Deveta InCastra je pred vrati. Iz leta v leto ste boljši, bolj poglobljeni, privabite vse več obiskovalcev, interes podjetij, da se predstavijo je vedno večji. Kaj delate prav?

Mislim, da je ključ predvsem v tem, da InCastre nikoli ne razumemo kot projekt, ki ga samo ponovimo iz leta v leto. Vsako leto razmišljamo, kaj lahko naredimo bolje, kaj lahko obiskovalcem ponudimo novega in kako industrijo predstaviti še bolj zanimivo, konkretno in predvsem pristno. Veliko pozornosti namenjamo vsebini in izkušnji obiskovalca. Želimo, da ljudje podjetja ne samo vidijo, ampak jih doživijo, da spoznajo tehnologije, procese, podjetja in predvsem ljudi, ki stojijo za njimi. Hkrati zelo dobro poslušamo podjetja in njihove potrebe, zato InCastra zanje ni zgolj prostor za predstavitev, ampak priložnost za povezovanje, promocijo poklicev, iskanje novih kadrov in ustvarjanje novih sodelovanj. Verjetno pa največ pomeni to, da se je skozi leta zgradilo zaupanje. Podjetja vidijo vrednost sodelovanja, obiskovalci se vračajo, glas o dogodku se širi in vsako leto se nam pridružijo novi partnerji. Deveta izvedba je zato tudi dokaz, da smo skupaj ustvarili nekaj, kar je industrija prepoznala kot svoje.

Vsi govorijo o umetni inteligenci, InCastra pa letos v ospredje postavlja človeka. Kje nas UI nikoli ne bo mogla nadomestiti? Prav zato smo letos v ospredje postavili človeka in njegovo kreativnost. Na otvoritvenem dogodku 16. septembra bomo o prihodnosti dela, kompetencah in ustvarjalnosti govorili z ljudmi, ki prihajajo iz zelo različnih svetov. Z nami bodo podjetnik in inovator Dušan Olaj, Tanja Harej iz Pipistrela, umetnica in raziskovalka dr. Maša Jazbec, ki se ukvarja prav z odnosom med človekom, robotiko in sodobnimi tehnologijami, nevrolog doc. dr. Blaž Koritnik ter dr. Jana Krapež Trošt iz Sartorius BIA Separations. Pred tem bomo slišali tudi Majo Golob, v okviru Fuckup Nights pa bodo o napakah in lekcijah na poti do uspeha zelo odkrito spregovorili Ivo Boscarol, dr. Erik Brecelj in Tjaša Fajdiga. Sama mislim, da nas umetna inteligenca ne bo mogla nadomestiti prav v tistem najbolj človeškem: v empatiji, intuiciji, pristnih odnosih, vrednotah, pa tudi v pogumu, da naredimo nekaj drugače in prevzamemo odgovornost za svoje odločitve. UI nam lahko ponudi ogromno informacij in rešitev, ne more pa namesto nas določiti, kaj je zares vredno narediti in zakaj. Zato umetne inteligence ne vidim kot nekaj, česar bi se morali bati. Nasprotno – uporabljati jo moramo in izkoristiti njene prednosti. A bolj ko bodo tehnologije zmogljive, pomembnejše bo vprašanje, kaj lahko k njim dodamo mi kot ljudje. In ravno to vprašanje želimo letos odpreti na InCastri.

Omenili ste novost letošnje InCastre: Fuck up Nights koncept. Jaz rečem: Napake so zabavne. Kaj pa vi?

