Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Roditeljski sestanek

Vaš vdani avtor je neto zahajal v izobraževalne ustanove praktično 20 let. Da se razumemo – nisem genij, daleč od tega. Zelo daleč. A moji ljubeči in vsega hudega navajeni starši so se zanimali, kaj se dogaja v šoli, mi pomagali pri razlagi, me spraševali in često vadili z menoj. Zakaj ? Ker starš ni zgolj logistično podjetje in bankomat.

“Gospa, potem pa mi meni povejte, kakšna je sploh vaša vloga tukaj v šoli”, je ustanovna članica društva KHM (beri : Klub Hudih Mamic) bevsknila na učiteljico, ob samem začetku epskega roditeljskega sestanka, ki sem mu bil priča včeraj. V momentu, ko me je soproga usmerila na to izmenjavo iskrivih starševskih mnenj, sem vedel, da gre za družabni dogodek razreda hišni svet. A tudi v sanjah si nisem predstavljal, da lahko starševska bitka za pravico otrok, dobi razsežnosti najbolj napete nogometne tekme – kjer je seveda – enako kot na roditeljskih sestankih, na koncu vedno kriva avtoriteta (sodnik oz. učiteljica).

Ogrevanje pred tekmo

Na vhodu v razred bi pred roditeljskim sestankom morali deliti dvoje : pomirjevala (za vse prisotne), ter bone za subvencionirano lobotomijo na najbližji kliniki, brez napotnice, pod šifro nujno (za določene starše, ki jih boste vrli bralci, navzlic GDPR-ovski anonimnosti, bržkone prepoznali v nadaljevanju zgodbe). Začetne razmere na sestanku so bile daleč od idealnih – pred tednom dni je namreč v razredu od 25 učencev oz. učenk, kar 8 od teh matematiko zakoličilo. Ker je ciljna strmina šolskega leta tako rekoč v izteku, so določeni starši izkoristili predvolilno obdobje za sunkovito reformo izobraževalnega sistema, ter učiteljici izglasovali (citiram zagnano mamo iz druge vrste, prav tako članico KHM), “nezaupnico”.  Tiasta mati leta je potožila, da njenega otroka pogosto pred preizkusi znanja ali ob nedeljah (kar pride prej, seveda), boli trebuh. Slovenska beseda za to je : trema. Strmel sem kot vkopan. Seveda se, kot vsak prototipni oče iz te regije, doslej nisem aboniral na roditeljske sestanke, zato sem svojo rit neuko parkiral neposredno poleg predsednice KHM, katere modna izbira in vedenjski slog sta nedvomno sporočala njeno pravo ime : Ksena, princesa bojevnica.

5 minuta, Ksena v ofenzivi

Točno 300 sekund je trajalo, da je prva mama čivknila bržkone najpogostejši bojni krik v sleherni šoli “Moj otrok!” Ksena je namreč s to krilatico okrasila otvoritveni salvo na učiteljico, v kateri je povzela, da njen otrok : “nima volje do učenja”, “se v šoli nič ne nauči, tako da mora potem delati doma”, ter na koncu dodala, da se je “pozanimala o učiteljici in izvedela, da se je otroci bodisi bojijo, bodisi ne razumejo.” Otrok, ki nima veselja do učenja ? Otrok, ki mora delati za šolo tudi doma ? Za moje pojme, prototip normalnega in zdravega otroka. Srečanje se je nadaljevalo brez sodnikovega žvižga ali kakršnega koli kartona, a v vidni spremljavi več parov oči, ki so kot zloščene bilijardne krogle opazovali ta brutalen napad na prosveto.

12 minuta, prosveta strne vrste

Učiteljica je imela ta uvid, da je na sestanek pripeljala tudi kolegico, ki vodi podaljšano bivanje. Ta je ob nepričakovani ofenzivi najbolj vokalnih staršev, skočila v bran svoji kolegici. A žal s taktično napako, ki jo je sedaj že dobro razgreti nasprotnik znal kaznovati. V svoj monolog je namreč vpletla nekaj ezoterike in začela kvasiti o energijah, jaz pa sem čakal, da bo vsem prisotnim ponudila brezplačni reiki. Ksena je udarila nazaj z vso močjo in zarenčala “Kaj pa vi sploh delate tu, saj mi z vami nimamo nič, lahko greste!” Nagonsko sem zagrabil telefon in začel vtipkavati Fibonaccijevo zaporedje, saj na tej točki boksarski vložek ni bil povsem izključen. Sledil je tihi a pomenljivi trenutek za oglase.

