Ajdovec Peter Bešir, rojen v Postojni, je prve športne korake naredil ob Hublju v blokovskem naselju, tako kot večina, ki je odraščala v prejšnjem stoletju. Travnate površine, na katerih je preživljal sončne dni otroštva, so bile, kot sam pravi, ob koncu leta brez travnate bilke. Da žoga ni zašla v Hubelj so bili zaslužni predvsem parkirani avtomobili, a so po drugi strani zato z ostalimi “mulci” plačali ceno, tudi dobesedno pri poškodbi šipe, na drugi strani igrišča, kjer so večkrat poškodovali inventar.

Zabava se je kmalu prelevila v treniranje. Predvideva, da se je od ust do ust razširila zgodba o tem, kako zagreto igra na medblokovskem igrišču, kjer je večino časa preživel s starejšimi od sebe. Do njega je v šoli pristopil profesor Božo Kotnik in ga v drugem razredu povabil na trening v nogometni klub. Tako je njegov prvi šport postal nogomet.

Do nogometnih čevljev, se spominja, je v tistem času prišlo majhno število otrok. On je imel srečo, da so imeli starši dovolj denarja, da so mu kopačke tudi kupili. A se je kmalu za tem zgodilo nekaj nepričakovanega.

V tistem času je bila v Ajdovščini močna članska rokometna ekipa, ki je igrala v drugi Jugoslovanski ligi. Športna dvorana na Policah je bila vedno polna in izjemno težko je bilo priti na tribuno, se spominja Peter. Z uspehi se tudi otroci začnejo zanimati za nove stvari in tako se je velika večina otrok, ki je s Petrom trenirala nogomet, odločila za “nov korak na športni poti” – izbrala je rokomet.

“Vsi odidejo iz nogometnega Primorja v ajdovski Rokometni klub Lipa na treninge in jaz to doma tudi povem, s tem, da sem imel v omari povsem nove kopačke.” Čeprav je bil oče rokometaš, je rekel ne. “Glej, tam imaš kopačke, za to si se odločil, vsakih štirinajst dni športa ne boš menjal,” je bil jasen oče in mu ni dovolil k rokometu. “Še danes se spomnim, da mi je bilo hudo,” je dejal Peter. Oče je s časom vendarle popustil in začela se je športna zgodba, po kateri je med ajdovskimi športnimi navdušenci Peter tudi znan.

V petem razredu so se z družino preselili na Zemono in tako je začel obiskovati osnovno šolo v Vipavi. Med šolskim odmorom je do njega pristopil rokometni trener in učitelj likovne vzgoje Brane Jazbar, ga zagrabil za ramo, stisnil in s prstom zažugal: “Če ne prideš danes zvečer na članski trening, boš dobil ukor,” se v smehu, čeprav mu takrat to ni bilo prav nič smešno, spominja in dodaja: “To je bil očitno njegov način novačenja igralcev.”

Prav Brane Jazbar je bil ključni faktor pri njegovem rokometnem razvoju. “Bil je en tak poseben človek, ki te je znal zasvojiti s tem športom. Točno je vedel, kdo je česa sposoben, znal je dati prava navodila. Če si bil nadarjen in dovolj inteligenten, si z njegovimi treningi lahko hitro postal tudi uspešen. Na treningih s člansko ekipo me je, pri mojih dvanajstih letih, tretiral enako kot starejše, odrasle igralce. Ti si bil član ekipe in ni bilo važno, koliko si star.”

Pri še ne dopolnjenih trinajstih letih je debitiral za člansko ekipo in tako opozoril nase tudi širše od Ajdovske občine. In od takrat je šlo samo navzgor.

“Vse kar smo od rokometnega sveta v živo videli je bila tekma na Policah vsakih štirinajst dni. V tistem času je v evropskem rokometnem prostoru veliko vlogo igrala Metaloplastika iz Šabca. Gledali smo tekme in na treningih poskušali izvesti stvari, ki sta jih delala Veselin Vujović in Zlatko Portner. To so bili naši idoli.”

“Razgovorov z igralci takrat ni bilo, nihče se z nami o psihološkem stanju in pripravljenosti ni pogovarjal. V dvorani nas je bilo trideset. Prva ekipa je trenirala na eni polovici, ostali, ki smo čakali na priložnost, pa na drugi polovici. Več kot uro smo se tresli in čakali na trenerjev klic, da se pridružimo prvi ekipi,” je motiviranost in željo mlajših igralcev opisal Peter.

