Irena Vidmar, najprej iskrene čestitke. Kaj vam je šinilo skozi misli, ko ste izvedeli, da boste prejeli ta naziv?

Ko sem izvedela, da bom predlagana za ta naziv, sem bila najprej izjemno počaščena. Pomislila sem, kako lepo je, da so opažena tudi taka dela, ki niso ravno zelo javno izpostavljena. Priznanje častne občanke me navdaja z izjemnim ponosom in globoko hvaležnostjo do vseh, ki so prepoznali moje delo. Vendar ta naziv ni le moj uspeh. To je plod skupnega dela, srčnosti in truda vseh, s katerimi sem delila svojo poklicno pot v Zdravstvenem domu Ajdovščina, in vseh predanih prostovoljcev v programu Starejši za starejše. Zavedam se, da brez njihove podpore, razumevanja in sodelovanja vsega tega ne bi mogla doseči. Zato naziv častne občanke jemljem kot priznanje vsem nam, moji družini in celotni skupnosti, ki verjame v solidarnost in medsebojno pomoč.

Delo medicinske sestre mi je bilo pisano na kožo. Vedno sem težila k izboljševanju, dvigovanju kakovosti dela tako za zaposlene kot za paciente. Ob upokojitvi pa sem si postavila nov cilj: da poskrbimo za starejše ljudi ter jim omogočimo spoštljivo, kakovostno in polno življenje. Aktivnosti in vpetost v družbeno življenje so v starosti še naprej nujno potrebne, sicer postanemo odmaknjeni, osamljeni. In rado se nam zgodi, da naše življenje hitreje usiha, ker v sebi nimamo več tiste prave vitalnosti.

Menite, da boste morda zdaj lahko še koga lažje nagovorili in spodbudili k pomoči sočloveku?

Upam, da. Odkar sem postala častna občanka, sem imela kar nekaj intervjujev in v vseh sem veliko pozornosti namenila mladim. Predvsem tistim, ki so se odločili za poklice v zdravstvu ali za oskrbo starejših. Moramo jih spodbujati, da resnično vzljubijo svoj poklic. Mladi potrebujejo izzive, občutek sprejetosti, potrebno jim je dati priložnost ter omogočiti osebni in strokovni razvoj. Ko pridejo v delovno organizacijo – pa naj bo to dom starejših, zdravstveni dom, bolnišnica ali katerakoli druga ustanova, kjer se soočajo z mankom kadra – je nujno, da se jih spodbuja in usmerja. Če bodo začutili, da so postali pomemben del svoje delovne sredine, da napredujejo in se razvijajo, bodo dobro premislili, preden bodo zapustili delovno mesto. Med svojim službovanjem sem redno izvajala analize o zadovoljstvu zaposlenih na delovnem mestu. Rezultati so vedno kazali, da sta bila med najpomembnejšimi dejavniki dobro sodelovanje s sodelavci in veselje do dela. Višina plače se je uvrstila na nižja mesta, čeprav so bile plače takrat slabše, kot so danes.

Kako ste vstopili v svet zdravstva?

Od vedno sem imela rada druge ljudi. Že v družini smo gojili skrb drug do drugega in do soljudi. Potem sem v osnovni in kasneje v srednji šoli prišla v stik s tečajem prve pomoči in začutila sem, da je to tisto pravo zame. Takrat sta nam dva zdravstvena tehnika svetovala nekaj, kar je v meni ostalo za vedno in na kar pomislim kadarkoli delam z ljudmi: »Ko vidite stisko človeka, ko slišite klic na pomoč, pomislite, kaj bi si želeli na njegovem mestu – in to storite!« V stiski si vsakdo želi, da nekdo stopi k njemu, ga vpraša, če kaj rabi, in mu pomaga, čeprav vedno tega ne pove na glas. Meni je mar za soljudi in mi je izjemno pomembno, da ne trpijo, da jim pomagamo. Ko sem se zaposlila v Zdravstvenem domu Ajdovščina, sem vedela, da je to prava odločitev. Začela sem v dispanzerju za žene in v materinski šoli, kjer sem pridobila ogromno izkušenj. Dispanzersko delo mi je izjemno ustrezalo, saj ne skrbi zgolj za zdravljenje bolnih, ampak se osredotoča tudi na preventivno delo z zdravimi, jih usmerja, jim svetuje in jih spodbuja k bolj zdravim načinom življenja. Že od študijskih let sem tudi članica regijskega Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Nova Gorica, kateremu sem predsedovala dva mandata. Stanovsko članstvo je bistveno vplivalo na mojo poklicno pot in mi dajalo moč in zagon pri izvajanju zdravstvene nege.

