Med študijem je nastopal v predstavi V imenu matere v ljubljanski Drami ter predvsem v otroških in mladinskih predstavah v Lutkovnem gledališču Maribor in Ljubljana ter v Živalskih novicah v SNG Nova Gorica. Njegov glas prepoznajo najmlajši iz risank. Kakšni so njegovi prvi spomini na gledališče, sprejemne izpite in kaj pripravlja za magistrsko predstavo ter kaj si misli o pregovoru jabolko ne pade daleč od drevesa?

Kakšen je vaš prvi spomin na gledališče?

Mislim, da iz vrtca, ko se je zgodil moj prvi igralski nastop. Igral sem enega od dveh rakov v gledališki predstavi, ki se je dogajala pod morjem. Ne spomnim se veliko, vendar so me starši vedno spominjali na trenutek, ko je mojemu soigralcu zaradi treme zmanjkalo besed in je sredi predstave odšel z odra. Prevzel sem vajeti v svoje roke in improviziral prizor do konca tako, da sem povedal tudi njegovo besedilo (smeh). Iz osnovne šole pa se spomnim predstav, ki smo jih gledali v novogoriškem gledališču.

Vpisali ste se na dramsko-gledališko smer Gimnazije Nova Gorica. Zakaj?

Razlog je praktične narave. Vedel sem, da si ne želim takega urnika kot v osnovni šoli, hkrati pa je dejstvo, da ne bom imel fizike prevladalo nad morebitno izgubljenostjo pri novih predmetih. Urnik na dramski se mi je zdel najbolj zabaven. Druga možnost so bile tehnične smeri. Takrat me niti pod razno ni zanimala igra ali karkoli, kjer bi bil primoran nastopati.

Na dramski ste v zaključni predstavi v 4. letniku igrali Volodjo v Velikem briljantnem valčku, ki ste ga pripravili tudi za sprejemni izpit za akademijo.

Na sprejemne izpite sem šel dvakrat. Prvič nisem bil sprejet niti v drugi krog. Prvo leto sem tako študiral zgodovino. Res sem pripravil Volodjev monolog, ostalega se ne spomnim. Na sprejemnih mi je eden od prisotnih profesorjev rekel, da bi me najraje udaril. Nisem vedel, kaj naj si o tem mislim. Takrat sem dajal občutek človeka, ki je poln samega sebe. V resnici pa je šlo za fanta, ki je prestrašen do kosti. Takrat sem vedel, da ne bom sprejet. So pa v drugi krog takrat prišli vsi moji prijatelji in kolegi z gimnazije, ki so šli poskusit na AGRFT. Ko sem se pripravljal naslednje leto, sem se pripravljal sam. Imel sem monolog iz Češnjevega vrta ter monologa iz dram Molièra in Shakespeara. Sam sem izbral monologe in sam sem se z njimi ukvarjal. Bil sem sprejet.

Kakšni so bili prvi občutki?

Občutki so bili nori. Tekel sem okoli bloka v Novi Gorici in kričal na ves glas. Sosedje so najbrž mislil, da se mi je zmešalo. Oče mi je takrat rekel, da me pelje na pivo. Šla sva na en kratek sprehod. Piva ni bilo (smeh).

Kateri dogodki so najbolj zaznamovali vaš študij?

Težko bi rekel. Mislim, da jih je bilo več. Iskreno povem, da na akademiji nisem zares užival. Moje delo je bilo predvsem zaznamovano z velikim strahom in krčem, v katerem sem igral. Spomnim se, da v prvih letnikih nisem veliko jedel. Preprosto nisem imel apetita. Iz retrospektive mislim, da je šlo za stres novega okolja (prvič sem bil zdoma), močno željo po tem, da bi se dokazal in prvimi resničnimi porazi, ki sem jih v življenju doživel. Eden od pomembnih dogodkov je vsekakor bil enotedenski tečaj igre z maskami, ki ga je vodil igralec Boris Ostan. Vsak dan smo delali drugačne vaje. Spomnim se vaje z imenom »ogenj«. Navodilo je bilo enostavno. Iz ležečega položaja s telesom zaigraj ogenj. Seveda pri tem nosiš Lecoqovo masko. Imel sem grozno tremo. V grlu sem čutil vsak svoj utrip, ki pa je bil tako hiter, da premora med posameznimi utripi skoraj ni bilo. Ko sem se zavedel, sem stal sredi telovadnice, maske nisem več imel na sebi. Zgodil se je nekakšen prelom. Nato sem se usedel k sošolcem in poslušal, kako dobro sem poustvaril ogenj. Boris je bil navdušen, nekateri sošolci pa celo ganjeni. Pojma nimam, kaj sem takrat delal. Vem samo, da se je zgodilo nekaj, kar se ni še nikoli. Dobil sem meni še tako dragoceno potrditev, ki sem jo takrat krvavo potreboval. Da lahko ustvarim nekaj dobrega. Drugi pomemben trenutek je pa bil zagotovo prvo predavanje pri predmetu lutkovne animacije, ki ga je vodila Martina Maurič Lazar. Tam sem končno lahko znova zaživel in se kot animator/ustvarjalec/igralec tudi sprostil. Še zdaj mi je ta predmet zelo dragocen ter mi je kot predmet ogromno dal tudi na načinu razmišljanja o igri, vlogah in gledališču nasploh.

Slišala sem zanimivo misel, ki pravi, da se prava akademija začne šele po študiju. Se s tem strinjate?