30 minuta, za otroke gre

Stalna manjšina na roditeljskih sestankih, so bržkone očetje. Še redkejša sorta so očetje, ki na teh seansah – poleg zehanja – odpro usta in kaj povejo. A tokrat se je našel biser, soprog ene od članic KHM. Ta je s kamnito težkimi, a razumnimi besedami začel iskati rešitev  za problem, ki ga dotlej meni še ni uspelo identificirati. Nedoločni stavki tipa “otroci se ne počutijo dobro”, “nekaj ni v redu” in “ne hodijo z veseljem v šolo” niso pomagali pri razumevanju. In takrat je ta oče tudi prvič potrkal na vest vseh, češ da “gre za otroke”, ter da je potrebno “poskrbeti, da v tem razredu ne bo neenakosti med otroci”. (to da tudi pri šolskih ocenah obstaja vijuga, ki se imenuje normalna porazdelitev, mu je ob njegovem ravnem prepričanju, ušlo). Nekaterim staršem pač nikakor ni jasno da je med 25 otroci tudi nekaj mesarjev, taksistov in varnostnikov.  Predvolilni slog diskusije je nadaljeval sicer nasmejani oče v tretji vrsti, ki je dejal, da “odnos učiteljice v tem razredu ni pošten, ni transparenten in ni sistematičen.” On bo vedel, ker je, kot je dejal, “tudi sam pedagog.” Upam, da na šoli za male živali.

40 minuta, to ni normalno

Taisti pedagog je poskrbel, da je moja čeljust udarila ob tla, ko je razkril rak rano šolskega sistema, in sicer, da “to, da moram jaz z otrokom doma delat za šolo, ni normalno. Otrok se mora vse naučiti v šoli.” Prvi moški borec je to modrost kronal z lastnimi akademskimi izkušnjami : “Ko sem bil jaz otrok, nisem nikoli delal doma za šolo.” Vsi smo mu verjeli. Pod mizo sem začel pisati SMS kolegu odvetniku, kakšen je kaj njegov urnik naslednje dni. Hkrati sem odpisal ženi, da naj razmisli, kako se bo oddolžila, ker me je poslala v ta starševski Retardistan.

52 minuta, koliko je za pozitivno

Druga vrsta. Oče širokih ramen, a ozkih misli verbalno klofne po učiteljici : “Pa dobro, povejte vi meni. Če pišejo preverjanje, pa zna 10 vprašanj, a bo to za pozitivno, ko bojo pisali test al ne.” V kolikor ste se kdaj spraševali kaj je nasprotje ambicioznosti, ste ravnokar dobili razlago. V tem manjku energičnosti ga je presegal zgolj Dinarid v prvi vrsti pred njim, ki je v tem momentu še vedno molče zlorablja mobilca. Ženi napišem še eno sporočilo, tokrat VSE Z VELIKIMI ČRKAMI, da je morda bolje, da za nekaj dni rezervira hotel.

60 minuta, nasprotje oz. kontradikcija

Mati iz zadnje vrste, ki se je – sodeč bo rdečih licih – doslej le stežka vzdržala komentarja, je uprizorila svoj pravičnostni debi :”Gospa učiteljica, to kar vi pravite, je – in sedaj bom uporabila en pravni izraz – kontradiktorno.” Šifra je : SSKJ. Skupaj s kakšno polovico staršev simuliramo mumijo – molče in blede strmimo direktno predse.

71 minuta, v slogi je moč

Članica KHM je dobila krila, ter končno izustila to, kar je želela v prvi minuti :”Gospa učiteljica. Mi starši smo se povezali in povprašali druge starše, imamo rezultate njihovih mnenj. Večina, ne vem točno koliko, kakšnih 10, se jih strinja z nami, da stvari pri vas niso v redu.” Naju z ženo ni anketiral nihče. Po drugi strani, je morda res bolje, da nekateri starši, svojih otrok doma ne učijo matematike.

79 minuta, jaz sem svojo šolo končal

Soprog članice KHM zaključi svoj vložek s strelom mimo vrat, ko na vse to doda :”jaz sem svojo šolo končal – osnovno, srednjo in fakulteto.” Vseved, katerega ime je že na seznamu bodočih nominirancev za Nobelovo nagrado. Možgani mi zatečejo, tudi sam začnem razmišljati o lobotomiji.

