Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Intervju: Otrok, starši in šport

Otroci se danes že zelo zgodaj srečujejo s svojimi prvimi športnimi dosežki. Da bi bilo dobrih rezultatov čim več, želijo starši svojim otrokom omogočiti kar se da najboljše pogoje za treninge – tako doma kot v tujini. Za doseganje športnih uspehov pa nista dovolj le talent in trud, ampak tudi čas in denar. Dva mlada in zelo uspešna domača športnika ter in njuna starša predstavljajo, kakšna je današnja vloga staršev pri otrocih, ki se aktivno ukvarjajo s športom. Spoznajte Eneja in Davida Krševana ter Tima Rovtarja in Natašo Peloz.

Kot rečeno se otroci danes že zelo zgodaj srečujejo s svojimi prvimi športnimi dosežki. Dobri rezultati pa zahtevajo čim boljše pogoje za trening, dobre trenerje in športne klube doma in v tujini. Za doseganje športnih uspehov pa nista dovolj le talent in trud, ampak tudi čas in denar. V ekipnih športih je situacija lažja, saj gre navadno za dobro organizirane klubske ustroje, precej težje pa je v individualnih športih, predvsem redkejših in manj razvitih na našem področju.

Vipavska dolina je sicer pokrajinsko dovolj razgibana, da lahko nudi pogoje za marsikateri šport. Vseeno pa izbrani športi, kot sta kolesarska disciplina BMX in motociklizem, zahtevajo specifične steze in proge, zato so starši primorani svoje otroke voziti na treninge tudi v tujino.

Dva mlada in zelo uspešna domača športnika ter in njuna starša predstavljajo, kakšna je današnja vloga staršev pri otrocih, ki se aktivno ukvarjajo s športom. Tim Rovtar (12 let) je večkratni slovenski državni prvak v kolesarski disciplini BMX, obenem pa se lahko pohvali tudi z uspehi na mednarodnem prizorišču. Enej Krševan (11 let) pa na svojem motociklu žanje zelo podobne uspehe, tako doma kot tudi v tujini. Nataša Peloz in David Krševan pa sta njuna starša, ki ves svoj prosti čas namenita otrokoma. Hkrati pa poskušata razvijati otrokov zdrav odnos–  tako do športa kot tudi življenja nasploh.

DAVID KRŠEVAN

Če odmislimo športni uspeh otroka na tekmi – kateri so še največji občutki zadovoljstva ob spremljanju otroka v športu?

Vedno se razveselim, ko vidim otroka nasmejanega, polnega energije, ki ve, kaj hoče, in z zanosom govori o svojih ciljih in načrtih. Težje prenašam zdolgočasene poglede otrok, ki ne vedo natančno, kaj bi počeli. Saj ne rečem, da tudi Enej ni velikokrat tak. Najbolj sem zadovoljen s tem, da ga prav dirkanje spodbudi, da spusti telefon iz rok in začne samoiniciativno trenirati. V zadovoljstvo mi je, da se skozi pogovore o celotnem dogajanju okoli motociklizma zbližujemo.

Katere so tiste vrednote, ki jih po tvojem mnenju otrok dobi z udejstvovanjem v športu?

Največ, kar lahko otrok dobi v športu, je zavedanje, da več truda in vztrajnosti bo vložil, večji bo njegov dosežek. Pa tudi cilji bodo lažje dosegljivi. V športu se to zelo konkretno pokaže. Naučiti pa se mora, da ni edini, ki napreduje. In da je današnji trening mogoče dovolj za jutri. Nikakor pa ne za pojutrišnjem. Napredovanje mora biti konstantno. To je proces, ki se nikoli ne zaključi. Pomembno je priti do spoznanja, da se vložen trud ne pokaže takoj v uspehu, saj so tukaj tudi mnogi drugi dejavniki, na katere nima vpliva. Z vztrajnostjo pa je uspeh skoraj neizogiben.

Koliko časa in energije »pokuriš« za otrokovo udejstvovanje v športu?

To mi vzame skoraj ves prosti čas, saj poleg Eneja letos tekmuje tudi mlajši sin Tian, in sicer v dveh kategorijah – poskrbeti moram torej za pripravo treh motorjev. Skratka, vsi vikendi so namenjeni moto treningom ali dirkam, včasih tudi kakšen dan v tednu.