Zelo. Mislim, da je prava akademija zares pravo gledališče. Pred publiko, ki se ne pogovarja s tabo vsak dan. Pred ljudmi, ki jih prvič vidiš. Ko imaš enkrat pred sabo ljudi, ki ti zaupajo (pri tem mislim tako publiko kot soigralce) ter od tebe nekaj pričakujejo, takrat tudi ti zaupaš sebi. Tudi igranje s starejšimi kolegi je izjemno dragoceno. Če le poslušaš v zaodrju, lahko od njih vsak dan odneseš vrče znanja. To znanje pa pride samo in edino z izkušnjami. Nobena šola ti ne more dati znanja občutka za publiko, atmosfero ter prilagodljivost na temperaturo vsake posamezne ponovitve. To pride samo z dnevi, meseci in leti preživetimi pred publiko. Ta simbioza generacij, ki jo vidim vsak dan v zaodrju, je zame nekaj najlepšega na svetu.

Misel o akademiji je rekel igralec, dramatik, glasbenik in vaš oče Iztok Mlakar. Ali vam je pregovor jabolko ne pade daleč od drevesa v breme ali vam čisto nič ne pomeni?

Jabolko resnično ne pade daleč od drevesa. Lahko se pa potem skotali še zelo daleč v dolino. Konec koncev je okrogle oblike, tla so pa zelo redko popolnoma ravna. Režiser Dragan Živadinov mi je enkrat v baru rekel, da je dejstvo, da imam za očeta igralca nekaj najboljšega, kar se mi lahko zgodi. Tolikokrat se mi je že zgodilo, da je moje težave, probleme ali dileme samo on lahko zares razumel. Velik privilegij je imeti samo en klic stran nekoga, ki ga lahko pokličeš in mu zaupaš svoje poklicne težave tudi takrat, ko si popolnoma sam. Z dejstvom, da sva oba z očetom v istem poklicu nikoli nisem imel zares težav. Sem pa imel težave z ljudmi, ki so sklepali, da jih imam. Vem, da se je nekaj časa po Novi Gorici govorilo, da mi oče v otroštvu ni pustil gledati predstav v gledališču. To ne drži, a nekako so ljudje vseeno sklepali, da je res.

Kakšne nasvete vam je to drevo že dalo?

Nikoli se ni mešal v stvari, ki so me zanimale, ter kako se jih lotevam. Četudi sem se jih napačno in je to vedel. Mi je pa svetoval, če sem ga za to prosil. Takrat mi je vedno svetoval po svojih najboljših močeh. Predvsem je vedno poudarjal, da naj počnem tisto, kar me zares zanima in kar bi delal tudi zastonj. Naj delam nekaj, kar me veseli in osrečuje.

Veliko ste že delali za otroke. Vam je lažje, da igrate za otroke, ali se potrjuje dejstvo, da so mladi najtežje občinstvo?

Res je. Otroci so drugačno občinstvo od odraslih. Nisem pa mnenja, da so težja. Predvsem so drugačna. Pri otrocih obožujem dejstvo, da predstavo gledajo izredno iskreno. Če jim dogajanje na odru ni zanimivo, ti to dajo jasno vedeti. S topotanjem nog, obračanjem, govorom med predstavo … Ni jih strah povedati na glas, kar si mislijo. Če jih ne kupiš, bodo to povedali, zato je njihov odziv vedno dragocen. Od otrok se lahko veliko naučiš, ker dobiš takojšnji odziv. Hkrati pa otroci predstave gledajo zelo dobesedno. Zato jih z lahkoto pridobiš. Tudi s poceni triki. Lutkar, moj dober kolega Lovro Finžgar, mi je enkrat pred predstavo rekel: »Otroci so izjemno enostavno občinstvo. Trikrat prdneš na odru, pa umirajo od smeha. Vprašanje, ki se vzpostavi je, ali je to res tisto, kar želiš, da otroci od predstave odnesejo.«

Sinhronizirali ste že več risank na RTV. Velikokrat igralci rečejo, da je to delo zabavno, a hkrati naporno. Na kaj vse morate biti pozorni pri sinhronizaciji?

Predvsem na svoje naglase (smeh). Vedno sem se pri sinhronizaciji blazno zabaval, predvsem zaradi režiserjev, s katerimi sem delal, ki so mojo primorščino tolerirali ter niso izgubili živcev. Mislim, da je pri sinhronizaciji najpomembnejše, da najdeš ritem in barvo lika, ki ga sinhroniziraš. Pogosto sta oba precej odštekana. Ravno pred nekaj meseci so me poklicali, ker sem pri sinhronizaciji napačno izgovarjal ime enega od asteroidov oziroma »prvi opažen medzvezdni objekt, ki potuje čez naš sončni sistem«. Tako sem moral na novo posneti vse stavke, ki vsebujejo ime Oumuamua. Če ne bi sinhroniziral te risanke, imena tega asteroida nikoli ne bi poznal, zdaj pa ga ne bom nikoli pozabil (smeh).

Kakšna je tema vaše magistrske predstave?

Za magistrsko nalogo pripravljam besedilo, ki sem ga sam napisal. Bom pa to besedilo uprizoril naslednje leto v Lutkovnem gledališču Ljubljana v tehniki gledališča objektov. Besedilo govori o minevanju in o mojem dedku, mojem najboljšem prijatelju iz otroštva. Naslov je pa Kidričeva 29c. Prvič se pojavljam v vlogi avtorja in izvajalca. Zelo me zanima končni izdelek.

* Fotografije: Osebni arhiv Martin Mlakar & Ana Rojc & Peter Uhan & Jaka Varmuž

Deli Nazaj