Kdo je za vas Jože Dolmark?

Sam zase smatram, da sem dober učitelj. Vse ostalo bomo ljudje pozabili: scenarist, avtor, pisec, dramaturg, umetnostni zgodovinar, filmski kritik, doktor filmskih znanosti …

Zakaj Pariz?

V 70. letih je bila Francija nekaj posebnega, ne samo zaradi največje filmske kinoteke, temveč zaradi študija filma, ki je bil enakopraven študiju književnosti. Po študentski revoluciji leta 1968 so film uvedli na univerzo. Torej, ni bilo akademij le za režiserje, lahko si študiral teorijo, zgodovino filma. Vedel sem – ker smo brali francoske revije Cahiers du Cinéma in Positive – da je na študij najbolje oditi tja, čeravno sva s Silvanom hodila na univerzo v Trst poslušat Alberta Farassina (vélikega italijanskega filmskega kritika in esejista). Za Padovo je bil Trst namreč prestolnica filma na univerzah. Pač, vedla sva, kam iti. Silvan je potem odšel na študij v Milano, jaz pa v Pariz.

Kakšen je bil vaš prihod v St. Denis?

Na osmo pariško univerzo v St. Denis sem odšel s štipendijo jugoslovanske vlade, ki sem jo prejemal eno leto. St. Denis je danes famozen zaradi mnogo kasneje zgrajenega stadiona, na katerem francoska reprezentanca igra vse nogometne tekme. V tistem času tam ni bilo ničesar. Zgodilo se je tako, da me niso želeli vpisati na filmski oddelek, ker nisem bil iz filmskih študijev. Vpisal sem se namreč kot umetnostni zgodovinar in želel magistrirati iz filma. Niso upoštevali moje izobrazbe in ponovno sem se moral vpisati v prvi letnik. Od tod ta famozna moja Francija. Tam sem ostal devet let.

Kaj vam je dala univerza v st. Denisu, česar vam katera druga morda ne bi?

Ta univerza je bila taka – temnopolti, Španci, Latinoameričani in kakšni levičarski Francozi. Tam si našel vsakogar. St. Denis je bil za marsikoga manjvreden. Ko je bil nekdanji francoski predsednik Chirac še župan Pariza, je rekel, naj se levičarji poberejo iz Vincennesa na jugu, na sever v St. Denis, kjer so samo delavci. Takrat ni bilo stadiona, ni bilo nogometa. Tam ni bilo nič. Bili pa so tam izjemni profesorji.

Kako ste se znašli potem na sloviti Sorboni?

Imel sem 'čudno' željo poslušati predavanja iz scenaristike. Scenaristiko je predaval Eric Rohmer, famozni režiser na Sorboni tri. In moj profesor s St. Denisa je rekel: ''Pravilna odločitev. Če želiš kaj vedeti o tem, moraš na Sorbono.'' Napisal mi je dovoljenje in navrgel naj se za tja lepo oblečem. Sorbona tri je bila elitna univerza za francoske intelektualce in potem jaz ''Jugos'' tam. Ko sem prišl tja in pokazal dovolilnico, so me najprej čudno gledali in me niso spustili naprej. Čakati sem moral več kot pol ure, da sta prišla čuvaja. ''Iz St. Denisa si prišel?'' me je vprašal eden izmed njiju, kar je v prevodu pomenilo ''pojdi stran''. Srečo sem imel, da me je drugi vprašal, kdo je moj profesor. Ko sem rekel Gilles Deleuze (francoski filozof) – druga zgodba. Pokleknila sta in me spustila notri. Vidite, kaj pomeni imeti prave profesorje ... Imel sem neizmerno srečo. Rohmerju je bilo všeč, da sem prišel, čeprav mi je rekel, naj sedim v zadnji klopi na vrhu, da ne bi ''pordečkal'' mladine spodaj. Hecal se je. Bil je izjemen. Zato sem deloma to tudi ''podedoval''. Verjetno nikdar ne bi bil profesor, če me lastni profesorji tega ne bi naučili. Seveda pa moraš imeti malo pedagoške žilice.

Ali ste zaradi dolgoletnega življenja v Franciji navezani nanjo?

Jaz sem Slovenec, a moja druga dežela je Francija. Tudi zaradi tete in strica. Vsako poletje sem šel tja. Mati me je posadila na vlak in sorodniki so me prišli iskat v Strasbourg in peljali v rudarsko mesto Pompey, 15 km od Nancyja, kjer sem preživljal počitnice.

Kakšen je bil vaš načrt ob vrnitvi v Slovenijo?

Želel sem pisati scenarije – kar sem tudi jih, sodelovati  v produkcijah in tako naprej. A ugotovil sem, da imam opravka … z ljudmi z drugačnim pogledom na film. In nato je prišla gimnazija.                    

Kako, da ste postali pedagog?

To, da sem postal profesor, je naključje. Takratni ravnatelj novogoriške gimnazije, Bojan Bratina, me je ob ustanavljanju gledališke gimnazije prosil, naj pridem poučevat film. In sem šel, zakaj ne? Do tistega trenutka nisem bil profesor. In kaj sem tam odkril? Da sem rojen za to. Poučevanje mi je postalo všeč. Odkril sem, da je to neizmerno lep poklic. To je prišlo samo po sebi, čeprav sem se za profesuro odločil, ker sem bil izredno razočaran nad stanjem v slovenskem filmu.

