Gospod Lavrenčič, ko sva pred leti opravila prvi intervju, sva ga zaključila z vprašanjem, ali vam je ljubša vloga župana ali ste bolj uživali v vlogi rimskega cesarja? Takrat ste se odločili za vlogo cesarja. Ste danes, po štirih letih županovanja, še vedno istega mnenja?

Cesar je cesar, ampak moram priznati, da sem rad župan. Verjamem, da je to funkcija, ki posamezniku ponuja izjemno priložnost, da naredi nekaj dobrega za okolje, v katerem živi. Predvsem pa zahteva, da znaš preseči posamezne interese in iskati skupni, širše dobro. V tem vidim pomemben smisel in smotr političnega delovanja nasploh. Tako da, če bi me danes vprašali isto, bi bila odločitev precej težja kot pred štirimi leti.

Odločili ste se za nepoklicno županovanje, da ostanete aktivni tudi v veterinarski službi. Kako se je to izkazalo v praksi, prednosti in morebitne omejitve?

Nepoklicni župan sem iz dveh razlogov. Prvi je ta, da me poklic veterinarja navdušuje že od mladih nog. Skoraj trideset let sem v tem poklicu in še vedno mi predstavlja izziv. Drugi razlog pa je, da imam za seboj in ob sebi izjemno ekipo v veterinarski bolnici, zato sem lahko svoj urnik zelo dobro prilagodil obveznostim na Občini.

Hkrati pa mi stik z vsakodnevnim delom in z ljudmi tudi kot županu veliko da. Na tak način verjamem, ostaneš nekoliko bolj prizemljen in neposredno vpet v realno življenje ljudi.

V zgoraj omenjenem intervjuju ste omenili tudi zelo dobro sodelovanje z županom sosednje Ajdovščine in nasploh z občino kot tako. Sam imam občutek, da je to sodelovanje danes še globlje. Kakšen je vaš današnji pogled na občinske sosede – tudi ostale, ne le Ajdovščino?

S kolegom Tadejem Beočaninom res dobro sodelujeva, v tem času pa sva postala tudi dobra prijatelja. Spoštujem njegovo delo in mislim, da je Ajdovščina v zadnjem desetletju naredila pomembne razvojne korake.

Dobro sodelujemo tudi z drugimi občinami. Izpostavil bi na primer Občino Komen in župana Erika Modica. Skupaj sva oblikovala pobudo za povezovanje ob martinovanju, ki jo danes razvijata ORA Krasa in Brkinov ter RRA ROD Ajdovščina in se že konkretizira tudi skozi projekt “Martinovanje na gradovih”. Hkrati pa ocenjujem, da je prav v povezovanju še precej neizkoriščenega potenciala naše regije. Posamezna občina lahko naredi veliko, toda pri turizmu, gospodarstvu, prometu in velikih infrastrukturnih projektih lahko dosežemo bistveno več, če znamo nastopiti skupaj.

Ste tudi na področju turizma kaj bližje skupnim nastopom Vipavske doline na domačih in tujih trgih?

Nekaj korakov je bilo narejenih in pot je zagotovo pokazana. Lep primer so skupni nastopi vinarjev na sejmu Vinitaly. Tudi sicer je vedno več dogodkov in produktov, ki se ne predstavljajo več skozi posamezno občino, ampak skozi Vipavsko dolino. Mislim pa, da moramo narediti še naslednji korak. Vipavska dolina je za obiskovalca ena destinacija. Njega občinska meja med Vipavo, Ajdovščino ali drugimi kraji pravzaprav ne zanima. Zato potrebujemo bolj usklajeno promocijo, jasen skupni branding in sistem, v katerem bodo lahko sodelovali vsi turistični ponudniki in občine na pravičen način.

Če za trenutek ostaneva pri turizmu. Sezona je več ali manj zaključena. Kakšen je bil tokratni turistični obisk občine Vipava in kako ga morda v prihodnje še povečati? Kje so rezerve?

