Ker sem len in se mi ne ljubi izgubljati časa s tuhtanjem, kako zastaviti uvod v ta svoj prispevek, bom posegel po eni bolj generičnih pisunskih rešitev – za trenutek ali dva se bom pretvarjal, da imam oziroma da sem imel zanimivo življenje, katerega posamezni pomenljivi utrinki so vredni ilustrativne ponazoritve s pomočjo dobre stare anekdote.

Skratka ... Pred leti so se v mojem domačem kraju pod mentorstvom neke mlade pesnice in prevajalke odvijale literarne delavnice za tam živeče nadobudne pisce (beri: lokalne čudake), ki sem se jih udeležil tudi sam. Ker je zanimanje za pisanje obratnosorazmerno z zanimanjem za literarne delavnice, se je med redkimi rednimi obiskovalci in mentorico lahko razvil tesnejši, prijateljski odnos, ki je poleg debate o literaturi in ocenjevanja naših izdelkov vseboval tudi sproščene pogovore o življenju, vesolju in sploh vsem. V vročici decembrske seanse je tako pogovor seveda kmalu naneslo na to, kako kaj praznujemo božično noč in ostale rituale, ki spremljajo izdihljaje leta. Moja božična zgodba je šla nekako takole: Sem v sobi in poslušam glasbo (zelo na glas in najraje kakšno ne ravno primerno prazničnemu vzdušju), mama kuha večerjo, vmes pa očetu pomaga okrasiti jelko. Ko je večerja pripravljena, grem jest, potem pa spet nazaj v sobo poslušat glasbo. Izraza osuplosti na mentoričinem obrazu, ki ga je izzval ta moj pusti opis prazno-vanja, ne bom nikoli pozabil – navajeni na povsem drugo štimungo ob takih in podobnih slavnostnih priložnostih se ji je zdel moj odnos, milo rečeno, sila nenavaden, če že ne nespoštljiv do staršev, ki so se več kot očitno samo za svoje otroke trudili pričarati decembrsko idilo ...

Danes, ko se zavedam, da obstajajo celo ljudje – in verjemite mi, ni jih tako zelo malo –, ki v vsem tem veselem decembrskem tako zelo uživajo, da jim je iskreno hudo za vse tiste, ki tega ne podoživljajo na enak način, se mi zdi, da je bila mentorica v bistvu še precej razumevajoča. Pri tem naj takoj pojasnim, da me pri teh praznikih osebno niti malo ne iritirata ne njihova sakralna ne sekularna, vulgarizirana plat. Z drugimi besedami, prav nič me ne gane, da recimo obstajajo določeni dvomi v Kristusov dejanski zgodovinski obstoj, kot se radi pridušajo izpričani (pop-)ateisti; po drugi strani pa me še toliko manj ganejo utrujajoče tirade o komercializaciji nekoč svetega praznika, ki naj bi kazala na vse večje nagnjenje sodobne družbe k potrošniškemu materializmu, kot radi potožijo latentni metafiziki. Kar se mi zdi problematično, je že sam govor o decembru kot o času, ki se ga je treba brezprizivno veseliti, aktivno udeležiti in, kar je še toliko huje, v njem uživati – mantra, za katero se zdi, da jo ponavljajo vsi: od trgovcev, Cerkve in povprečnega državljana-potrošnika; vsak s svojimi poudarki, seveda. Z imperativi veselega decembra se namreč lahko kosa najbrž samo še čas poletnih počitnic/dopustov, pa še ta je konec koncev (in s tem se boste najbrž strinjali) manj stresen. Čeprav tudi poletje implicira določen spisek must-do stvari (recimo obvezno namakanje v Savudriji), je ta must-do vseeno pretežno povezan s počitkom – poletje je torej čas, ko pustimo možgane na off in čivavo na straži. Tega pa za veseli december ni mogoče reči: treba in pomembno je kupiti darila, poslati voščilnice, načrtovati novo leto, se udeležiti družinske večerje/kosila, obiskati kak dobrodelni koncert in predvsem ne ostati sam na božično noč, ker vam bo, če ne že žal, vsaj hudo!

