Andraž, pozdravljen! Kolikor mi je znano, se precej resno ukvarjaš z lokostrelstvom. Bi se nam najprej za začetek na kratko predstavil?

Zdravo. Sem Andraž Samec, doma sem iz Sela. Star sem šestnajst let. Po koncu osnovne šole, ki sem jo obiskoval v Dobravljah, sem se odločil, da svojo pot nadaljujem na Srednji strojni šoli v Postojni, kjer sem zaključil prvi letnik. Lokostrelstvo treniram štiri leta. Najprej sem se z lokostrelstvom ukvarjal zgolj rekreativno, za zadnji dve leti pa lahko rečem, da se z lokostrelstvom zelo resno ukvarjam.

Kako to, da si se odločil, da postaneš lokostrelec?

V osnovni šoli, ki sem jo, kot sem že prej omenil, obiskoval v Dobravljah, smo imeli lokostrelski krožek. Nekajkrat sem se ga udeležil, bolj ali manj iz čiste radovednosti. Krožek oziroma šport se mi je zdel zanimiv, zato sem se z lokostrelstvom ukvarjal tudi potem po končani osnovni šoli.

Koliko časa ti ta šport vzame? Koliko ur tedensko vadiš, imaš treninge …?

Tukaj v Budanjah vadimo trikrat tedensko. Kot sekcija društva smo razdeljeni v dve skupini. Prva skupina ima trening dvakrat, druga pa trikrat tedensko. Vadim tudi doma in imam tudi na primer svojo tarčo. Če štejem tudi treninge doma, lahko rečem, da lokostrelstvo vadim oziroma treniram petkrat tedensko. Trening načeloma traja tri ure, včasih pa se zavleče in traja tudi štiri, pet ur. Prejšnji teden je na primer trening trajal ves dan, od devete ure zjutraj do sedmih zvečer. Ker sem član slovenske lokostrelske reprezentance, vsakih štirinajst dni vadim tudi v Ljubljani.

Tedensko sicer naredim okoli šeststo do osemsto strelov. Med karanteno, ko sem imel več časa, pa sem jih naredil tudi po tisoč dvesto, tisoč tristo. Med karanteno uradnih treningov nismo imeli, smo pa lahko individualno vadili. Vadbišče je namreč za člane vedno odprto in lahko pridemo kadarkoli. Vadimo večinoma zunaj, za zimske treninge pa uporabljamo dvorano, ki se nahaja le kak streljaj stran. Poleg tega imamo pri nas urejeno tudi gozdno vadbišče, ki velja za enega najlepših v Sloveniji.

In kolikokrat mesečno imaš potem še tekmovanja?

V lokostrelstvu obstaja več slogov in kategorij. Če bi se udeleževal čisto vseh tekem, bi imel tekmo praktično vsak konec tedna. Letos je zaradi COVID-19 tekem nekoliko manj, recimo ena do dve mesečno. Tekem se nabere veliko, še posebej če greš kaj čez mejo, imaš tekme s sekcijo in tako naprej. Pride huda včasih.

Kakšni pa so finančni stroški povezani z lokostrelstvom?

Stroški, povezani z nakupom opreme, niso nizki, se pa cene med seboj močno razlikujejo. Lok dobiš za toliko denarja, kolikor ga daš. Recimo najcenejši ročaj lahko najdemo že za petdeset evrov, lahko za zanj odštejemo tja do osemsto petdeset evrov. Za merilne palice bomo odšteli še približno štiristo petdeset evrov, za stabilizatorje od dvesto do devetsto evrov. Na splošno velja, da si lahko lok sestavimo zelo ugodno, lahko pa zanj odštejemo tudi po dva tisoč evrov. Nenazadnje lahko uporabljamo puščice, ki stanejo štiri evre ali dvajset evrov. Te, ki jih uporabljam jaz, stanejo petnajst evrov. Za celoten komplet sem torej moral odšteti približno tristo evrov. Vadnine v Budanjah ne plačujemo, plačujemo zgolj letno članarino, ki je izredno nizka v primerjavi z ostalimi stroški, poleg tega jo plačuje zgolj en član družine, vsi ostali pa so plačevanja članarine opravičeni, si mora pa vsak opremo priskrbeti sam. Osebno sem bil nekaj časa s starši dogovorjen, da so mi plačevali polovico stroškov, sedaj pa za vse plačujem sam. Lokostrelstvo vsekakor ni poceni šport, saj se stroški precej hitro naberejo.

Mi lahko poveš kaj več o tukajšnjem vadbišču?

Seveda. Gonilna sila našega društva je Primož, ki velja za enega najboljših trenerjev lokostrelstva v Sloveniji. V zvezi s tem je prejel tudi občinsko priznanje oziroma plaketo. Skupaj s svojo ženo tako rekoč živita za lokostrelstvo. Primož je sicer tudi eden izmed ustanoviteljev budanjskega kluba lokostrelcev. Tudi to strelišče, na katerem vadimo, velja za enega najlepših strelišč v Sloveniji. Dobro je opremeljeno z infrastrukturo, saj imamo dostop do vode, pa tudi možnost osvetljave in s tem nočnega streljanja.