Večkrat ga je trener Jazbar tudi poklical na “prvo stran dvorane” in tam je pokazal svoj talent. Ko so s časom starejši igralci odhajali v pokoj, so mlajši, večinoma mladinci, prevzeli glavne pozicije v ekipi. Praktično vsi igralci so prihajali iz Vipavske doline. Nekaj je bilo Goričanov, ostali pa so prihajali iz okoliških vasi, še najmanj je bilo Ajdovcev. Za to, da je bilo toliko domačinov je bil zaslužen prav Brane, ki je, tako kot v Petrovem primeru, prepoznal rokometni potencial in talent otrok v šoli in jih s svojimi metodami prepričal in pripeljal v klub.

Drugi pomemben mejnik v njegovi športni poti je bil turnir v čast dnevu mladosti, ki so ga gostile ljubljanske Prule. To je bil pionirski in kadetski turnir na katerem se je zbralo ogromno število ekip iz celotne Jugoslavije. “Tam so bili vsi klubi, ki so kaj veljali,” pove Peter. Turnir je trajal tri dni in tekme so potekale na vseh ljubljanskih betonskih igriščih. V Sloveniji ni bilo veliko dvoran v tistem času. “Mi smo meli to srečo, da so v Ajdovščini dvorano zgradili relativno zgodaj, tekme prve rokometne lige so se v tistem času večinoma igrale na zunanjih betonskih igriščih,” doda.

Z ajdovsko ekipo so prvo leto prišli vse do finala in tam so se spopadli z ekipo ljubljanskega Slovana, katerega članska ekipa je takrat igrala v prvi jugoslovanski ligi. “Šolo so imeli urejeno, pogoje drugačne, bazen igralcev ogromen, a smo jih kljub temu premagali s kar devetnajstimi goli razlike. Izid je bil 23:4,” se s ponosom spomni Peter, ki je na finalni tekmi dosegel več kot polovico zadetkov. Bil je najboljši strelec in igralec turnirja.

Zgodba se je naslednje leto ponovila. Spet so osvojili turnir, spet je padel Slovan, spet je Peter dobil individualni nagradi. Po finalu pa so prišli organizatorji in ga prosili, da eno nagrado odstopi in Peter je brez oklevanja prepustil nagrado za najboljšega igralca, ki jo je dobil Grega Sever, s katerim sta spletla trdno prijateljstvo, ki traja še danes. S tem uspehom je ostal v rokometu, to je bila zanj prva potrditev, da je nekaj posebnega. “Imel sem že kot otrok sanje, cilj in vizijo, da bom enkrat v Metaloplastiki,” je delil svojo miselnost iz otroštva.

Sledila je srednja šola, ki jo je zaradi rokometa obiskoval v Ajdovščini. Ni bilo druge opcije, rokomet je bil na prvem mestu. In v tako veliki želji ni prostora za nesrečne dogodke. Zadnje leto njegove srednje šole je Ajdovščina igrala še zadnje leto v drugi jugoslovanski ligi. Razen Čeha Petra Lineka, so bili vsi ostali igralci domačini. Peter je bil v zadnjem letu mladinske selekcije, četudi je že šest let igral za člansko ekipo. Takrat so začele prihajati tudi ponudbe drugih klubov, a je bil zaradi nenavadnega točkovanja rokometne zveze Peter za klube, ki so si ga želeli, prevelik finančni zalogaj. Ker je bil kadetski in mladinski reprezentant, je bil vreden toliko točk, ki so pretvorjene v denar pomenile, da je bila njegova odškodnina previsoka. “Vsi so obupali. Ker noben klub ni bil pripravljen zame dati milijone, sem ostal doma,” je dejal. Čeprav je imel pozneje na mizi ponudbo iz Švice, tja ni odpotoval, saj se je zgodil ta nesrečni dogodek, ki mu je spremenil življenje.

“Igramo tekmo s Celjem. Prva slovenska liga. Derbi. Sezona 1992/93. Ne vem, ali je bila to usoda ali splet okoliščin. 11 minuta, 11 sekunda, jaz s številko 11 na hrbtu. Grem v preigravanje na Romana Pungartnika, superga se mi zalepi in desno koleno se obrne okrog in okrog. Tiste bolečine ne bom nikoli pozabil,” se spominja. Razsežnosti poškodbe se sprva ni zavedal. “Razmišljal sem, da se bo s časom to pozdravilo, da bo šlo mimo. Enostavno ni bilo tako. V bolnišnici so mi po pregledu dejali, da imam strgano prednjo križno vez, strgano zadnjo križno vez, medialno in lateralno kolateralno vezi načeti in sesut meniskus.”