Številke so spodbudne. Po podatkih, ki jih imamo za prvih sedem mesecev, smo beležili približno desetodstotno rast glede na enako obdobje lani, že lani pa je bil obisk rekorden. Julija letos je bil rekorden mesečni rezultat. Hitra ugotovitev torej je, da zanimanje za Vipavo raste.

Seveda, ni število nočitev edini relevanten podatek. Pomembno je, koliko časa gost ostane, kaj pri nas doživi in koliko lokalnih ponudnikov je vključenih v njegovo izkušnjo. Rezerva je zato pravzaprav povezana že s prejšnjim vprašanjem: kako celotno Vipavsko dolino razvijati kot destinacijo, kako bolje povezati vino, kulinariko, naravo, kulturno dediščino, šport in aktivnosti na prostem ter vse to predstaviti kot prepoznaven produkt.

Mandat ste pričeli tudi z obnovo glavnega trga v Vipavi. Ste danes zadovoljni s končnim izdelkom? Med poletjem je bil opazno zelo živahen, vsaj v tistih urah, ko nanj ne pripeka žgoče sonce. Lahko rečete, da so ga domačini dobro sprejeli?

Danes lahko rečemo, da je trg zaživel. In to je bilo pravzaprav najpomembnejše vprašanje oziroma cilj. Ne samo, kako bo videti, ampak, da bodo ljudje prostor vzeli za svojega. Seveda nobena tako velika prenova ni brez pripomb in tudi sam vidim stvari, ki jih je mogoče še izboljšati. Ena takšnih je zagotovo senca, ki jo omenjate. Prav zato nadaljujemo z ozelenitvijo in ureditvijo otroškega igrišča. Že ob zaključevanju trga je bilo predvideno, da se ta del nadgradi, aktualno se to tudi izvaja. In trg bo s tem kot javni prostor še izboljšan.

Lahko pa rečem, da je zadeva pozitivna in velika pridobitev. Potrditev zagotovo je v tem, ko prideš zvečer na trg in vidiš polne lokale, otroke, ki si na trgu postavijo igrišče za badminton, sprehajalce ...

Ob nastopu mandata ste podedovali tudi odločbo o nepravilnostih pri obnovi Lanthierijevega parka, pred kratkim pa se je zadeva obrnila v vašo korist. »V tej zgodbi sam ne vidim ne zmagovalcev ne poražencev«, ste zapisali ob tem, da vam je država dolžna povrniti denarna sredstva. Pa vendar gre za lep primer, da je včasih vredno oditi v boj tudi proti na videz nepremagljivemu nasprotniku, v tem primeru državi. Ste v tem primeru ves čas verjeli v svoj prav?

Kot človek verjamem, da je treba težave najprej reševati z dialogom. Tudi v tem primeru sem si želel predvsem, da se argumenti ponovno pregledajo in da se ugotovi, kaj je dejansko pravilno. Ko smo pregledali dokumentacijo, smo ocenili, da imamo argumente in da jih je vredno zagovarjati. Nismo šli v spor zato, da bi se z nekom bojevali ali dokazovali, kdo ima prav. Šlo je za denar občank in občanov in v takem primeru je dolžnost župana, da interese občine zaščiti.

Zato sem tudi ob razpletu dejal, da ne vidim zmagovalcev in poražencev. Pomembno je, da institucije na koncu znajo ponovno pogledati odločitev in jo, če je treba, tudi popraviti.

Kako ste se v času županovanja spopadali s proračunskimi pritiski, ki so nastali zaradi večjih investicij, in z včasih ne najboljšimi odnosi v občinskem svetu?

Če bi rekel, da je bilo vedno enostavno in da je šlo vse z lahkoto, bi lagal. Prevzeli smo obdobje velikih investicij in že sprejetih obveznosti, obenem pa so se zelo povečali stroški gradnje, materialov, in nasploh storitev. Zato je bilo treba zelo pazljivo določati prioritete, iskati zunanje vire in pri posameznih projektih tudi počakati, če finančna konstrukcija ni bila vzdržna. Mislim, da je bilo prav pridobivanje državnih in evropskih sredstev eno od področij, kjer smo v tem mandatu naredili velik korak naprej. Z načrtovanjem pridobivanja sofinacerskih sredstev pa je mogoča marsikatera investicija več.

