Začniva klepet s pogledom v prihodnost. Se bo tvoja rokometna kariera nadaljuje?

Seveda. Pred prihodom v Ajdovščino sem si zadal tri osebne cilje.  Pripeljati Rokometni klub Ajdovščina v prvo ligo, napolnit domače Police in obdržati klub najmanj eno sezono v najvišjem rangu. Torej mi ostaja en cilj še neizpolnjen.

Je bila finalna tekma proti Mokerc-Igu, s katero ste si v mesecu maju zagotovili napredovanje, morda najbolj emocionalna tekma v tvoji karieri? Kljub bogati in uspešni rokometni preteklosti?

Zagotovo je nekje v vrhu ja. Verjetno je k temu pripomogel tudi nov sistem tekmovanja z boji na izpadanje. To iz tekme v tekmo veča pritisk. V šestih tekmah nimaš popravnega izpita. Ta pritisk se dva meseca nalaga in nalaga in s tem tudi izbruh čustev ob morebitnem in tako željenem uspehu.

Bi bilo morda celo lažje finale odigrati pred praznimi tribunami? Bi bilo pritiska manj?

Ne, polna dvorana je vedno boljša izbira. Sploh, če ti v nekem trenutku tekme ne gre najbolje, te publika nato lahko ponese naprej. Če ni glasnega in številčnega občinstva, težko zbereš dovolj energije za tak preobrat v takšni tekmi, kot je bila finalna tekma letos.

Nisi pa sodeloval pri streljanju odločilnih sedemetrovkah?

Ne. Ni mi bilo treba. Bil sem določen kot zadnji strelec, a do tja nismo prišli. Vedel pa sem kam bi streljal. Bil sem odločen in skoraj prepričan sem da bi zadel, če bi bilo treba.

Še nedolgo nazaj je bila slika ajdovskega moškega rokometa precej klavrna. Si sploh pomislil, da boš imel nekega dne možnost zaigrati za domači klub?

Nekoč sem celo svoji ženi dejal, da se nikoli ne bom vrnil v ajdovski klub. Stanje ni bilo rožnato. In nič ni kazalo, da bo kaj bolje. No, nato so se stvari pričele postavljati na noge in danes smo na srečo kjer smo.

Kakšno je delo z mladimi v klubu?

Če pogledamo v malce bolj srednjeročno zgodovino, vidimo, da je imela Ajdovščina dokaj močne generacije do letnika 1985, nato pa je stvar pričela upadati. Le malo igralcev nas je kasneje zares uspelo. Poleg sebe, bi semkaj prištel še Roka Krašno, Patrika Lebana, Januša Lapajne in Dejana Groffa.  To je zelo malo.  Obstaja precejšnja generacijska luknja, ki je verjetno posledica več dejavnikov in to luknjo se danes poskuša zakrpati. A čez noč ne gre. Zagotovo pa bo z uspehi kluba naraščalo  tudi zanimanje za rokomet med otroci. Verjamem tudi, da se bodo  igralci po zaključku karier zato še lažje in v večjem številu odločali za vstop v trenerske vode.

Koliko bo potrebno okrepiti člansko ekipo, da bo konkurenčna za igranje v prvi ligi?

Menim, da bi se že z ekipo, ki smo jo imeli v tej sezoni, borili za obstanek med najboljšimi. Kot slišim velikih sprememb v prihodnji sezoni ne bo, dobro je, da ekipa ostaja podobna, tudi za okrepitve, ki so že znane, sem prepričan, da bodo dodana vrednost obstoječemu kadru. Pa tudi sistem tekmovanja je takšen, ki omogoča z dobrimi igrami hitro zagotovitev obstanka v ligi. To mora biti naš osnovni cilj, osvojitev vsaj osmega mesta pred končnico. Več kot novinci v ligi niti ne smemo pričakovati.

Poglejva še malce na začetek tvoje kariere. Pri 19-ih letih si zapustil Ajdovščino in odšel k Slovanu. Je bila takrat v ospredju želja po študiju ali po rokometni karieri?

Prvi cilj je bil študij na fakulteti za gradbeništvo. Obstajala je sicer tudi možnost voženj na treninge v Ajdovščino, a ravno takrat je razpadla moška članska ekipa. Zato je bila moja selitev na Slovan dokaj logična poteza. Vsekakor pa so bila prva tri leta v Ljubljani v prvi vrsti namenjena študiju. Šele ko sem uspešno diplomiral in zaključil študij, se je pričela moja prava in tudi profesionalna rokometna kariera. Naslednja stopnička je bila Škofja Loka, nato Maribor, sledilo je Velenje, potem novomeška Krka ter za zaključek še štiri leta v Kopru. Vmes pa mi je uspelo zaključiti tudi magistrski študij.

Kje ti je bilo najlepše?

Mislim, da sem najboljši rokomet prikazal v Novem Mestu, tam smo bili res dobra klapa. Zadovoljen pa sem bil tudi z ostalimi klubi. V Velenju nam je uspelo osvojiti pokalni naslov.

Si mel kdaj možnost tudi za odhod na tuje?

Žal mi je za dve ponudbi, ki se nista realizirali. Bil sem zelo blizu odhoda na Dansko in v Francijo, a sta obe zadevi žal padli v vodo.

Se da v Sloveniji živeti od rokometa?