Motociklizem je šport, ki nima ravno najboljših pogojev za trening v Vipavski dolini. Kako se spopadate s to težavo in v kolikšni meri ti je v pomoč matični klub?

Ja, to je kar težavno. Do letos smo največ trenirali v Vrtojbi na klubski progi (Društvo Gas Vrtejba). To pa za Enejev napredek žal ni več dovolj. Zato hodimo na treninge na različne proge v Krško in Vransko, pa tudi na bližnje steze v Italiji in na Hrvaškem. Žal nam Društvo Gas Vrtejba ne more veliko pomagati. Nam pa omogočijo uporabo steze v Vrtojbi, kadar koli jo potrebujemo za kakšen hiter trening ali testiranje motorja.

Foto: David Krševan Arhiv

Nemalokrat se zgodi, da so športne ambicije staršev večje od ambicij otroka. Kje je po tvojem mnenju  tista zdrava meja med pravo in preveliko željo po športnem uspehu? Se morda kdaj zaveš, da si to mejo prestopil?

Mislim, da se pravo razmerje vzpostavi takrat, ko so ambicije starša manjše od ambicij otroka. Smiselno je pričakovati večjo objektivnost pri odraslem človeku in rahlo zasanjanost pri otroku. Le tako se lahko ob neuspehih starši v miru in racionalno pogovorijo z otrokom. Zavedati se moramo, da je otrok posameznik s svojimi čustvi in ne orodje za uspeh staršev. Lahko se veselimo skupaj z njegovimi uspehi in sočustvujemo ob njegovih porazih. Včasih je res težko obdržati mirno kri in zadržati takšno vlogo, saj se zavedaš vsega truda, časa in denarja, ki si ga vložil. Ampak razumeti je potrebno, da si otrok tudi želi uspeha in da je v danem trenutku naredil vse, kar je znal in zmogel za dosežen rezultat.

V športu se zgodijo tudi neuspehi. Kako takrat otroka potolažiti oziroma ga prepričati, da se da tudi iz neuspeha precej naučiti?

Priznati moram, da sem se tudi sam skozi teh nekaj let tekmovanj veliko naučil. Nimam nasveta, kako odreagirati, saj vsak otrok potrebuje drugačen pristop.  Na neuspehe gledam danes drugače, kot sem pred letom dni. Otroka vedno pričakam nasmejan, ne glede na doseženo. Vedno ga pohvalim in potrepljam, saj vem, da si je želel drugačnega izida in se je trudil po svojih najboljših močeh. V tistih prvih trenutkih kaj več od tega žal ne zmorem. Pustim ga v miru, da se sam pomiri in premisli. Ko po dirki čaka dolga vožnja domov, vedno v miru predebatiramo vse dogajanje in iščemo razloge za neuspeh. Do sedaj nam je še vedno uspelo neuspeh pretvoriti v motivacijo za naprej.

Je otrokova tekma zate stres ali sprostitev?

Nikakor mi ne uspe biti miren. Sicer pazim, da pred otrokoma tega ne pokažem. Veliko vprašanj mi roji po glavi – če je motor v brezhibnem stanju in dovolj konkurenčen, pa če smo 'namontirali' prava razmerja zobnikov, če je amortizacija dobro nastavljena, kako je s tlakom v pnevmatikah … Prav tako lahko 'karburacija' motorja in nastavitve bistveno vplivajo na Enejevo vožnjo. Ja, dirke so tudi zame precej stresne in napete.

Motociklizem je obenem tudi nevaren šport. Te je kdaj strah za svojega otroka?

Vedno me je strah. Sicer se z izkušnjami strah zmanjšuje. Vse lažje mi je, ko vidim, da se izvleče brez padca iz kritičnih situacij. Zavedam se, da gre na tekmi vse skupaj na nož.  Majhna napaka oziroma slaba ocena situacije (tudi drugih tekmovalcev) pomeni grd padec enega ali več dirkačev.

Nazadnje sem trepetal na evropskem prvenstvu, kjer so se dosegale hitrosti višje od 145 km/h in so skozi prvi ovinek, kolo tik ob kolesu, drveli z več kot 110 km/h. Razen španskega dirkača, ki je pobegnil na prvem mestu, je bil Enej v skupini petih, ki so se celotno dirko prehitevali in borili za drugo mesto. Izkazalo se je, da so bili vsi odlični dirkači, ki so kljub svoji mladosti neverjetno izkušeni. Kljub številnim prehitevanjem in sapo jemajočimi trenutki, so vsi prišli do cilja, vključno z Enejem. Take izkušnje mi večajo zaupanje in s tem nekoliko lažje spremljam njegove vožnje.