Skozi vso svojo poklicno pot ste si prizadevali izboljševati razmere za paciente in zaposlene. V ajdovskem zdravstvenem domu ste poskrbeli za razvoj številnih dejavnosti.

Predajanje znanja, izkušenj, razvoj in izboljševanje kakovosti dela s pacienti so me izjemno izpolnjevali. V tistih časih delovne razmere niso bile lahke. Kot glavna medicinska sestra sem zato delala na razvoju številnih dejavnosti: službe zdravstvene in zobozdravstvene vzgoje za promocijo zdravja, patronažne službe in nujne medicinske pomoči, vzpostavila sem centralno sterilizacijo … Vsa leta sem odgovorno in učinkovito sodelovala pri vzdrževanju kot tudi pri projektih in investicijah za prenove ter posodobitve stavb, prostorov, opreme in aparatur. Pomembno sem delovala tudi pri razvoju in organizaciji področja informatike. Vzpostavitev sistema kakovosti je bila prav tako pomemben del moje poklicne poti. Ponosna sem, da je Ministrstvo za zdravje Zdravstvenemu domu Ajdovščina podelilo naziv učne baze za zdravstveno nego, saj sem vseskozi skrbela za kakovostno usposabljanje mentorjev in tako zagotavljala strokovno delovno prakso dijakom, klinične vaje študentom in pripravništvo mladim kadrom.

Sodelovali ste tudi v projektu vzpostavitve referenčnih ambulant na Ministrstvu za zdravje.

Tudi delo z zdravstvenimi delavci, predvsem z medicinskimi sestrami, mi je bilo pomembno. Medicinske sestre nismo bile upoštevane kot enakovreden člen v timu, ampak smo bile bolj v vlogi pomočnic. Zato sem želela dokazati, da lahko z dobrim strokovnim znanjem delamo samostojno in kompetentno. Storitve medicinskih sester v timu takrat niso bile posebej prikazane. S pomočjo računalniške hiše smo razvili računalniški program za kategorizacijo pacientov in preračun delovnih obremenitev medicinskih sester v ambulanti, dispanzerski in patronažni dejavnosti. Bile smo prave pionirke! Rezultate naših raziskav sem redno pošiljala na Zbornico – Zvezo, in kasneje postala članica delovne skupine za pripravo projekta o vzpostavitvi referenčnih ambulant. Neizmerno sem hvaležna kolegicam in kolegom iz zdravstvenega doma, ki so vztrajno beležili podatke, s katerimi smo dokazali našo pomembno storilnost v timu in dosegli, da so v normativih končno priznali pol diplomirane medicinske sestre v timu. To je bil ogromen napredek, ki je prinesel nove zaposlitve in razbremenitev dela v ambulantah družinske medicine. Dobrih petnajst let kasneje je v timu končno priznana ena diplomirana medicinska sestra.

Kmalu po upokojitvi ste postali prostovoljka in sprejeli koordinacijo socialnovarstvenega programa Starejši za starejše, ki ga Društvo upokojencev Ajdovščina izvaja pod okriljem Zveze društev upokojencev Slovenije od leta 2005. Kaj je glavni namen tega programa?

Glavni namen programa je, da starejši ljudje čim dlje časa ostanejo v domačem okolju in da kakovostno živijo. Prostovoljci starejše osebe od 69 let obiskujemo na domu, jim nudimo ali organiziramo enostavno pomoč, se z njimi kot vrstniki družimo, poklepetamo in veselimo. Tako zmanjšujemo njihovo osamljenost in odmaknjenost, jim prinašamo informacije o dejavnostih različnih društev za starejše, h katerim se lahko priključijo. Naš moto je: »Danes bom jaz pomagal tebi, jutri bo kdo mlajši pomagal meni.« Prostovoljci se redno izobražujemo in nova znanja jim rada posredujem kot izobraževalka Zveze društev upokojencev Slovenije. V krajevnih skupnostih letno organiziramo medgeneracijska srečanja s kulturnim programom, veselim druženjem otrok, učencev, staršev in starejših krajanov s prostovoljci. Starejšim, ki se težko ali sploh ne morejo odpraviti od doma, pa s prazničnimi voščilnicami učencev osnovnih šol prinašamo iskrene želje za zdravje, boljše počutje in jim tako sporočamo, da nam ni vseeno. Naši prostovoljci s svojo srčnostjo, časom in energijo lepšajo dneve starejšim. Hvaležna sem jim za vsako prijazno besedo, nasmeh in podporo.

Ta program bi zelo rada peljala naprej, vendar se tukaj soočamo z manjšo težavo, saj so naši prostovoljci vedno starejši. Že večkrat smo jih poskušali pritegniti, jih pozvali in med člani iskali možnosti, a pravega odziva žal ni. Še posebej dragoceno je, če je prostovoljec iz istega okolja, kjer živi, saj pozna svojo okolico in sosede. Močno računam na to, da je naš program danes bolj prepoznaven in da se nam bodo mlajši upokojenci končno pridružili. Če želijo podariti nekaj svojega časa in razveseliti starejše s pogovorom, spremstvom ali prijazno gesto, vsakega toplo vabimo, da se nam pridruži. Imamo namreč še nekatera območja, ki prostovoljca sploh še nikoli niso imela.

Katera območja še potrebujejo prostovoljce?

Kljub prizadevanjem še vedno ni prostovoljcev za Velike Žablje, Col, Stomaž, pa tudi za nekatere ulice v samem središču Ajdovščine: Stritarjevo, Šibeniško in Prešernovo. Za prekinjeno delo prostovoljcev na Cesti ter na Tovarniški, Goriški in Lavričevi cesti pa tudi nismo dobili zamenjave. Ljudje včasih preprosto ne vedo natančno, kaj sploh počnemo, in se zato ne odzovejo. To ni delo, ki bi ga moral opravljati vsak dan. Gre preprosto za to, da prostovoljci obiskujejo starejše v svoji ali tudi drugi vasi oziroma ulici. Najprej se s starejšimi pogovorijo in izpolnijo vprašalnik o tem, kako živijo in ali potrebujejo pomoč. Nato se dogovorijo za naslednji obisk. Pri ponovnih obiskih pa prostovoljci z veseljem priskočijo na pomoč pri vsakodnevnih opravkih – prinesejo kaj iz trgovine, pomagajo urediti kaj na pokopališču ali dostavijo hrano. Starejšim je veliko lažje vzpostaviti stik z nami, ker smo njihovi vrstniki.

Delo prostovoljca poteka izključno po njegovih lastnih zmožnostih. Ne delujemo tako, da bi nekdo zjutraj dobil seznam z ukazi, koga vse mora tisti dan obiskati. Prostovoljec dobi svoje območje in seznam oseb, ki tam živijo. Obiske si razporedi popolnoma sam. Lahko obišče enega človeka na teden ali enega na mesec, odvisno od lastnega časa in potreb na območju delovanja. Če nekdo izrazi željo po pogostejših obiskih ali večji pomoči, se temu prilagodimo. Ko me obvestijo, da nekdo potrebuje in si želi dodatno pomoč, kot koordinatorka to uredim. Poiščem pomoč drugega prostovoljca ali se obrnem na ustrezne javne institucije in druge humanitarne organizacije. V zadnjem času nas ljudje res veliko kličejo in jim z veseljem pomagamo tudi pri izpolnjevanju uradnih vlog za dolgotrajno oskrbo in e-oskrbo. Tukaj vidim čudovito priložnost, da bi lahko tudi mladi prostovoljci naredili korak naprej.

Na kakšen način bi vključili mlade?

Da se nam pridružijo, skupaj s prostovoljcem obiščejo starejšega in mu z njegovim soglasjem tudi nudijo enostavno pomoč. Sem predsednica Komisije za obravnavo problematike starejših pri Občini Ajdovščina in bi rada na tem področju sprožila pomembne premike. Največji izziv je namreč v tem, kako starejšim ponuditi takojšnjo in dolgoročno pomoč. Prostovoljci lahko obiščemo ljudi in marsikaj naredimo, ne moremo pa jim dalj časa pomagati. Velikokrat nas starejši kličejo in sprašujejo: »Ali imate koga, ki bi mi prišel prekopat vrt, bi mi lahko kdo pomagal prepleskati stanovanje, ga počistiti, obrezati sadno drevje, urediti grob moje družine …?«

Na komisiji želim o tem odpreti razpravo in se pogovoriti, kako sistemsko pristopiti k ustrezni rešitvi. Morali bi popisati in oblikovati nabor potreb, ki jih imajo starejši in invalidni občani. Obenem bi bilo treba spodbuditi ljudi, ki bi bili pripravljeni opravljati določena obrtniška ali vsakodnevna opravila, ter pripraviti seznam z njihovimi kontakti. Prostovoljci bi delovali kot vezni člen: tistega, ki potrebuje pomoč, bi preprosto povezali z izvajalcem s seznama. Takšno delovanje bi bilo kot nekakšen lokalni servis za pomoč in prepričana sem, da bi rešili ogromno stisk. Poudarjam pa, da starejši ne pričakujejo, da bi bila ta dela odpravljena brez plačila, a sami preprosto ne morejo najti nikogar, ki bi delo opravil.