Da, vsekakor, če se le malce znajdeš in si dovolj kvaliteten. Sploh v zadnjih letih se je nivo rokometa precej vzdignil. Celje, Slovan in Trebnje so zelo močni klubi, tudi ostali prvoligaši pa organizacijsko in finančno ne zaostajajo precej.  Ko sem leta 2014 odigral svojo prvo sezono v prvi ligi je bilo šest klubov, ki so imeli vzpostavljen vsaj nekakšen profesionalizem, ostalih šest pa je bilo na ravni malce boljšega amaterizma. Danes v prvi ligi nihče več  ne igra za »sendvič«, tudi v 1B ligi je danes plačilna disciplina precej boljša. Vsekakor je rokomet v Sloveniji precej napredoval in tudi odmevnost je večja.

Reprezentančni dres?

Nikoli. Niti pri mlajših selekcijah. To mi še manjka. (Smeh)

Kaj pa trenerji? Kdo je bil tvoj najljubši trener, oziroma kdo je najbolj pripomogel k tvojemu razvoju?

Različne trenerje sem imel v karieri. Nekateri več stavijo na taktiko, spet drugi prisegajo na ekipni duh. Nočem nikogar izpostaviti. V začetku karieri sem verjetno bolj poslušal tiste, ki so prisegali na samo igro in taktiko, danes mi je morda pomembnejša povezanost ekipe in pravi ekipni duh.

Če se pogovarjava o slovenskem rokometu, potem ne moreva mimo imena Aljuš Anžić. Za mnoge rokometni Luka Dončić, talent kot ga Slovenija še ni imela. Kako ga ti vidiš?

Za svoja leta je fant presenetljivo odgovoren in kaže izjemne predstave. Vseeno pa ne smemo prezreti tudi ostalih zelo kvalitetnih fantov, ki danes igrajo za Celje.

Koliko se je rokomet spremenil v času tvoje kariere?

Mislim, da se prav veliko ni spremenilo. V vrhu so še vedno iste države in še vedno gojijo dokaj podoben slog igre kot v preteklosti. Slovenija igra dokaj taktičen rokomet, skandinavske države stavijo predvsem na hitrost, Francozi in Nemci so fizično zelo močni. Ne bi rekel, da je prišlo do pretirane revolucije v rokometni igri.

Lahko pa rečem, da se je kvaliteta treninga precej spremenila. Več je fitnesa, drugačno je dojemanje teka. Ni več »Jugo sistema«, če se lahko malce pošalim. Vse trenažni proces je danes na precej višji ravni kot nekoč. Tudi žoga je precej več prisotna.

Tvoj najljubši slog rokometne igre?

Švedska in Danska. Ti dve reprezentanci sta najbolj po mojem okusu. Zagotovo.

Kaj pa sodniki? Mnogokrat se zdi, da imajo prevelik vpliv na rezultat tekme? Bi bilo moč sploh kako drugače prilagoditi rokometna pravila?

Mislim, da ne. Bolj kot ne gre za različne interpretacije pravil rokometne igre in tukaj se včasih mnenja krešejo. A tudi igralci znamo biti včasih zelo naporni in včasih radi zvrnemo krivdo za slabo igro na sodnika. Res pa je, da tudi pravila igre niso povsem točno določena in tukaj bi se dalo še napredovati. S tem bi zagotovo zmanjšali dvome v sodniške odločitve.  Mislim tudi, da je stanje danes vseeno precej bolje kot nekoč.

Kaj pa po končani karieri? Boš ostal v rokometu? Te mikajo trenerske vode.

Ne. Trenerskih ambicij vsaj trenutno nimam. Če že, me bolj zanimajo ostale klubske funkcije in če bodo želeli, bom z veseljem svoje znanje, ki sem si ga pridobil skozi kariero, poskusil vnovčiti na takšen način.

Ne moreva niti mimo ženskega rokometa v Ajdovščini, ki daje številne dobre rezultate. Kako sam gledaš na ŽRK Mlinotest?

Zagotovo gre za dobro zgodbo in dobro vodenje kluba. Konkurenca je seveda precej manjša kot pri fantih in tudi vložki so precej drugačni kot pri moškem rokometu. Krim zelo odstopa, nato je velika luknja do Mlinotesta in nato spet luknja do ostalih klubov. A ne glede na to, treba je odigrati dobro in to Ajdovkam očitno uspeva. Zato tudi ni presenečenje, da mnoge Ajdovke oblečejo reprezentančni dres.

Spremljaš tudi ostali ligaški šport na Ajdovskem?

Časa mi ne ostaja ravno dovolj, zato me boste redko videli v živo na tekmah. Sem pa vedno na tekočem z vsemi rezultati.

Se strinjaš, da potrebujemo novo sodobno športno dvorano v Ajdovščini?

Da.

Kaj bi svetoval mlademu rokometašu na začetku kariere?

Predvsem je pomembno, da imaš pravo podporo med kariero. Vsega se sam ne moreš naučiti. In potrebno je igrati. Moraš najti okolje kjer boš dovolj igral, kjer bo trener pod katerim lahko napreduješ. Precej je tudi individualnega dela danes. Sploh v času, ko ni lige. Tega včasih ni bilo. O rokometu je potrebno razmišljati cel čas, ves dan in poskušati iskati napredek na vseh področjih.

Kdo bo svetovni prvak v nogometu?

Francija.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Naslovna fotografija: Kristjan Bajec