David in Enej Krševan

Takole »na oko«, koliko denarja gre za eno sezono?

V tem športu denarja res ni težko porabiti. Lahko si pa konkurenčen že z relativno majhnim proračunom. Težko je oceniti, koliko točno porabimo. Letos sigurno več kot prejšnja leta, saj sta tekmovala oba sinova. Za občutek vam lahko navržem samo nekaj cen, kot so prijavnina za CNV dirko, vključno s sobotnimi treningi v Italiji, ki znaša 150 evrov za enega dirkača. Cena kompleta gum za suho stezo je ravno tako 150 evrov. Za bivanje čez vikend porabimo relativno malo, saj spimo največkrat v šotoru.

Seveda pa so stroški za začetnike, ki se lahko udeležujejo slovenskega državnega prvenstva, še precej manjši, če govorimo o mini motu.

Ob tej priložnosti se zahvaljujem dvema sponzorjema, ki smo jih imeli v letošnjem letu. Tehimpex iz Vipave nam je pomagal z dobavo orodja, Seantechu pa nam je omogočil, da smo lahko več trenirali in imeli več možnosti pri pripravi motorja za posamezno dirko.

Če bi starši želeli svojega otroka usmeriti v Motociklizem (ali BMX) – kam naj se obrnejo?

Vsako soboto zjutraj je na voljo šola mini mota na poligonu Društva Gas Vrtejba. V šolo lahko pridejo otroci stari od štiri do deset let. Vso varnostno opremo in pripravljene motorje se dobi pri nas. Potrebno je le poklicati in se dogovoriti. Pokličete lahko mene na tel. 040 833 062 (David) ali pa na 041 667 379 (Valter). V kolikor je prijav več se dogovorimo tudi za nedeljo zjutraj. Vsekakor vas bomo veseli. Zagotavljamo vam, da bo izkušnja za otroka koristna in nepozabna.

Enej Krševan // Foto: Facebook

ENEJ KRŠEVAN

Kateri je najlepši trenutek v tvoji dosedanji karieri?

To je prva zmaga na tekmi slovenskega državnega prvenstva lani v Vrtojbi. Dirka je bila težka, saj sem bil s konkurenti zelo izenačen. Na prvi dirki te etape sem dosegel drugo mesto. Na drugi pa prvo in tako skupno prvo mesto etape.

Trening je sestavni del športa. Je včasih težko oditi na trening in kaj te takrat najbolj motivira?

Na trening mi ni težko oditi, ker vem, da če bom treniral, bom lahko dober, v nasprotnem primeru pa dobrih rezultatov ne bo. Treningi so mi kljub naporu všeč, saj zelo rad vozim motor. Najbolj motiviran za treninge sem po dirki, ker čutim, da bi bil lahko še boljši.

Kaj ti je najbolj všeč pri tvojem športu?

Hitrost – takrat ko grem v nagib skozi ovinek in čutim, kako mi kolesa spodrsavajo. Všeč mi je občutek moči motorja pri pospeševanju.

Je kar takega, kar te pri tvojem športu moti?

Zmoti me to, da ne moremo vedno trenirati. Piste za treniranje so relativno daleč in zaradi tega lahko treniramo samo čez vikende. Odvisni smo tudi od vremena.

Kako se razumeš s sotekmovalci?

Zelo dobro. Smo prijatelji in ne sovražniki. Na tekmovanjih se družimo – tudi pred in po dirki, ne glede na dosežene rezultate. Ker so sotekmovalci iz različnih držav (Italija, Nemčija, Slovaška ...), ohranjamo stike preko Facebooka. Videvamo se le na tekmovanjih. Le redko tudi na treningih.

Enej Krševan

Do štarta tekme manjka le še 10 sekund. Kaj se ti takrat mota po glavi?

Odvisno od štartnega položaja. Če sem v prvi vrsti, razmišljam, kako bom zapeljal v prvi ovinek. Če štartam iz slabšega položaja pa, kako bom že na štartu prehitel čim več tekmecev.

Tvoj šport je do neke mere tudi nevaren. Te je včasih strah med tekmo?

