Fitza in člane skupine Noviot Pochetok poznam še iz srednješolskih let v Skopju. Bili smo del iste punk scene. Med letoma 2013 in 2016 sem za bend organizirala več evropskih turnej, med njimi tudi eno, ki je trajala kar 40 dni. Ena od postaj na teh turnejah je bila tudi Ajdovščina, kjer so prvič igrali pred več kot desetimi leti. Noviot Pochetok so vedno imeli zelo prepoznaven izraz – melodičen, energičen, včasih političen, drugič zelo oseben. Danes, skoraj 25 let po nastanku benda, še vedno igrajo in ustvarjajo. Pred njihovim ponovnim prihodom v Ajdovščino na Punk and Trail Festival, sem se pogovarjala s Fitzom.

Prihodnje leto bo skupina praznovala 25 let. Petindvajset let je dolga doba za katerikoli bend, še posebej za bend, ki prihaja iz neodvisne scene v Skopju. Ko se ozreš nazaj (»Look back and laugh«), kaj ti ta zgodba pomeni? In kako jo želite praznovati?

Res je. Imam nekaj idej, kako bomo prihodnje leto praznovali 25 let. Najprej in predvsem – seveda – z nekaj koncerti v živo. Imamo idejo, da bi skupaj s prijatelji, drugimi sorodnimi bendi z Balkana, praznovali nekaj obletnic. V nekaj prestolnicah, verjetno več dni zapored – nekakšen podaljšan vikend. Če bo vse skupaj uspelo, bo eden od bendov zelo dobro znan tudi tebi. Za Skopje pa upam, da nam bo uspelo pripraviti nekakšen poseben dogodek, nekaj na prostem in drugačnega od klasične klubske koncertne izkušnje.

Druga stvar je, da je neka mlada ekipa navdušena in zainteresirana za snemanje dokumentarca o bendu. To je ideja, ki že kar nekaj časa kroži okoli nas, tako da bomo mogoče za 25. obletnico imeli tudi to. Če ne, pa morda za 50., haha. 

Poleg tega že delamo na novem materialu in do prihodnjega leta bi morali imeti nekaj dokončanega tudi kot posnetek. Zagotovo bomo imeli obletniški merch (mislim, da celo prej), mogoče pa bo katera od naših izdaj doživela tudi ponovni izid. Ker smo danes nekoliko manj ambiciozni, kot smo bili včasih, bomo videli, koliko od vsega tega se bo dejansko zgodilo. Vse je na mizi, ampak realnost je, da smo počasnejši (in fizično težji) kot nekoč. 

Kar se tiče vprašanja, kaj mi ta bend po vseh teh letih pomeni – no, verjetno mi pomeni moje življenje. Zgodba je tako dolga in v njej je toliko ljudi in situacij. Na kratko: vsakič, ko pogledam nazaj v obdobje, ko smo bili najbolj aktivni – na turneje v 2010-ih, ko smo bili v svojih dvajsetih – ugotovim, da so bili to res časi našega življenja.

Med letoma 2013 in 2016 smo veliko časa preživeli skupaj na turnejah, jaz pa sem za vas organizirala več evropskih turnej – tudi tisto noro 40-dnevno turnejo. Ko danes pomisliš na te turneje, česa se najprej spomniš? Koncertov, potovanja, ljudi, kaosa ...? Za vse nas je bila to nekakšna šola življenja. Prepotovali smo ogromno držav – včasih igrali pred nabito polno dvorano, včasih pred petimi ljudmi, večino časa pa nekam prišli, ne da bi imeli najmanjšo idejo, kaj se bo zgodilo. Kaj so te turneje naučile o igranju v bendu? In kaj o ljudeh?

Mislim, da so turneje, ki smo jih naredili skupaj, nekaj, česar se bomo spominjali za vedno. Takrat smo imeli kot bend srečo, da smo ujeli konec nekega obdobja, ko se ti ni bilo treba delati norca iz sebe na internetu – ravno nasprotno, bil je čas, ko je bilo pomembno predvsem čim več igrati, in če si bil vztrajen, je to počasi začelo prinašati rezultate.