Kar zadeva občinski svet … bilo je nekaj težkih sej in tudi precej različnih pogledov. Toda občinski svet ni namenjen temu, da bi se vsi vedno strinjali. Pomembno je, da na koncu lahko sprejmemo odločitve in da politične razlike ne ustavijo razvoja občine.

Je občina Vipava danes na zeleni veji?

Da, menim, da smo danes na bistveno bolj stabilni poti.

V letošnjem letu se je zgodilo tudi nekaj, v kar so sprva verjeli le redki. Uspeli smo pridobiti skoraj 2 milijona evrov nepovratnih sredstev za investicijo prenove Glavnega trga, čeprav so bile pogodbe za izvedbo podpisane že prej. Pripravo na možnost takšnega sofinanciranja smo začeli pravočasno načrtovati in projekt strateško zastavili tako, da smo lahko kasneje kandidirali. Takšni prihodki bistveno spremenijo finančni položaj občine. Ne pomenijo, da lahko zdaj porabljamo brez premisleka. Pomenijo pa, da imamo ponovno več manevrskega prostora za nove investicije in da lahko prihodnje projekte načrtujemo bolj mirno.

Mandat boste zaključili s še eno pomembno obnovo mesta Vipave. Ozelenitvijo ter ureditvijo otroškega parka in območja Podskale. Kako sami ocenjujete ta projekt in koristi, ki jih bo prinesel?

Zelena Vipava je eden tistih projektov, ki mi je posebej pri srcu, ker ne gre za eno samo investicijo, ampak za spremembo načina, kako gledamo na javni prostor. Projekt do leta 2029 vključuje devetnajst lokacij, skupna vrednost pa je približno 2,5 milijona evrov, pri čemer je predvidenih skoraj dva milijona evrov državnega in evropskega sofinanciranja.

Prvi sklop je že v izvedbi: novo otroško igrišče in ozelenitev Glavnega trga, dve brvi v Podskali, kasneje sledi tudi prenova parka Podskala.

Podskala je zame eden najlepših prostorov v Vipavi, vendar svojega potenciala ne izkorišča. S temi ukrepi smo začeli z revitalizacijo območja, ta v bližnji prihodnosti vključuje tudi dokončanje objekta, ob predpostavki, da bomo uspešni pri pridobitvi sredstev na razpisu. Prijava je bila oddana in verjamem v uspeh.

Preden se posvetimo vipavskemu podeželju, še beseda o vipavskem gospodarstvu. Kaj ste v štirih letih županovanja storili na tem področju in kaj, v primeru nadaljevanja županovanja, še načrtujete v podporo razvoju gospodarstva? Potenciali zagotovo so.

Občina sama ne odpira podjetij in ne ustvarja delovnih mest namesto podjetnikov. Lahko pa naredi nekaj zelo pomembnega: zagotovi pogoje, prostor, infrastrukturo in čim bolj predvidljivo okolje za tiste, ki želijo investirati.

V tem mandatu smo prenovili tudi sistem občinskih spodbud. Med drugim imamo razpis za kredite s subvencionirano obrestno mero za investicijska vlaganja v proizvodne in storitvene kapacitete. Še pomembnejše pa je dolgoročno prostorsko načrtovanje. Če podjetnik želi širiti dejavnost, mu ne pomaga veliko, če mu rečemo, naj na spremembo prostorskega načrta čaka deset let. Tu imamo izziv kako prepoznane potencialne lokacije za širitev poslovnih con spraviti v funkcijo oziroma primerno namembnost.