Med tekmo ne. Strah me je pred dirko, včasih tudi na treningih.

Kdo je tvoj vzornik in zakaj?

Marc Marquez, ker tako dobra obvladuje svoj motor. Zapelje v ovinek in točno ve, kako rešiti nastalo situacijo. Je prijazen – tudi če ni prvi, pride ven nasmejan. Ne glede na neuspeh, se na naslednji dirki še bolj potrudi.

Nataša Peloz // Foto: Igor Sever

NATAŠA PELOZ

Če odmislimo športni uspeh otroka na tekmi – kateri so še največji občutki zadovoljstva ob spremljanju otroka v športu?

Za otroka delam nekaj, kar meni ni bilo dano v mladih letih. Zaradi pomanjkanja časa mi starši niso mogli omogočiti treningov. Zato danes s toliko večjim zadovoljstvom podpiram svojega otroka v športu, ki si ga je izbral. Z izbiro športa mi je sin omogočil, da sem spoznala šport, za katerega do tedaj sploh nisem vedela, da obstaja. Na tekmah in treningih se srečujem z drugimi starši, veliko novih poznanstev se je spremenilo v prava prijateljstva. Obenem urim tudi svoje jezikovne sposobnosti v tujini. Neprecenljivo pa je, ko vidiš svojega otroka zadovoljnega in nasmejanega – tako na treningih kot na tekmah.

Katere so tiste vrednote, ki jih po tvojem mnenju otrok dobi z udejstvovanjem v športu?

Disciplina, organiziranost, vztrajnost, motiviranost, samouresničevanje ...

Koliko časa in energije »pokuriš« za otrokovo udejstvovanje v športu?

Časa za treninge in tekme gre ogromno. Tima vozimo na treninge in tekme predvsem v tujino. Dvakrat na teden na trening, potem so tu še vikend tekme, ki trajajo dva dni. V zimskem času so priprave (na katere greš po lastni presoji, ni to nujno potrebno) ponovno v tujini. Redno spremljam sinove treninge in tekme, ker sem tam ne samo v vlogi mame, ampak tudi v vlogi ''team managerja'' – zastopam namreč otroke našega kluba. V tujini predvsem na treningih sem do nedavnega prevajala – tako sinu kot ostalim, ki so to potrebovali. Sedaj vloge prevajalke nimam več, ker Tim že zelo dobro razume italijanski jezik.

Energije pa človek nima dovolj za tak tempo, verjemite. Seveda je res, da energijo daš in jo tudi dobiš. Ampak te s časom izčrpa in moraš sam poskrbeti, da se ponovno napolniš. Seveda je to veliko lažje, ko pogledaš svojega otroka in njegovo zadovoljstvo v očeh.

BMX je šport, ki nima ravno najboljših pogojev za trening v Vipavski dolini. Kako se spopadate s to težavo in v kolikšni meri ti je v pomoč matični klub?

Res je, mi smo sicer začeli v Ajdovščini v Palah, a smo že isto leto po priporočilu trenerja namesto v  Mariboru začeli trenirati v Rivignanu v Italiji. Bližje nam je. No, sedaj imamo progo tudi v Ljubljani, a klimatske razmere ne dopuščajo treninga čez celo leto, medtem ko se v Rivignanu trenira neprestano. Tam je res velika izbira tako prog kot treningov. Klub nas podpira kolikor le lahko s treningi v Palah, a mi gremo raje v Italijo, ker so tam pogoji boljši – prava proga za BMX, s štirimi linijami, tremi ovinki, štartna rampa...

Nataša Peloz

Nemalokrat se zgodi, da so športne ambicije starša večje od ambicij otroka. Kje je po tvojem mnenju tista zdrava meja med pravo in preveliko željo po športnem uspehu? Se morda kdaj zaveš, da si to mejo prestopila?

Odvisno, kakšen je otrok in kakšen si ti kot starš. Po naravi sem zelo tekmovalna, a to z leti popušča. Ta moja tekmovalnost se seveda včasih pozna tudi v odnosu do sinovih uspehov. Ko enkrat otrok dosega dobre rezultate, postane tebi kot staršu samoumevno, da bo vedno tako. Seveda ni vedno in prav je,  da ni samo uspehov, da so tudi porazi, razočaranja, ki naredijo otroka močnejšega in sposobnejšega. Tako se tudi lažje spopada s porazi. Poraz te okrepi in ne oslabi! Prenesti poraz v športu pomeni v prihodnosti prenesti poraz na katerem koli področju življenja. Zame je vodilo, ki ga skušam prenesti na sina, uživaj, potrudi se ... uspeh je že, ko ti sam stojiš na štartni rampi in čakaš na start.

