? Na takšna vprašanja ne smemo začeti odgovarjati šele takrat, ko težave že nastanejo. To niso argumenti proti rasti. So argumenti za to, da rast razumemo v celoti. Dober ukrep ni le tisti, ki danes prinese želen rezultat, temveč tisti, pri katerem smo premislili tudi o posledicah, ki jih bo povzročil jutri.

Podobno je s tveganji, nad katerimi nimamo neposrednega nadzora. Suše, neurja, poplave, požari, izpadi električne energije ali nove gospodarske krize nas ne bodo vprašali, ali smo pripravljeni. Morda se sliši pretirano, a vsi plačujemo zavarovanje za avto, čeprav ne pričakujemo, da bomo jutri udeleženi v nesreči. Zakaj bi pri občinskih zadevah ravnali drugače? Preventiva je manj pompozna in precej bolj dolgočasna od odprtja nove stavbe, pogosto pa na dolgi rok precej pomembnejša. Enako velja za oskrbo z vodo, energijo in hrano: večja lokalna odpornost ni umik pred svetom, ampak razumna priprava na njegovo nepredvidljivost.

Tudi od današnjih gospodarskih zmagovalcev ne smemo postati preveč odvisni. Podjetja rastejo, se spreminjajo in včasih propadejo. To smo že doživeli. Naša najboljša obramba ni ugibanje, katero podjetje bo uspešno za vedno, temveč okolje, v katerem lahko vedno znova nastajajo nova. Zato potrebujemo nadaljnje povezovanje šol in gospodarstva, podjetniške inkubatorje, mentorstva, skupnostne delavnice, tekmovanja in priložnosti, da mladi svoje zamisli preizkusijo v praksi. Ne vemo, od kod bo prišla naslednja odlična ideja. Lahko pa poskrbimo, da bo imela možnost kje zaživeti.

In ne pozabimo na kmetijstvo, ki je zaradi podnebnih sprememb še posebej izpostavljeno. Inovacije pri upravljanju z vodo, novi načini pridelave in spodbujanje lokalnih dobavnih verig niso pomembni samo za prihodnost naših kmetij, ampak tudi za prehransko samooskrbo in odpornost celotne doline.

Prihodnost bo spreminjala tudi naše odnose in način dela. Umetna inteligenca že odpira vprašanja o zaposlitvah, izobraževanju in zasebnosti, hkrati pa ponuja nove možnosti za učinkovitejše delo (tudi) javnih institucij. Toda tehnologija sama ne bo rešila slabega odločanja. Potrebujemo pregledne postopke, odprte podatke, raziskave in resnične pogovore s prebivalci. Statistika lahko pokaže, koliko imamo stanovanj, ne pove pa nujno, zakaj se mlada družina odseli ali zakaj se prebivalci določene vasi počutijo preslišane. Za to je treba ljudi tudi poslušati. In ustvarjati možnosti, da se med seboj srečujejo: v knjižnicah, društvih, skupnostnih delavnicah in drugih prostorih, kjer skupnost živi tudi zunaj službe in doma. Ob tem ne smemo pozabiti, da občina ni samo mesto Ajdovščina, ampak tudi kraji in vasi, katerih potrebe niso vedno enake.

To pomeni, da morajo imeti pomembne občinske odločitve jasno razložene cilje, preverljive podatke in prostor za javno razpravo. Ko se odločimo, pa se moramo znati vrniti k vprašanju, ali smo dejansko dosegli, kar smo želeli. Sprememba mnenja ob novih dokazih je lahko znak odgovornosti, ne nujno slabosti.

Kot kandidat za občinski svet bi rad k odločanju pristopal na prav tak način: manj gotovosti brez dokazov, več preverjanja predpostavk in več pripravljenosti priznati, da je dobro rešitev včasih našel že kdo drug. Prav tu vidim posebno prednost svojega delovanja znotraj stranke Volt Slovenija. Ker je Volt panevropska stranka, se lahko neposredno povezujem s člani in izvoljenimi predstavniki naše stranke po vsej Evropi. Če se pri nas pojavi vprašanje, s katerim so se že ukvarjali v primerljivem evropskem mestu, lahko vprašamo, kaj so poskusili, kaj je delovalo in kaj ne. To ne pomeni slepega kopiranja tujih rešitev. Pomeni širši nabor izkušenj, manj ponavljanja tujih napak in boljše izhodišče za odločanje doma. To je smisel povezovanja: evropske izkušnje, lokalne odločitve. Širša mreža nam ponuja priložnost, da si zastavimo boljša vprašanja in svoje rešitve soočimo z izkušnjami iz drugih okolij.

Pred kratkim sem sodeloval v raziskavi določene slovenske raziskovalne ustanove, ki preučuje za njihovo velikost gospodarsko presenetljivo uspešna mesta, med katerimi je seveda tudi Ajdovščina. Raziskovalca sem po intervjuju vprašal, kaj ga je do sedaj pri intervjujih s posamezniki iz občine najbolj presenetilo. Rekel je, da različni ajdovski sogovorniki, čeprav iz različnih okolij, smo svoj kraj opisovali presenetljivo podobno: prepoznavamo podobne dosežke, probleme in vrednote.

Morda se del našega uspeha skriva tudi tu. V spoštovanju dela in znanja, pripravljenosti pomagati ter občutku, da pripadamo isti skupnosti. To ne pomeni, da se moramo o vsem strinjati. Prav nasprotno: dobre odločitve zahtevajo tudi različna mnenja.

Ajdovci smo burje vajeni. Toda odpornost ne pomeni samo tega, da naslednjo nevihto preživimo. Pomeni tudi, da se nanjo pripravimo, dokler sije sonce. In prav zdaj, ko nam gre dobro, je za to najboljši čas.

* To je politični oglas za lokalne volitve 2026

* Naročnik: Stranka Volt

Deli Nazaj