In vsakič, ko se pripelje domov, ustavi avto na dovozu in povpraša konje, kako so kaj! K sreči se gre pogovarjanje z živalmi samo takrat, ko zraven ni drugih ljudi. Vsaj to! Čeprav jo je enkrat malo zaneslo in je začela sopsti kot pes, ki sva ga srečali. Pa pes ni bil sam, imel je lastnike zraven! Iztegnila je jezik in sopla, jaz pa bi najraje izpuhtela!

»Mama, a sploh veš, kako butasto izgledaš?« sem ji zgroženo rekla.

»Seveda ne, saj se ne morem videti,« se mi je posmehnila. Potem sem ji pokazala in se je začela krohotati kot nora.

»No, ja, najbrž je res malo hecno,« je priznala. »Ampak, glej – pri vsakem pogovoru je pomemben stik. Eden od načinov, da ga vzpostaviš, je, da posnemaš sogovornika,« mi je začela predavati. To zelo rada počne.

»Daj, obnašaj se letom primerno!« sem ji rekla odločno. Včasih ji moram kaj kar zaukazati, kot da bi bila jaz mama.

Res ni lahko imeti mame, ki se ne obnaša letom primerno.

Ki pleza po drevesih in igralih z malčki, medtem ko se druge mame – letom primerno – na varni razdalji pogovarjajo o mamam primernih temah. Ki razneženo gruli kadarkoli zagleda kakšnega otročiča in mu dela frise, da bi se ji nasmehnil. Ki se valja in plazi po tleh in zganja vse mogoče neumnosti, čim ima priložnost zabavati mulčke.

Pa če bi ostala vsaj pri tem! Ampak ne! Ona misli, da mora zabavati cel svet! Včasih ima take izjave, da bi jo najraje zatajila! Res! Enkrat sva bili v hribih, v koči je bila pred šankom vrsta, vsi so bili lačni in žejni. Baje je bil za šankom en gospod, ki je postopal naokoli, medtem ko je drugi delal, pa ga je vprašala, če je tam samo za okras. Na srečo je razumel hec, potem mu je pa še pribila, da je čisto lep okras! Še dobro, da me ni bilo zraven; nerodno mi je bilo že, ko sem samo slišala, kaj je bleknila – in zdelo se ji je super smešno! Ampak marsikdo ne razume njenih fint in potem res izpade trapasto! Sem ji zabičala, naj se bremza, sicer ne bom šla več nikamor z njo.

Res ni lahko imeti mame, ki misli, da je humoristična.

Čeprav – saj ne vem, kaj je slabše. Da poka vice ali da dreza v tujce. Vsakega vpraša, od kje je, in potem hoče, da ji pove vsaj eno besedo v njegovem jeziku. Ali pa se važi pred njimi, če slučajno že pozna kakšno! Zadnjič je enim delavcem recitirala eno makedonsko pesem, ki se jo je naučila v osnovni šoli; tata je rekel, da se je zdela ku Šmončev kus. (To je neka vaška fora, ki pomeni, da si važen.) Da ne govorim o njenem spakovanju v narečjih! Najraje ima gorenjščino in štajerščino; ko začne po gorenjsko, bi najraje ušla! Najbolj bedno pa je, če jo slišim govorit kakšne besede, ki jih uporabljamo najstniki! To sem ji itak prepovedala, ker je še bolj neumno kot njeni dojenčkasti izrazi. Vse moje hecne besede in izjave iz otroštva ima zapisane; zadnje čase – no, zadnjih nekaj let – me nonstop sprašuje, v kaj je zrasel njen čižek mižek, pa brblja po otročje in govori, kako lepo je bilo, ko sem bila majhna (Aja, a zdaj pa ni več?!) in mi našteva prigode, ki jih znam že na pamet.

Res ni fajn imet mame, ki se je zataknila v preteklosti.

Tam nekje v zgodovini, v prejšnjem tisočletju, je ostal tudi njen okus za oblačenje. Bolj kot so obleke vintidž, bolj so ji všeč. Res nima nobenega smisla za modo! Še dobro, da ima mene, da ji svetujem! In da ji posodim kakšno srajco, kadar se mora malo bolj normalno obleči za kakšen poseben dogodek. Ker šoping, no, to je pa nekaj, s čimer bi jo lahko mučili! Ko ji omenim, da bi šla rada po trgovinah, naredi grozno trpeč obraz, ampak me potem vseeno pelje. Samo predolgo ne sme trajati, sicer postane neznosno sitna. Po dveh urah po navadi začne zvoniti alarm. No, namrdne se že, ko stopiva v šoping center. Pritožuje se, da tam smrdi in da ji dela slabo.

Meni pa dela slabo vsakič, ko jo čakam. Ker s časom pa res ne zna! Lahko bi jo okronali za miss neorganiziranosti! Vse dela zadnjo minuto, vedno se ji mudi. Reče, da bomo šli od doma ob petih, pa dve minuti pred tem še bezlja po hiši, medtem ko sem jaz že pol ure pripravljena na odhod! Zavijam z očmi in jo priganjam, ona pa mi reče, da bomo prišli ravno prav. In kot nalašč, je po navadi res ravno prav, tudi če zamudimo! Res ne vem, kako ji uspeva!

Prevečkrat pa ji uspe pozabiti, kar sem ji že povedala in zato me sprašuje ene in iste stvari. Pravi, da ima poln disk in da mora sproti brisati podatke, da naredi prostor za nove. Mislim, da je še bolj poln disk na njenem računalniku, saj ves čas nekaj tipka; res ne vem, če bi preživela brez štrkanja po tipkovnici. Jaz bi pa brez težav preživela, če mama ne bi pisala o našem življenju. Imam jo na sumu, da bo tudi tole moje pritoževanje enkrat objavila.

Res ni lahko imeti mame, ki vse okoli sebe izrablja v literarne namene. In ji je čisto vseeno, kaj si mislijo drugi; pravi, da končno dovolj stara, da si lahko to privošči. Pri čemer ne pomisli, da res ni lahko imeti mame, ki te spravlja v zadrego.

Ampak – če malo razmislim: lahko bi bilo tudi huje.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Naslovna fotografija: Unsplash

Deli Nazaj