Danes ni več čisto tako. Nočem zveneti kot nekdo, ki se samo pritožuje, ampak danes je najprej pomembno, kdo si na Instagramu, in šele potem, kako igraš v živo. Hočem povedati, da je bil zame in za nas bend predvsem ogromno trdega in predanega dela – od snemanja albuma in tega, da smo ga potem v naslednjih treh letih zares dobro spravili v življenje z ogromno koncerti in aktivnostmi, do vsega, kar pride zraven. Moj nasvet mladim bendom je bil včasih: najdite si bookerja in igrajte čim več – ni druge. Danes bi rekel: najprej si najdite nekoga za družbena omrežja … ????. Takšen je svet, v katerem živimo (žal).

Kakorkoli, vedno sem govoril, da je hardcore punk scena ena najbolj človeških skupnosti, kar jih obstaja. Dejstvo, da lahko pišeš nekemu popolnemu neznancu v, recimo, Villingen-Schwenningenu, in ti bo organiziral koncert ter te gostil – kar pomeni, da te bo čakal s kosilom in ti dal prostor za spanje – me vsakič znova ogreje pri srcu.

Medtem sem z enim od svojih drugih glasbenih projektov stopil v vode neke druge scene, kjer stvari sploh niso takšne. To, kar imamo v hardcore punku, je v tem svetu nekaj edinstvenega. In to bi morali ceniti in varovati.

Noviot Pochetok je prvič igral v Ajdovščini junija 2015. Se spomniš tistega prvega koncerta v Kavarni Ave, spanja v Bazi in vsega, kar se je dogajalo okoli tega? Kaj ti najprej pride na misel, ko pomisliš na tisti koncert, ekipo in bende od tukaj?

Seveda se spomnim – imeli smo se res dobro! Spomnim se, ko sem prvič videl tisti trg »Mala Italija«. Spomnim se prizorišča in tudi afterpartija – bilo je super. Ljudje so bili zelo gostoljubni in topli. Z nekaterimi smo še danes prijatelji. Pravzaprav imam rad Slovenijo (in kako je ne bi imel?) in še posebej vse tiste majhne kraje, kjer smo igrali – vedno je bilo noro dobro.

Prihajamo iz zelo specifične skopske punk scene. Kaj se je od začetka 2000-ih najbolj spremenilo?

Mislim, da se je veliko stvari spremenilo – predvsem zato, ker ves čas prihajajo novi vali (novih bendov, promotorjev, ljudi na sceni ...), medtem ko se v bistvu ni nič bistvenega spremenilo – pravzaprav so stvari slabše.

Imamo manj prizorišč, manj prostorov in skupnostnih centrov, manj založb, trgovin in distrotov, na splošno pa so pogoji precej čudni. Danes je lažje kot kadarkoli posneti glasbo in jo spraviti med ljudi, hkrati pa ni več trajnosti in dolgoročnosti. In vse se dogaja res, res hitro. Nobene pozornosti več, hvala našim velikim kapitalističnim gospodarjem. Zvenim kot nek »old fart«.

In zdaj še druga beseda na F – fatherhood oziroma očetovstvo. Kako je to, da si postal oče, spremenilo tvoj odnos do benda, turnej in koncertov?

To je vsekakor nekaj, kar ti popolnoma spremeni svet. Imam občutek, da veliko punkerjev preprosto noče pripeljati otroka v ta kruti svet, tisti, ki pa se za to odločijo, pa se verjetno trudijo biti pri tem najboljši, kar lahko. Glede na to, da imamo zdaj (skoraj) vsi družine, smo se zadnjih nekaj let precej umirili. Stvari so se nekako poklopile s korono in, iskreno, nikamor se nam ne mudi.

Čas bo minil in nekega dne se bomo zagotovo vrnili tja, kjer smo bili nekoč (no, vsaj jaz govorim zase). Morda ne z enako intenzivnostjo, ampak zagotovo z … več kakovosti?

Veliko bendov iz začetka 2000-ih danes ne obstaja več. Kaj misliš, da je Noviot Pochetok ohranilo pri življenju skoraj 25 let? Je to glasba, prijateljstvo, trma, potreba po igranju – ali kombinacija vsega tega?

Mi smo bili narejeni, da trajamo, že od prvega dne. Vsega po malo – vključno s tabo, ki delaš ta intervju in organiziraš ta koncert za nas v Ajdovščini. Hvala ti! In se vidimo kmalu!

* Naslovna fotografija: Noviot Pochetok    

Deli Nazaj