V prihodnje zato vidim tri ključna področja: hitrejše in predvidljivejše prostorske postopke, razvoj gospodarskih površin ter energetsko infrastrukturo. Pri zadnjem je pomembna tudi zgodba Sončne Vipave, o kateri smo že večkrat razpravljali na občinskem svetu.

Ste v štirih letih županovanja namenili dovolj časa in energije tudi težavam, s katerimi se ubadajo občanke in občani na vipavskem podeželju? Kanalizacija Lože–Manče, vodohran na Gočah, Hiša Zdravljica v Podnanosu. Kaj bi še izpostavili?

Mislim, da smo dokazali, da za nas občina ni samo Vipava. V vaseh smo v tem mandatu izvedli nekaj investicij, o katerih se je govorilo že dolgo. Kanalizacija Lože–Manče je bila več kot dva milijona evrov vredna investicija, s katero je bilo zgrajenih več kilometrov kanalizacijskega sistema in dve črpališči. Na Gočah smo obnovili tlačni vodovod in zgradili nov 100-kubični vodohran, dokončala se bo v letošnjem letu kanalizacija na Slapu ter del kanalizacije v Podragi.

Zaživela je omenjena Hiša Zdravljica, vlagali smo v otroška in športna igrišča - projekt na Lozicah je v teku, v Vrhpolju je bil zaključen … Več je potem manjših projektov, ki pa skupaj tvorijo pomembno celoto.

V katere investicije na podeželju bo potrebno v prihodnjem obdobju vložiti največ sredstev in dela?

Še vedno predvsem v osnovno infrastrukturo. Vodooskrba, kanalizacija, ceste in prometna varnost niso najbolj spektakularni projekti, so pa temelj kakovostnega življenja. Komunalna infrastruktura na Gočah bo gotovo velik, a nujen zalogaj, iskanje primerne rešitve za odpadne vode na Erzelju, pa kanalizacija Duplje.

Nadaljevati moramo z urejanjem varnih poti za pešce – med drugim so že v pripravi oziroma projektiranju nove povezave, na primer pločnik Podnanos–Orehovica, pa Log – Duplje. Želje po dobrih pogojih za rekreacijo so prisotne povsod in popolnoma legitimne, na Slapu je recimo že sprojektirana rešitev za večnamensko dvorano.

Precej časa je bilo v času vašega županovanja namenjenega tudi usklajevanju prometnih težav zaradi obnove vipavske hitre ceste. Kot občina na obnovo prav velikega vpliva nimate, pa vendar se tudi vam osebno zdi, da bi bila marsikatera težava lahko prihranjena, če bi se izvajalec del bolj pripravil na projekt in več poslušal nasvete domačinov?

Zagotovo bi se dalo določene stvari predvideti bolje. Pri tako velikem posegu je jasno, da brez težav in zastojev ne bo šlo. Odsek čez Rebrnice je izredno zahteven, obnova pa vključuje vozišče, viadukte in protivetrno zaščito. Domačini poznamo prometne tokove, vemo, kaj se zgodi v Podnanosu, Vipavi ali na Razdrtem, ko se promet preusmeri z hitre ceste. Zato smo ves čas poudarjali, da mora biti lokalna skupnost vključena dovolj zgodaj.

Moram pa povedati tudi, da se je sodelovanje z DARS-om skozi projekt izboljševalo in so bile v veliki meri upoštevane pobude Občine Vipava.

Obnova hitre ceste je vsaj za eno leto odnesla tudi tradicionalno dirko GHD Podnanos, ki je bila eden večjih športnih dogodkov v občini. Pa malce bolj na splošno vprašanje – kako ste zadovoljni s stanjem športa, športnih dogodkov pa tudi rekreacije v vaši občini?

GHD Podnanos je v nekaj letih postal prepoznaven športni dogodek in upam, da se bo dirka po zaključku del lahko vrnila. Že prej sem omenil projekte na področju športne infrastrukture. Kvaliteta bivanja se meri tudi v tem ali je v posamezni vasi oz. kraju primeren prostor za rekreacijo.