85 minuta, naliv

Učiteljica po 33 letih prakse ostane brez besed. Uživa z otroci. Moj otrok, ki je daleč od akademskega diamanta – je bolj cirkon – jo obožuje. Učiteljica molče strmi v članici KHM, ki jo na tej točki vprašata “Kako se pa vi počutite, ob tem kar smo vam povedali?”. Sledi solza. Pri učiteljici navzven, pri meni navznoter. Sklenem tudi, da se za darilo ob koncu leta bržkone ne bo zbiralo prispevkov.

Sodnikov podaljšek, debilni decibeli

Postane jasno, da se prireditev bliža koncu. Nekaj staršev je vmes zapustilo prizorišče, saj so ugotovili, da tudi lobotomija ne bo prinesla ustreznih rezultatov. Glasnost KHMjevk narašča, hkrati ostrina izjav. Sliši se izjave tipa “pazite kaj govorite”, “menjava razreda” in “pogovor z ravnateljem.” Ne morem verjeti, da sem v šoli. Kaj šele, da sem v osnovni šoli, obkrožen z odraslimi osebki, ki verbalno linčajo edino osebo v razredu, ki se ukvarja z njihovimi otroci več kot eno uro dnevno. Postane mi slabo, zazrem se v tla.

Epilog

Življenje ni pravično. Nikoli ni bilo, in nikoli ne bo. Nekateri se rodijo v državah brez sanitarij, vode in elektrike, ob tem pa jim na glavo padajo bombe. Za šolo tam ne vedo kaj je. Spet drugi pa se rodijo v eni najlepših in najvarnejših držav sploh, z dobrim izobraževalnim sistemom in brezplačno šolo, kjer  pišejo test iz matematike. Test, na katerega se, bodisi niso pripravili, bodisi so bili zmedeni ali pa so nadarjeni za matematiko kot jaz (beri : 3 + 5 = modra). Doživeli so neuspeh, ki je le eden prvih v dolgi seriji neuspehov, ki se imenuje življenje. Neuspehov, brez katerih nikoli ne bi mogli razumeti kaj je uspeh, ter kako se do tega pride. Kakšna je razlika med prevzemanjem odgovornosti in iskanjem krivca. Delom in ne-delom. Je učiteljica stroga – nedvomno da. Je to koristno za otroka – absolutno da. Življenje za večino ljudi ni kraljeva poroka in to, da se otrok navadi, da ni vedno najboljši, najlepši, najbolj pameten in najbolj oh-in-sploh, je največ kar lahko učitelj otroku da. A so starši, ki to okoliščino razumejo kot razlog za boj proti vsesplošni krivici, ki je prizadela njihovega, in samo njihovega potomca. Žal se ne zavedajo, da je edina krivica tista, ki jo s tem vedenjem delajo sebi in svojim otrokom.

Vaš vdani avtor je neto zahajal v izobraževalne ustanove praktično 20 let. Da se razumemo – nisem genij, daleč od tega. Zelo daleč. A moji ljubeči in vsega hudega navajeni starši so se zanimali, kaj se dogaja v šoli, mi pomagali pri razlagi, me spraševali in često vadili z menoj. Zakaj ? Ker starš ni zgolj logistično podjetje in bankomat. Šolski sistem je bil bolj brutalen – spraševanje je bilo nenapovedano, pred testi se ni pisalo preverjanj in – ne boste verjeli – vprašanja na testu so bila pogosto presenečenje. Kar je bržkone tudi namen preverjanja razumevanja substance. Imeli smo nekaj takih pedagogov, ki bi jih v resnih državah brcnili iz službe, v manj resnih pa poslali na prisilno delo. Strogosti naše učiteljice za slovenščino v srednji šoli se ne bi branil sam Hitler. Je komu kaj manjkalo ? Ne. So vsi dobitniki Prešernovih nagrad ? Tudi ne. Ravno zadnjič me je pobral taksist, sošolec. Vesel sem ga bil kot radio, še posebej ko je usekal po nižji tarifi. A ob obujanju spominov za svojo usodo ni krivil drugih.

 

* Članek je bil prvotno objavljen na avtorjevem spletnem blogu Bizaroteka in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

Bojan Amon

#kolumna

Kolofon