Se potem sploh še kdo sprašuje, od kod ta zloglasna fama, da naj bi se, kot pravijo urbane legende, ravno za veselega decembra skokovito povišal odstotek samomorov in klicev na tiste telefonske številke, ki nudijo posameznikom pomoč v duševni stiski? In, še več, da je, sodeč po nekaterih raziskavah o variacijah počutja glede na mesece v letu, bojda ravno januar tisti, v katerem se ljudje zavedo, da spet je vse, kot je prej bilo, da neizprosen je življenja tok,ter padejo v depresijo? Ker sam sebe smatram za kolikor toliko (pol)pismenega šarlacanovca, se mi zdijo takšne in podobne nepreverjene govorice in izsledki še toliko bolj intrigantni. Pa ni važno, ali so lažni ali resnični, ker v obeh primerih kažejo na naravo izrednega stanja, kakršnega doživljamo ravno v zadnji dvanajstini leta. Zato se z Rochefoucauldom najprej vprašajmo: koliko ljudi bi bilo v teh dneh še posebno veselih in polnih sladkega pričakovanja, če ne bi nikoli slišali ničesar o veselem decembru in novem letu? In nato si z Denisom de Rougemontom, avtorjem knjige Ljubezen in zahod, kakor kak pacient, trpeč za diasociativno motnjo, tudi sami odgovorimo: »Čustva, ki jih najprej doživlja elita, potem pa jih posnemajo množice, so literarne stvaritve v tem smislu, da je zadosti, če obstaja retorika, pa se ta čustva izrazijo in torej preidejo v zavest. Če pa te retorike ne bi bilo, bi čustva prav gotovo še vedno obstajala, a naključno, nepriznano, kot neizrekljivo čudaštvo, ki je prepovedano.«

S čustvi naphani diskurz, ki iz letargije povsem vsakdanjih dni ustvarja obsedno stanje in s tem čas, ko nosi vsako naše dejanje nek presežni pomen, zmore svojo lastno odsotnost misliti samo na ozadju travmatične izkušnje pustinje realnosti. Zato si navadno tisti, ki prebivajo znotraj mej te iste retorike, niti zase niti za kogarkoli drugega niso zmožni predstavljati, da decembra ne bi bili veseli ali da za božično noč ne bi bili poparčkani oziroma v krogu družine – medtem ko se jim to na katerikoli drugi dan v letu zdi nekaj povsem vsakdanjega in neproblematičnega. Nič čudnega torej, da je vsako odstopanje od normativov, kot so družabnost, radodarnost in prijaznost, ki se jih od nas pričakuje v tem delu leta, videno skorajda kot patološko, grinchevsko, vsega pokroviteljstva in usmiljenja vredno. To famozno predstavo o decembru, ki je hkrati poln depresije na eni in veselja na drugi strani, spravlja v pogon torej prav prepričanje, da je v času masovne histerije, ki predpostavlja evforijo in radost na vsakem koraku, neodgovorno (tako do drugih, kaj šele do sebe!) ne pridružiti se toku slavnostnih dogodkov in ritualom praznovanja. Kogar to zaobide, samozadovoljni predpostavljamo, ta se mora najbrž počutiti kot zadnji bednik, zadnji špilferderber pod svobodnim soncem. Ali če strnem: nepotrjena fama o povečanem številu samomorov in klicev v stiski sredi veselega decembra je pravzaprav fantazma, ki jo poustvarjamo v naši preokupiranosti z drugim in njegovim presežnim užitkom – iz slednjega pa je mogoče predpostaviti in anticipirati tudi njegovo presežno neugodje v primeru, če ta isti drugi slučajno ni vključen v prakse prazno-vanja. Tako se zdi, da očitno nimamo druge, kot da se odločamo med izsiljeno in posiljeno izbiro med perverznim trpljenjem ali perverznim užitkom, pri čemer sta tako figura decembrskega depresivneža kot figura altruističnega hedonista v bistvu dve strani istega shizoidnega kovanca, ki kot hedonist, hektičen v svojem lovu na božičnega duha, zmeraj nekaj zamuja oziroma kot pasivni depresivnež zmeraj nekaj že zamudi.

Zato vam, dragi bralci in bralke, želim: tistim, ki jih ta čas tako ali drugače oplaja, vse tisto, kar se vam zdi, da morate nujno doživeti; tistim, ki se počutite opeharjene za božičnega duha, voljo, da zahtevate podobno pozornost čez vso leto, ne le ob praznikih. Vse, tudi nas ostale, ki se ne uvrščamo v nobeno od omenjenih kategorij, pa naj ob tej priložnosti opomnim na dobro staro modrost ljubljanske šole za teoretsko psihoanalizo, in sicer, da nam v nobenem primeru ni treba uživati, pa naj bo to med vrsticami še tako zapovedano.  

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj