Spoštovani,

odbor za letošnjo proslavo mi je izkazal veliko čast in zaupanje, da lahko nastopim kot slavnostni govornik ob našem kulturnem in obenem državnem prazniku, kar je hkrati izziv, pa tudi odgovornost.                                                                                      

O Prešernovem delu in pomenu za našo kulturo je bilo napisanih že toliko teoretskih, pa tudi poljudnih razprav jezikoslovcev in literarnih zgodovinarjev, da se zdi že vse povedano in dognano.Posebej ob praznovanju obletnice smrti Franceta Prešerna, našega velikega pesnika in intelektualca, pa se nam vedno znova odpirajo mnoga vprašanja o vlogi in umeščenosti umetnosti v našo družbo. Živimo v posebnem, nenormalnem in čudnem času, ko je umetniška ustvarjalnost ogrožena in omrtvičena zaradi epidemije, sejanja strahu in negotovosti, predvsem pa zaradi splošne družbene klime.

Živa umetnost je in mora biti svobodna ptica, njena pota so nepredvidljiva, skrivnostna in nekaterim prav zato tako zelo neprijetna, celo nevarna. Umetniško ustvarjanje je vedno razpeto med številna bistvena eksistencialna  vprašanja človekovega bivanja. Je mesto srečevanja erosa in tanatosa, lepega in grdega, dobrega in zlega, ali kot je napisal Prešeren, dosega lahko »… al´pekel, al´ nebo«.                                                                                                                

Umetnost zato ne more biti lagodna, udobna in ležerna, niti le sproščujoča, razvedrilno domačijska ali cenena prostočasna zabava. Je elementarna sla po izražanju od trenutka, ko se je človek začel zavedati sebe, na steno jame prvič naredil odtis svoje roke in naslikal bizone, piskal na koščeno piščal v Starih babah ali se začel izražati z gibom.

Bistvo vsake umetnosti, v vsakem času in prostoru, pa je tudi kritična, svobodna misel, je stalno preizpraševanje o človeku in njegovi vlogi v svetu.                                    

Umetnost je in mora biti vizionarska, internacionalna in svetovljanska, neprizanesljiva do avtoritet in institucij, skeptična, izzivalna in subverzivna. Lahko je groba, včasih neskladna in disonančna, tesnobno pesimistična ali prekipevajoča od radosti, lahko kriči, tudi ko šepeta, lahko je strašna ali strašno lepa, presežna,izmuzljivo neukrotljiva,provokativna, pa tudi groteskna in satirična.          

Vse to je lahko, predvsem pa je vedno refleksija družbe in časa, v kateri se rojeva.       

Umetnost nikakor ne more in ne sme biti omejevana, ideološko dirigirana ali nadzorovana, zato je s svojim, njej lastnim skepticizmom toliko bolj nezaželena, kolikor bolj je rigidna, enoumna in totalitarna oblast. Totalitarizmi vseh barv in časov zahtevajo enostavna, kratka, jasna, enoznačna in vsakomur razumljiva sporočila, pričakujejo pa eno samo in edino, zanje pravo rešitev. Francoski dramatik Molière je zapisal: »Ne krivi zrcala, če imaš grd obraz«. Ta izjava odraža tudi pogosto neizbežen konflikt med umetnostjo na eni strani ter oblastjo, nosilci moči in različnimi ideologijami, na drugi.

Bistvo umetnosti je namreč prav v tem, da ne daje enostavnih odgovorov, pač pa postavlja pogosto neprijetna vprašanja in zahteva temeljne razmisleke. Ob takem trku oblast pogosto začuti neustavljivo potrebo po omejevanju umetniške ustvarjalnosti in na vsak način jo hoče uspavati. Pred očmi se mi prikaže grafika Francisca Goye z naslovom Ko razum spi, se rojevajo pošasti. In pošasti so se rodile in se še vedno rojevajo. Do končne konsekvence je odnos do umetnosti in kulture izrazil Hitlerjev propagandni minister Josef Göbels, ki je prostodušno in tevtonsko grobo dejal: »Ko zaslišim besedo kultura, me ima, da bi prijel za revolver«.  Kmalu za tem so revolverje tudi v resnici uporabili proti številnim neposlušnim, samosvojim kulturnikom, posebej tistim, ki niso bili etnično ali rasno ustrezni.

Navedek je zares skrajen, toda za omejevanje kulture in umetnosti obstaja še mnogo načinov, ki so manj radikalni, na videz prav mehki, a za umetnost lahko vseeno pogubni. Včasih je obstajala zloglasna uradna cenzura, s katero je oblast krotila ideje, ki so se ji zdele nevarne, pregrešne ali prevratne.  Avtorje je lahko doletela kazen, ječa, celo smrt, knjige in druga umetniška dela pa pogosto ognjena grmada.

Ampak cenzura je kljub vsemu pomenila, da oblastniki umetnike jemljejo kot resne in nevarne nasprotnike,ki jih ogrožajo pri njihovem samodrštvu in enoumju. Kulturniki so morali biti zato pogosto zelo iznajdljivi ob izigravanju uradnih  predpisov in tako je nastalo mnogo del, ki so, kljub začasni prepovedi v »bunkerju«, preživela in so včasih prav zaradi duhovite iznajdljivosti in lucidnosti še danes aktualno sveža.                                              

V današnjem času vladavine novega, globalnega kapitalizma,  vsaj v zahodnih demokracijah, prav take uradne in odkrite cenzure ni več. Cenzura pa je ostala,  spremenila je samo formo. O potrebnosti ali odvečnosti določene kulturne dejavnosti odloča predvsem kapital. Ni potrebno, da je nekaj cenzurirano z zakonom, dovolj je, da oblast tiho in skoraj neopazno skrči ali celo odvzame nekaterim ustvarjalcem še tisto minimalno finančno podporo ali vsaj nekoliko varna delovna mesta.        