V športu se zgodijo tudi neuspehi. Kako takrat otroka potolažiti oziroma ga prepričati, da se da tudi iz neuspeha precej naučiti?

Ravno pred nekaj dnevi mi je sin rekel, da mu je lepše biti drugi ali tretji in se boriti, kot pa biti prvi. Neuspehi so in še bodo. Tim ni nikoli tako hudo prizadet zaradi neuspeha, ker na tekmo velikokrat gledamo kot na trening, izkušnjo, preizkus napredka. Seveda je žalosten, ko mu recimo zaradi padca ne uspe zaključiti tekme, a tudi to je del športa. Tekma je samo ena izkušnja več za otroka, ki ga zagotovo okrepi. Ni pomembno, da se na tekmo gleda z vidika uspeha ali neuspeha.

Je otrokova tekma zate stres ali sprostitev?

Odkrito so zame vse tekme stres, ker podoživljam občutke iz svojih tekem.

BMX je obenem tudi nevaren šport. Te je kdaj strah za svojega otroka?

Ko je Tim začel s tem športom, me ni bilo strah popolnoma nič. Ko so majhni, še ne dosegajo velike hitrosti, ne izvajajo tehnično zahtevnih elementov. To pa se s starostjo zelo spremeni. Tim je pri 12 letih že zelo hiter, tehnično zelo dober, drzen in bojevit, kar seveda pomeni tudi večjo nevarnost padcev in posledično poškodb. Tako da ja, me postaja vedno bolj strah. Najbolj pa takrat, ko reče, da bo šel na vse ali nič.

Takole »na oko«, koliko denarja gre za eno sezono?

Oprema, treningi, tekme ...v eni sezoni cca. 9.800 €.

Če bi starši želeli svojega otroka usmeriti BMX, kam naj se obrnejo?

Najprej naj kontaktirajo kak kolesarski klub, potem pa je pri nas nekako tako – 'znajdi se'. Pripravljena sem pomagati in svetovati, pa tudi drugi starši znotraj kluba so na voljo za informacije in znanje. Pridružujem se sinovi želji, da bi končno tudi Ajdovščina pridobila pravo BMX progo, kjer bi naši otroci delili znanje z novimi generacijami.

Tim Rovtar

TIM ROVTAR

Kateri je najlepši trenutek v tvoji dosedanji karieri?

Med najlepše trenutke štejem nastop na svetovnem prvenstvu leta 2015 v Hausen Zolderju (Belgija), ko sem bil star 9 let.

Trening je sestavni del športa. Je včasih težko oditi na trening in kaj te takrat najbolj motivira?

Ja, seveda je kdaj težko oditi na trening, a takrat me najbolj motivira volja. To, kar počnem, mi je res všeč. To odtehta vse!

Kaj ti je najbolj všeč pri tvojem športu?

Najbolj mi je všeč proga, saj je zelo razgibana in polna zanimivih objektov.

Tim Rovtar

Je kaj takega, kar te pri tvojem športu moti?

Edino, kar me moti, je to, da moramo nositi zaščitni oklep. Zavedam pa se njegove pomembnosti, saj se le tako obvarujem pred morebitnimi padci.

Kako se razumeš s sotekmovalci?

Z vsemi tekmovalci, ki jih poznam, se zelo dobro razumem.

Do štarta tekme manjka le še 10 sekund. Kaj se ti takrat mota po glavi?

Ko je do štarta še 10 sekund, se mi po glavi ne mota čisto nič, saj me zmeraj preganja trema.

Tvoj šport je do neke mere tudi nevaren. Te je včasih strah med tekmo?

Res da je šport nevaren, a straha ne občutim veliko.

Kdo je tvoj vzornik in zakaj?

Moj vzornik je Nizozemec Niek Kimmann, ker je že velikokrat zmagal. Predvsem mi je všeč njegova tehnika vožnje.

Hvala.

Tm Rovtar // Foto: Klavdij Blažko

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

 

Matjaž Jazbar

#šport, #kolesarstvo, #bmx, #motociklizem, #intervju

Kolofon