Mateja, ali si si predstavljala, da boš kdaj pisateljica?

Ne. V mladosti sem sicer sanjala, da bi živela od pisanja kot nekakšna plezalska novinarka, ampak te sanje niso vključevale pisateljstva. In čeprav pišem že več kot trideset let in gre število mojih pisarij, kot ljubkovalno pravim mojim besedilom, iz desetin počasi v stotine, vključno z nedavno izšlim knjižnim prvencem, se (še) ne počutim kot pisateljica. Pisateljstvo je vendarle resna obrt; takšnole – čeprav redno – škrabljanje po tipkovnici in – dasiravno skrbno in premišljeno - ustvarjanje krajših besedil zame še ne pomeni (za)resnega pisateljevanja. Če ali ko bom podpisana pod kakšen roman, se pa lahko pogovarjava o tem, da sem pisateljica.

Kdor pravi, da piše knjige samo zase, laže, mi je nekoč rekel pisatelj Dušan Jelinčič. Se strinjaš?

Ja, bi se kar strinjala. Morda kdo, na primer v okviru psihoterapevtskega procesa, res piše le zase; včasih svoje pisanje pozneje celo izda v knjižni obliki, po navadi z željo, da bi s svojo zgodbo pomagal drugim. Težko bi si predstavljala, da nekdo izda knjigo le za lastno veselje. Po svoji izkušnji nastajanja knjige, po neskončnem preobračanju stavkov, piljenju besedila, stremljenju k čim boljšemu izdelku res ne bi bilo povsem iskreno, če bi rekla, da sem knjigo spravila skupaj samo za lastno zadovoljstvo. Glede na humorno noto mojega knjižnega prvenca in mojo očitno naravnanost, da zabavam ljudi, si seveda želim, da knjiga doseže čim več bralcev, ne le mesta na moji knjižni polici.

Tvoja knjiga je izšla maja. Kako so se spreminjali tvoji občutki glede nje, torej, kako si se počutila med pisanjem, tik preden je izšla, ko je končno bila zunaj in kako zdaj, ko je od takrat minilo nekaj časa?

Od zamisli do izida se je zvrstila cela paleta občutkov. Najprej preblisk, da bi mogoče pa res spravila hribovske zgodbe, ki so nastajale v časovnem obdobju tridesetih let, v neko zaključeno celoto. Kljub temu, da sem imela nekaj časa averzijo do tega, da bi tudi jaz nekoč napisala knjigo. Zdelo se mi je, da jih piše vsak, ki ima pet minut časa preveč, in nisem hotela biti del te množice. No, potem sem se v nekem trenutku navdušila nad to idejo. Kmalu za navdušenjem so prišli dvomi: kdo bo pa bral te moje štorije, saj niso nič posebnega, kdo pa sem jaz, da si domišljam, da znam pisati … Nesamozavest in pretirana samokritičnost sta me uspešno blokirali kar nekaj let. Vmes sem dobila nekaj spodbud z opaženimi deli na literarnih natečajih, česar sem bila zelo vesela, pa nekaj novega obrtnega znanja v šoli kreativnega pisanja pod mentorstvom Bojana Bizjaka, pa dobre odzive bralstva, pa prijateljsko brco v rit, da sem končno zagrizla v projekt. Čas od oddaje besedila do izida knjige je bil precej turbulenten, večkrat sem se vprašala, ali mi je bilo tega res treba, in ko je knjiga izšla, sem ob čudni praznini občutila predvsem olajšanje, da je vsega konec. Zdaj, tudi zaradi dobrih odzivov bralcev, počasi prihajata zadovoljstvo in veselje.

Ko razmišljaš, da nekdo bere tvojo knjigo, kako si to osebo predstavljaš - kako izgleda in kaj razmišlja tvoj povprečen bralec_ka?

Vidim bralke in bralce vseh starosti. Ne le tistih, ki so jim gore blizu, saj gorsko okolje ni v prvem planu – bistvene so zgodbe, ki se tam dogajajo. In ker gre za zgodbe čisto običajne hribovske smrtnice, ki se ji dogajajo takšne in drugačne nerodnosti, iz katerih se zna pohecati na svoj račun, je knjiga lahko privlačna za širok krog, ne le za gorniško publiko. Zanimivo, po podatkih založnika, torej Planinske založbe, naj bi knjigo naročale predvsem ženske, kar je menda nenavadno; po besedah referentke na založbi običajno planinsko literaturo naročajo v glavnem moški. Morda to nakazuje, da je ženski del naše hribovske publike lačen pogleda na gorništvo, alpinizem skozi ženske oči. Konec koncev so tovrstno literaturo doslej z redkimi izjemami pisali moški.

Predvsem pa upam, da se »moj povprečni bralec_ka« ob branju zabava. Če zraven opazi še slog, izbiro besed in ostale »malenkosti«, iz katerih je slutiti, koliko časa je bilo vloženega v končni izdelek, še toliko bolje.

Ali opisuješ v knjigi tudi naše kraje, Goro, Predmejo, domače hribe?

Ena od zgodb se dogaja na Oblem vrhu. Prvi poskus družinskega izleta na bližnji hrib z dojenčkom in še ne triletnico mi je dal vedeti, da nas hribi, kaj šele gore, v taki postavi še nekaj časa ne bodo videli. Pa je bilo mogoče kar prav tako. Dogodivščino sem predstavila na duhovit način in ko je bila objavljena v Planinskem vestniku, se mi je javilo nekaj staršev s podobnimi izkušnjami, o katerih pa večinoma molčijo. Nihče ne govori o tem, da je hoja z otroki v gore lahko velik izziv; občudujemo lahko le idilične družinske fotografije na družabnih omrežjih ali poslušamo le lepše plati zgodb o družinskih izletih v gore, redko kdo pa razkrije tudi tisto drugo plat, ko so na preizkušnji potrpežljivost, iznajdljivost, prilagodljivost in še kaj.

Kje se knjigo lahko dobi?

Knjiga je na voljo v spletni trgovini Planinske zveze Slovenije (https://planinskatrgovina.pzs.si/product/sefica), v knjigarnah Mladinske knjige in različnih spletnih knjigarnah. Pa seveda v knjižnicah – ampak menda so čakalne vrste, zato: če ne želite čakati na porcijo smeha, čim prej zavijte v knjigarno! (smeh).

* Naslovna fotografija: Mateja Oblak    

Deli Nazaj