Zakaj bi prepovedovali kaj nevšečnega ali nezaželenega, dovolj je, da postane družba do kulture brezbrižna, odgovorne institucije pa do umetniške ustvarjalnosti vzpostavijo indiferenten ali celo ignorantski odnos.                                                                                

Na današnji dan, ko se spominjamo Franceta Prešerna, pesniškega velikana, moramo poudariti tudi, da je bila prav kultura v vsej naši zgodovini konstitutivni element slovenskega naroda; ne diplomacija, ne vojaška in ne gospodarska moč. Na zemljevid Evrope so nas postavili kulturniki, kot so Prešeren, Cankar, Kosovel, Šalamun, Pahor, pa Plečnik, Mušič, Laibach…… , naštel sem le nekaj izjemnih imen, kar pa ne izključuje številnih drugih. Tudi danes, kljub nezavidljivim in negotovim materialnim pogojem, aktualno umetnost sooblikuje cela pahljača odličnih, tudi v svetu prepoznavnih in priznanih ustvarjalcev, ki spremljajo naše življenje, ga reflektirajo in bogatijo.                      

Ob skromnih sredstvih, namenjenih kulturi, imamo vseeno kvalitetne in pomembne ustanove, muzeje, gledališča, galerije, koncertne dvorane in filmsko produkcijo, ki nam s svojimi programi nudijo vrhunske umetniške dosežke. Koliko časa še?

Za vsako zdravo, odprto in s kulturo prežeto družbo pa so nujno potrebni tudi drugi, na videz marginalni akterji. V mislih imam predvsem nevladne organizacije civilne družbe, ki s svojimi dobro izobraženimi in usposobljenimi člani ponujajo svojo vizijo alternativne kulture in svež razmislek o stanju duha.  Brez tega segmenta ustvarjalnosti bi bila naša družba nepopravljivo kulturno invalidna, ampak kljub temu se je prav v zadnjem času zgodilo nekaj nedopustno škodljivih posegov:  Metelkovi grozi izselitev, Rog so brutalno deložirali, mariborska galerija je izgubila razstavne prostore na Koroški cesti….. 

Prepričan sem, da tak cunami čaka še marsikatero dejavnost, ki ne bo neposredno ali zadovoljivo vpeta v neusmiljene finančne in ideološke tokove.

Globalna gospodarska, finančna in politična moč bogatih je danes, bolj kakor kdaj koli, neizmerna. A za razliko od prej, je ta pohlepni, izkoriščevalski in vseobsežni svetovni Mamon, (pri starih Grkih bog  denarja, bogastva in razkošja), neoprijemljiv, brezimen, brezbarven in ne izbira ideologij. Svet je v slepi ulici in vedno pogosteje nas na rastoče etične, socialne, migracijske in ekološke probleme opozarjajo prav mnogi umetniki v svojih delih, polnih apokaliptične vizije.

Spoštovani, s Prešernom smo Slovenci že v 19. stoletju dobili ne le glas jezika, ki je enako plemenit in gibek kot drugi, ampak tudi glas pesnika, enakovrednega tistim, ki so se rodili velikim narodom.  Prešeren je bil res slovenski sin, bil pa je tudi in predvsem Evropejec in svetovljan. Brez tega bi bil že davno pozabljen kot pesnik in mislec.         

V njegovi poeziji ne odzvanja le domača Vrba, pač pa povezanost z vsemi takratnimi kulturnimi in političnimi tokovi. Ne smemo pozabiti, da je bil časovni sopotnik in sledilec romantikov: Schillerja, Götheja, Beethovna pa tudi dedič idej francoske revolucije z geslom: » Enakost, Svoboda, Bratstvo«.                                                                                     

Mislim, da smo Slovenci glede odnosa do kulture in posebej literature v Evropi precejšen unikum.                                                                                                          

Za državni praznik smo si izbrali obletnico smrti svojega poeta.                         

Med vihro uničujoče vojne leta 1944 smo zmogli sredi gozdov v bibliofilski obliki izdati Prešernove Poezije.                                                                                                        

Za himno smo ob ustanovitvi samostojne države izbrali Prešernovo Zdravljico.

Ta po več kot poldrugem stoletju ni prav v ničemer izgubila pomena in naboja svojega humanističnega in občečloveškega sporočila.                                        

Naša himna ni borbena kot francoska Marseljeza, niti hlapčevsko pohlevna, kakršna je bila v habsburški monarhiji cesarska; je tipično naša, slovenska, a obenem univerzalna in kozmopolitska, v duhu enaka Beethovnovi Odi radosti.  Poziva k strpnosti, prijateljstvu, razumevanju, želji po svobodi vseh, spravi in večji enakosti.

Mislim, da bi se vsak od nas, posebej pa naši izvoljeni predstavniki in voditelji, morali večkrat in globlje zavedati njenega sporočila.

in zahteva temeljne razmisleke.            

Deli Nazaj