Napake so zabavne predvsem takrat, ko jih gledamo z dovolj velike časovne distance. Ko se zgodijo, pa se jih večinoma vsi bojimo. Že od šole naprej smo pogosto navajeni, da je napaka nekaj slabega, nekaj, za kar smo kaznovani ali zaradi česar smo ocenjeni slabše. Tudi v poslovnem okolju veliko govorimo o inovativnosti, precej manj pa o tem, da brez poskusov, tveganja in tudi napačnih odločitev pravzaprav ni inovacij. Zato se mi zdi koncept Fuckup Nights odlična dopolnitev letošnje InCastre. Želimo pokazati tudi drugo plat uspeha. Za uspešnimi zgodbami, ki jih občudujemo, praviloma stojijo tudi neuspešni poskusi, napačne odločitve, dvomi in trenutki, ko bi bilo najlažje odnehati. Menim, da imamo za tak pogovor res odlične goste. Ivo Boscarol bo lahko skozi svojo podjetniško pot pokazal, koliko neuspelih prototipov, tveganj in ‘turbulenc’ je bilo za zgodbo, ki jo danes poznamo kot izjemen uspeh. Dr. Erik Brecelj bo prinesel povsem drugačno perspektivo, vztrajanje pri svojih vrednotah in spopadanje s sistemom tudi takrat, ko se zdi bitka izgubljena. Tjaša Fajdiga pa bo pokazala še pogled umetnice: kaj narediti, ko pride trema, ko glas ne uboga ali ko nastop preprosto ne gre po načrtih. Pogovor bo vodil Matjaž Kljajić, ki vodi Fuckup Nights v Sloveniji. Meni je pri vsem skupaj najpomembnejše sporočilo, da napaka ni nasprotje uspeha, ampak je pogosto del poti do njega. Če ustvarimo okolje, kjer si ljudje upajo poskusiti, priznati, da nekaj ni uspelo, in se iz tega nekaj naučiti, ustvarimo tudi veliko več prostora za kreativnost in dobre ideje. In verjamem, da bodo naši gostje dokazali prav to, da so lahko najboljši ‘fuckupi’ čez nekaj let najboljše zgodbe.

InCastra ni le teorija, ampak doživetje. Kakšna je povezava med akrobati Dunking Devils in letošnjo osrednjo tematiko dogodka?

Dunking Devils se mi zdijo pravzaprav odlična prispodoba letošnje osrednje teme. InCastra govori o človeku kot gonilu inovacij, pri njih pa zelo nazorno vidimo, kaj vse zmore človek, ko združi talent, kreativnost, pogum, ogromno vaje in predvsem dobro ekipo. Njihov moto Obstaja le ena prava smer. Navzgor! razumem tudi širše: ne gre za to, da nikoli ne padeš, ampak da se po padcu znaš pobrati, se nekaj naučiti in naslednjič skočiti še višje. Tudi sami so svoj slogan povezovali prav z nenehnim napredkom. Letos se nam Dunking Devils pridružujejo prvič in z njimi želimo InCastri dodati še nekaj več energije in doživetja. Pripravljamo delavnice za otroke, na katerih bodo lahko pod vodstvom profesionalnih akrobatov varno preizkusili različne športne in zabavne aktivnosti. InCastra je namreč družinski dogodek za vse generacije, želimo si, da pridejo starši z otroki, da vsak najde nekaj zase in da industrijo ter inovativnost predstavimo tudi na nekoliko drugačen način. Navsezadnje ima vsak od nas svoj način, kako si naredi svoj »energy boost«. Nekoga napolni dobra ideja, drugega pogovor, glasba ali šport, Dunking Devilse očitno trampolin in nekaj metrov zraka pod nogami. Pomembno je, da najdemo tisto, kar nas požene naprej in navzgor.

Podjetja odprejo vrata osnovnošolcem samo ob InCastri. Katero podjetje bi kot 13-letna Anja najprej obiskala, da bi dobila iskrico za svojo prihodnost?

Letos smo res ponosni, da bo svoja vrata osnovnošolcem odprlo rekordnih 30 podjetij. To se mi zdi eden najdragocenejših delov InCastre, saj učenci podjetij ne spoznavajo iz učbenikov ali predstavitev, ampak stopijo neposredno v njihovo delovno okolje, vidijo procese, tehnologijo in predvsem ljudi ter poklice, za katere morda sploh niso vedeli, da obstajajo. Prav v takšnem trenutku lahko preskoči tista prva iskrica za prihodnost. Če bi bila ponovno 13-letna Anja, bi imela kar težko izbiro, ampak verjetno bi najprej zavila v C-Astral, Pipistrel, Noordung. Očitno me vlečejo višine, napredne tehnologije in medicina. Predvsem zato, ker so to zgodbe, ki mlademu človeku pokažejo, da lahko tudi ideje, ki nastanejo tukaj, v našem okolju, sežejo zelo daleč. Pri trinajstih letih seveda še ni treba vedeti, kaj boš v življenju. Veliko pomembneje je, da odkriješ nekaj, kar te navduši in v tebi prebudi radovednost. Morda bo nekdo ob obisku podjetja prvič pomislil: T«o bi pa tudi jaz nekoč rad počel.« In če InCastra pri nekaj mladih zaneti prav takšno iskrico, smo naredili nekaj zelo pomembnega.

Na letališču se predstavlja vse več podjetij. Kako jih prepričate, da namesto klasičnih letakov pripravijo pravo interaktivno izkušnjo za obiskovalce?