Rad se pohvalim, da imamo v občini zelo živahno športno življenje, predvsem po zaslugi društev in številnih prostovoljcev. To je treba posebej poudariti; občina lahko pomaga z infrastrukturo in sofinanciranjem, vsebine pa ustvarjajo ljudje.

Pred dnevi ste napovedali vašo vnovično kandidaturo za župana. Gre za dobro premišljeno odločitev ali pa le za nekakšno logično nadaljevanje dela, ki ste ga pričeli pred štirimi leti?

Verjetno oboje, ker je eno povezano z drugim. Odločitev ni prišla čez noč. Štiri leta županovanja so dovolj, da zelo dobro spoznaš, kaj ta funkcija pomeni tudi za tvoje zasebno življenje in koliko energije zahteva. Hkrati pa smo v tem mandatu odprli in pripravili vrsto projektov, katerih rezultati bodo vidni šele v prihodnjih letih.

Zato sem se odločil, da ponovno kandidiram. Želim nadaljevati delo, ki smo ga začeli, in projekte, ki so danes pripravljeni ali že v izvajanju, pripeljati do konca.

Če boste tudi v prihodnje na županski funkciji, kateri bodo vaši glavni cilji in usmeritve?

Najprej finančno stabilna občina. Brez tega so vsi drugi načrti samo želje. Drugo je nadaljevanje vlaganj v osnovno infrastrukturo in enakomeren razvoj vseh krajev v občini, od Vipave do najmanjših vasi. Tretje je ustvarjanje pogojev za gospodarstvo, nova stanovanja in mlade družine. Četrto pa kakovost prostora: več zelenih površin, boljša prometna varnost, urejena športna in družbena infrastruktura.

V času vašega županovanja se je zamenjala tudi slovenska vlada, ki danes malce bolj desno utripa. Si v primeru nadaljevanja županovanja obetate morda kaj drugačno sodelovanje? Bo morda na kakšna vrata lažje ali težje potrkati?

Dobro smo sodelovali s prejšnjo vlado in nadejam se vsaj tako dobrega ali še boljšega sodelovanja tudi z aktualno. Sam lokalne politike ne razumem na način, da bi morali gledati, katere politične barve je minister ali župan. Ko prideš na ministrstvo s projektom vodovoda, šole, ceste ali protipoplavne ureditve, bi moralo biti pomembno predvsem to, ali je projekt dober, potreben in pripravljen na izvedbo.

Kot župan bom potrkal na vsaka vrata, kjer je mogoče za občino pridobiti podporo. To je nenazadnje moja naloga.

Zagotovo je bil eden ljubših podpisov v vašem županovanju tisti, s katerim ste se pobratili z občino Sovodnje ob Soči. Bi se strinjali?

Seveda. Podpis je bil pravzaprav krona zgodbe, ki smo jo začeli graditi že pred nekaj leti. Reka Vipava nas naravno povezuje: pri nas izvira, pri Sovodnjah se izliva v Sočo. Iz te preproste povezave so nastali osebni stiki, nato skupni projekt in na koncu formalno pobratenje. Listino sva z županom Luco Piskom podpisala 23. junija letos.

Upam, da bo pobratenje zaživelo med ljudmi in društvi in da je pred nami še veliko skupnih projektov v luči tega čezmejnega sodelovanja.

Priporočate tudi ostalim, da se včasih usedejo na kolo in se odpeljejo ob reki Vipavi vse do Sovodenj?

Absolutno. To je krasna pot in na velikem delu tudi nezahtevna. Letos smo jo povezali tudi z organiziranim kolesarjenjem od Podnanosa do izliva Vipave v Sočo pri Sovodnjah. Sam med vikendi pogosto sedem na kolo in mislim, da je ta pot res krasna in primerna za popestritev dneva. Če lahko po dobri turi v Sovodnjah še kaj dobrega poješ in spiješ, je izlet toliko lepši.

 

* Fotografije: Anton Lavrenčič osebni arhiv