Je še kakšna stvar, ki bo jo radi izboljšali v našem lokalnem okolju?

Najprej moram reči, da sem hvaležna Občini Ajdovščina za njeno podporo, saj upošteva številne naše predloge, ki se zrcalijo iz terena. Tako so bili organizirani prevozi Sopotniki, subvencija e-oskrbe za varovanje na daljavo, dnevno varstvo starejših oseb v Hiši dobre volje, varovana stanovanja in nov dom starejših občanov.

Že večkrat sem poudarila, kako zelo dobro bi bilo, če bi imeli prostore, kjer bi skupaj sobivalo pet ali šest starejših ljudi. Mnogi se doma soočajo z resnimi arhitekturnimi ovirami, stopnicami in visokimi pragovi, poleg tega so hiše po odhodu otrok prevelike in predrage za vzdrževanje. V takšnih skupnostih bi imeli vsak svojo sobo s kopalnico, dnevna soba in kuhinja pa bi bili skupni. Tam bi si lahko skupaj kaj pripravili in drug za drugega poskrbeli, kot nekakšno vrstniško varstvo. Menim, da bi takšne prostore lahko uredili v objektu nekdanjega doma starejših občanov. Lokacija je krasna. Tam bi lahko uredili kuhinjo s pripravo in razvozom hrane na dom, pralnico in prostore za različna društva. V teh objektih bi lahko uredili tudi prostore za krajše, začasno bivanje starejših. S tem bi omogočili prepotreben oddih tistim svojcem, ki neprekinjeno skrbijo za svoje najdražje. Pogosto nas pokliče kakšen utrujen svojec in vpraša, če bi lahko prišli večkrat, da si malo spočijejo. Ureditev takšnih prostorov bi bila velika pridobitev. Prepričana pa sem, da se skriva še veliko drugih možnosti, ki jih moramo v prihodnosti raziskati.

Tiste upokojence, ki so pa še aktivni, vabite, da se vključijo v številne dejavnosti, ki jih različne organizacije ponujajo za starejše. Vi na primer radi plešete.

Seveda moram skrbeti tudi zase in največ podpore, moči najdem v svoji družini, ki mi predstavlja varno zavetje. Obiskujem pa še različne interesne dejavnosti, za veselje in zabavo pa nadvse rada plešem v skupini 5KE pri UTŽO-Društvo Most, kar me, podobno kot prostovoljstvo, globoko osrečuje. Sem tudi aktivna članica Društva upokojencev Ajdovščina. Naše aktivnosti so raznovrstne. Imamo sekcijo za kulturo in tehnično kulturo, sekcijo za šport in rekreacijo, sekcijo za izletništvo in letovanje, za pohodništvo in socialnovarstveni program Starejši za starejše. Aktivnosti niso le način preživljanja prostega časa, temveč tudi priložnost za ohranjanje življenjske energije, vedrine in večje socialne vključenosti. Starejši imamo v Ajdovščini na voljo še številne izjemne aktivnosti in vsebine, ki jih nudijo tako javne kot nevladne organizacije, kjer lahko uresničujemo svoja zanimanja in pridobivamo nova znanja.

Ob tem pa moram povedati tudi naslednje: že dalj časa prostovoljci dobivamo predloge in želje starejših po izgradnji novega sodobnega kulturnega centra v Ajdovščini. Želja je zagotoviti kulturno dostopnost in vključenost, da starejšim za ogled kakovostne gledališke predstave ali koncerta ne bi bilo treba potovati v večja mesta. Dvorana prve slovenske vlade ne ustreza zahtevam številnih dogodkov, novi center bi prinesel ključne izboljšave, prilagojene tudi starejši generaciji. V centru ne bi bili le obiskovalci, ampak bi tudi aktivno delovali in soustvarjali.

Ob koncu pa bi rada vse spodbudila: vključimo se, potešimo svojo radovednost in izkoristimo priložnosti za nova znanja in osebno rast.

* Intervju je bil prvotno objavljen v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Fotografije: Irena Vidmar osebni arhiv    

Deli Nazaj