Fotografija: Osebni arhiv

Kakšno pa je stanje v slovenskem filmu danes in kakšno je bilo v začetku devetdesetih ob vašem povratku v Slovenijo?

Danes je zelo drugače, kot je bilo takrat. Takrat ni šlo za ideološke borbe. Danes gre na žalost za to, ali smo levi ali smo desni. Vsi poznamo držo mojega ''prijatelja'' Simonitija. Jaz mislim, da je on uničil slovenski film za nekaj časa in da se neka struktura spet vzpostavi bo veliko potrebno. Ker delanje kina je ena zelo kompleksna zadeva. Ne zavisi samo od tega, da nekdo nekaj prijavi, imaš nek scenarij in nekaj narediš. Gre za vso infrastrukturo ki je izza. In to mislim, da je to na nek način uničeno za nekaj časa. Ne vem, kdaj si bo slovenski film opomogel. Vse se je razpršilo. Kino ni več kino. Ne gre za to, da bi bil kino spet to, kar je bil, ker je danes zelo drugače. Gre za to kaj smo mi do kina. A smo še isti? A smo še ljudje? Nismo ne eno niti drugo.

Po kateri državi bi se morala Slovenija zgledovati glede na stanje filma?

Zgledovati pa bi se morali po malih srednjeevropskih, oziroma skandinavskih filmih.

Kaj vam pomeni film? Ali ste v otroštvu želeli postati filmski igralec?

Film je še vedno gesamkunstwerke (nemško: popolna umetnost, skupek umetniških del). Verjetno sem si želel postati filmski igralec, ko sem v šestdesetih letih listal kultno revijo Filmski svet.

Zakaj pa je nek film kult?

Določen film postane kult zaradi svoje ikonografsko-oblikovne enkratnosti. Ali pa zastran svojega enako inovativnega sprejema pri publiki.

Kdaj je po vašem mnenju nastal zadnji veliki film?  

Na začetku pretekle dekade – Drevo življenja Terenca Mallicka.

Drevo življenja je dobil Zlato palmo v Cannesu, nominiran pa je bil za Oskarja. Kakšen je vaš odnos do filmskih nagrad?

Nagrajevanje je vedno stvar določene geopolitične situacije. Diskurz o Oskarjih je popolnoma nepotreben, ker je v špici v ozadju vedno toliko kapitala. Za Oskarje mi je vseeno. Žal je svet naravnan tako, da ljudje vrednotijo tvojo vrednost po nagradah. Te pa so v bistvu način samopromocije. Ljudi ne zanima prav nič drugega. Če si nekaj dobil, te bodo opazili. Na žalost je tako.

Nagrade niso več stvar klasičnih studiev. Veliko pozornosti so nase prevzeli ponudniki pretočnih vsebin. Se vam zdi, da so pretočne vsebine vseeno rešile film, zdaj ko nismo mogli sesti v kinodvorane?

Zdaj toliko bolj kot prej. Težava pa je, da smo, ko film gledamo preko različnih platform, sami in osamljeni. Kino je skupinska izpoved za temnico kinodvorane. Andre Bazin (slavni francoski filmski kritik) je rekel: ''Ko gre človek v kino, se ugasnejo luči in je kot pri spovedi. Kot da imaš nekoga, ki mu moraš nekaj povedati. In ko odideš, ne glej na preteklost, saj nikoli več ne boš isti.''

Kako kot filmofil brez kina preživljate pandemijo?

Čas covida je bil perfekten čas za ljudi, ki imajo ogromen vrt in veliko knjižnico. Samo tako lahko preživijo. Milijon filmov, ki sem jih milijonkrat že gledal in milijon knjig, ki jih seveda nisem vseh uspel prebrati. Saj jih nihče ne more. Tako jaz preživljam ta čas.

A ste gledali kaj drugega kot filme? Redno spremljate tudi nogomet. Od kod ta ljubezen?

Ljudje so me vedno zbadali in označevali z intelektualcem, ki ima rad nogomet. Od nekdaj mi je bil všeč. Morebiti tudi zato, ker je prostorska igra in po svojem načrtu spominja na delo generala pred bitko. Ali pa režiserja pred snemanjem. Nogomet je filozofska igra. Kadarkoli sem to nekomu rekel, so rekli: Che mona, Dolmark. A ničesar niso razumeli. Leta 1985 sem na St. Denisu dobil profesorja Paula Virilioja (urbanista, estetskega filozofa), ki je napisal knjigo o tem, kaj je nogomet. Rekel je, da ni vseeno, kam trener pošlje igralce. Ljudje si mislijo, da je nogomet sprehajanje za žogo. Človek, ki postavi ekipo je zelo pomemben. Nogomet je filozofija. Kadarkoli gledam nogomet se spomnim nanj. Bil mi je všeč. Bil je moj profesor.

''Zelo pomembno je, kdo je tvoj učitelj. Usodno. Sam sem imel to neverjetno srečo, da sem imel izjemne učitelje. Ne le na univerzi. Tudi v privatnem življenju. Od mnogih njih sem se ogromno naučil,'' je za konec dejal Jože Dolmark.

Hvala.

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina - junij 2021

Deli Nazaj