Mislim, da jih danes niti ni več treba posebej prepričevati. Letos so bile že aprila zapolnjene prav vse stojnice na letališču, kar je za nas izjemna potrditev, da so podjetja prepoznala InCastro kot prostor, kjer se želijo predstaviti. Hkrati pa razumejo, da obiskovalci na InCastro ne pridejo po klasične letake in kataloge, ampak po izkušnjo. Seveda jih pri pripravah ves čas spodbujamo, da razmišljajo drugače: »Kaj lahko obiskovalec pri vas naredi? Kaj lahko prime, preizkusi, sestavi, požene ali vidi od blizu?« Veliko bolj kot deset informacij na letaku si namreč zapomnimo trenutek, ko smo nekaj doživeli sami. In podjetja so pri tem vsako leto bolj kreativna. Skoraj bi lahko rekli, da je med njimi nastalo tudi malo zdravega tekmovanja – kdo bo pripravil bolj zanimivo, drugačno in interaktivno predstavitev. Izziv je predvsem v tem, kako svojo dejavnost, ki je lahko zelo kompleksna in strokovna, predstaviti tako, da bo navdušila tako otroka kot njegove starše ali stare starše. To je tudi bistvo InCastre. Ne želimo sejma, kjer se sprehodiš med stojnicami in domov odneseš kup promocijskega materiala. Želimo, da obiskovalec industrijo doživi. Če otrok upravlja robota, sede v simulator, nekaj izdela z lastnimi rokami ali se prvič sreča s tehnologijo, ki je doslej ni poznal, bo ta trenutek ostal z njim veliko dlje kot katerikoli letak.

Poleg izkušnje, o kateri govorite, kaj želite, da obiskovalec po koncu InCastre odnese domov – nova poslovna spoznanja ali predvsem občutek, da so ljudje tisti, ki delajo razliko?
Najraje oboje. Želim si, da vsak obiskovalec z InCastre odnese nekaj svojega, nekdo novo poslovno povezavo ali idejo, drugi navdih za svojo karierno pot, tretji pa preprosto presenečenje nad tem, kaj vse znamo, razvijamo in ustvarjamo v našem okolju. Če pa bi morala izbrati eno stvar, bi si želela, da odnese občutek, da so za vsako tehnologijo, inovacijo in uspešnim podjetjem vedno ljudje. Letos, ko vsi govorimo o umetni inteligenci in o tem, kaj vse bo nekoč počela namesto nas, se mi zdi to sporočilo še pomembnejše. Tehnologija lahko spreminja način, kako delamo, človek pa ji daje smer, namen in smisel. Morda je prav to rdeča nit letošnje InCastre: od pogovorov o umetni inteligenci in napakah do podjetij, ki odpirajo svoja vrata, ter vseh interaktivnih doživetij na letališču. Povsod so v središču ljudje, njihova radovednost, znanje, pogum, ustvarjalnost in pripravljenost sodelovati. Če bo obiskovalec ob odhodu pomislil »Tudi jaz lahko nekaj ustvarim, spremenim ali premaknem naprej,« potem smo dosegli največ, kar smo si lahko želeli.

Kaj pa vam osebno daje InCastra?

InCastra mi osebno daje predvsem ogromno energije in občutka, da delamo nekaj, kar ima smisel. Organizacija takšnega dogodka je seveda velik zalogaj, za njim so meseci priprav, veliko usklajevanja in tudi kakšna neprespana noč. Ampak potem pride trenutek, ko vidiš polno letališče, navdušene otroke, podjetja, ki so se res potrudila s svojimi predstavitvami, in ljudi, ki se povezujejo in takrat pozabiš na ves trud. Posebej me veseli, ko vidim mlade, ki z iskricami v očeh prvič od blizu spoznavajo tehnologijo, poklice in podjetja iz našega okolja. Ali pa ko po dogodku izvem, da se je prav na InCastri rodilo novo sodelovanje, nova ideja ali celo odločitev za prihodnjo poklicno pot. Takšni trenutki so zame največja nagrada. InCastra pa mi vsako leto da tudi nekaj novega, opomni me, koliko znanja, ustvarjalnosti in izjemnih ljudi imamo okoli sebe. Verjetno je prav zato po devetih izvedbah še vedno ne doživljam kot rutino. Vsako leto me znova preseneti in mi da nov zagon. In ja, ko je konec, si za kakšen dan rečem: nikoli več. Potem pa zelo hitro že razmišljam, kaj bomo naredili prihodnje leto.

* Fotografije: InCastra    

Deli Nazaj