Trenutno najstarejši član našega društva ima nekaj čez šestdeset let, pred leti pa je pri nas treniral tudi gospod, ki je imel preko sedemdeset let. V Budanjah smo s streljanjem začeli pred približno desetimi leti. Naše vadbišče je nastalo tako, da so se trije lokostrelci, ki so vadili v treh različnih krajih, začeli pogovarjati, da bi lahko tudi v naših koncih uredili svoje vadbišče, podobno, kot ga imajo na primer v Novi Gorici ali Postojni. Strelišče je po letih dogovarjanja in prostovoljskega dela nastalo na nekdanjem peskokopu nad vasjo Budanje.

Strelišče se je skozi leta širilo in povečevalo, tako da je danes omogočeno streljanje v dolžino do sedemdesetih metrov. Strelišče je možno še dodatno povečevati, s čimer bi teoretično lahko v dolžino streljali do devetdesetih metrov. Površino, ki jo imamo na voljo, smo se vselej trudili kar se da dobro izkoristiti, zato smo tudi zabojnik, v katerem hranimo opremo, mizo in klopi, večkrat prestavljali in preurejali.

Dvakrat letno imamo pri nas tekmo. Eno priredimo na naši gozdni poti, ki kot že omenjeno velja za eno najlepših v Sloveniji, drugo pa v dvorani v Ajdovščini. Omenim naj še, da pri nas trenira tudi paraolimpijec Dejan Fabčič.

Kdaj in kako pa lahko nekdo postane lokostrelec?

Nekaj časa je pri nas veljalo, da lahko s treningom pričnemo v prvem razredu, vendar smo kasneje to mejo premaknili na deset let. Do te starosti se namreč po naših opažanjih pojavljajo velike razlike v motoričnih in drugih sposobnostih, nekje pri desetih letih pa se te razlike izenačijo.

Nekdo lahko postane član našega kluba tako, da izpolni prijavnico ter poravna letno članarino, ob tem pa velja, da si mora opremo nabaviti sam.

Kako pa potekajo oziroma izgledajo treningi tukaj v Budanjah?

Vsi naši treningi so sestavljeni iz ogrevanja, vadenja tehnike, ko streljamo v prazno ter iz samega streljanja na tarče. Običajno se nas treningov udeleži med deset in petnajst. Včasih je bila ta številka nekoliko višja, vendar smo bili kot klub takrat bistveno manj resni. Približno pet članov nas je tako resnih, da se udeležujemo tekmovanj.

Kako daleč streljaš ti?

Na kakšno razdaljo nekdo strelja, je odvisno od vrste loka, ki ga uporablja ter od njegovih izkušenj in znanja. Na olimpijskih igrah se na primer strelja z olimpijskim lokom ter na razdaljo devetdeset metrov. Na tako dolge razdalje, da ne vidimo, v katero polje smo zadeli puščico, je zelo dobro, da imamo s seboj namenski daljnogled. V skladu z zadetim poljem lahko potem prilagajamo merilno napravo. Na treningih praviloma streljam na šestdeset metrov.

Kakšni so tvoji cilji glede lokostrelstva?

Moj cilj je, da grem drugo leto v Avstralijo na svetovno mladinsko prvenstvo v lokostrelstvu. To je zaenkrat moj glavni cilj, imam pa še nekaj manjših, kot je na primer podreti najboljši rezultat v Polskem lokostrelstvu (ni rekord, ker se vsaka proga razlikuje od druge in rezultat ni primerljiv).

Si kdaj razmišljal o tem, da bi opustil lokostrelstvo?

O tem nisem še nikoli razmišljal. Mislim, da bi lokostrelstvo opustil zgolj v primeru, da bi se huje poškodoval in ne bi mogel streljati in še v tem primeru bi ostal povezan z lokostrelstvom.

Kaj bi svetoval drugim mladim športnikom v Sloveniji, kot si ti?

Drugim mladim športnikom bi predlagal, naj se ne ukvarjajo s tem, s kakšno opremo trenirajo ali tekmujejo. Raje naj kupijo dostopnejšo in cenejšo opremo, saj ko rasteš, potrebuješ vedno večjo in močnejšo opremo. Denar, ki ga bodo na ta način privarčevali, naj porabijo za prevoz na treninge in vse pripomočke, ki jih potrebujejo za kvalitetno vadbo.

Andraž, hvala za tvoje odgovore. Veliko uspeha ti želim.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen na spletnem blogu Tadeja Kobala in ga objavljamo z njegovim privoljenjem. Vabljeni k spremljanju tudi ostalih vsebin na omenjenem blogu.