Kariera je bila pod vprašajem. Z družino so poslušali nasvete, kam naj gre na zdravljenje in se odločili, da je najboljša opcija Stanislav Peharec iz Pulja. Strokovnjak, ki je zdravil mnoge znane športnike, med katerimi so Jure Zdovc, Marco Van Basten in Goran Ivanišević.

Peter je tam na terapijah prebil dva meseca, saj je želel koleno pozdraviti brez operativnega posega. Po dveh mesecih ga je Peharec poslal na test, saj je bil Peter po zdravnikovem mnenju pripravljen. “Jaz test zaključim in pri teku nazaj proti ordinaciji mi nekaj spet poči v kolenu in sklep pade z mesta,” se je spomnil še enega tragičnega trenutka. Peharec mu je svetoval operacijo in mu jo je s Petrovim privoljenjem tudi uredil. Operiral ga je zdravnik hrvaške nogometne reprezentance Boris Nemec.

Čeprav ga je operiral vrhunski zdravnik, se koleno nikdar ni vrnilo v stanje pred poškodbo. Zahtevna operacija je trajala kar osem ur. Takoj po posegu je ležal v bolnišnici v Opatiji. V tistem času je divjala vojna na Hrvaškem in Peter je videl ranjence, ki so prihajali z bojišč v bolnišnico brez rok in nog. Prizor, ki se mu je vtisnil v spomin. “Ni bilo prijetno,” se spominja. Zaradi prostorske stiske je moral bolnišnico zapustiti že po dveh dneh. Preden so zapustili Opatijo je s starši obiskal kirurga, ki ga je operiral. “Problem je, ker Peter v kolenu nima več niti delca meniskusa. Brez tega vrhunski šport odpade,” je zdravnikove besede povzel Bešir. “V tistem času se mi je podrl svet. Ker brez rokometa ne morem, sem takoj po operaciji sprejel ponudbo za trenerja mlajših selekcij v ajdovskem rokometnem klubu.”

Po mlajših selekcijah je kot zelo mlad treniral tudi ajdovsko žensko člansko ekipo in ponosno pove: “Zmagali smo takrat prvakinje države, močno ekipo Olimpije, na njihovem igrišču. Igrali smo samo z eno tujo igralko, ostale so bile domačinke, kar je bil velik uspeh,” se spomni svojih trenerskih začetkov. Bil je pred kratkim tudi trener moške ekipe, ampak ni imel istih ciljev in predvsem želje, kot ostali, zato se je ta zgodba tudi hitro zaključila.

Trenutna situacija je v ženskem ajdovskem klubu na zavidljivem nivoju. Krim v Sloveniji še vedno nima konkurence, a so Mlinarke tik za Ljubljančankami. Na drugi strani pa je moški rokomet še vedno v razvojni fazi. “Dejstvo je, da je bazen igralcev premajhen. Z uspehom ekip lažje privabiš otroke v klub. Tega v moškem ajdovskem rokometu ni in dečki se odločajo za druge športe, tako kot smo se takrat mi namesto nogometa odločili za rokomet.”

Kaj bi bilo, če bi ostal v nogometu in tiste nove kopačke obrabil do konca, ne bomo nikoli izvedeli. Vemo samo, da je Petrova zgodba ena izmed mnogih in da so poškodbe in padci sestavni del športa, ker če ne bi bile, bi verjetno konec prejšnjega stoletja na majici Metaloplastike nad številko 11 pisalo “Bešir”.

Oče mu je, ko je bilo znano, da kariere nadaljeval več ne bo, dejal: “Zdaj pa bo treba narediti nekaj drugega. Narediti moraš preklop. Moraš se sprijazniti, vrhunski rokometaš ne boš več nikoli.” Takrat si je dejal, da bo poskusil biti vrhunski na kakšnem drugem področju in to ga je tudi gnalo naprej. “Šport mi je dal to, da me ljudje poznajo in kamorkoli sem potrkal na vrata sem bil dobro sprejet in za to se lahko zahvalim športu.” Peter je danes komercialist podjetja Radenska in pravi, da v delu uživa. Svojo strast do športa je prepakiral in mu zdaj uspešno služi pri prodaji.

“Obupovanja ni, sprijazniti se je treba, se potruditi in delati na sebi. Prisluhniti sebi in delati tisto, kar bi rad delal poleg tistega, kar ne moreš več delati,” je opis svoje izkušnje zaključil Peter.

* Članek je bil prvotno objavljen v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Fotografije: Arhiv Peter Bešir

Deli Nazaj