Prav zato je poletje nevarno lep čas, saj nam ponuja možnost, da izberemo drugače.

Z naslovnice Lokalnih Ajdovščina je pokukala tudi sovica Karla. Ne kot okrasek, ne samo kot prikupna knjižnična maskota, temveč kot opomnik, da bi moralo biti branje v središču našega vsakdana. Ne na kulturnem robu, ne samo v prazničnih govorih, šolskih seznamih in projektih, ampak med ljudmi, v njihovih navadah in v tistih majhnih, ponavljajočih se odločitvah, iz katerih počasi nastaja značaj posameznika in neke skupnosti.

Branje od človeka zahteva nekaj, česar nam sodobni ritem skoraj ne pusti več vaditi: vztrajanje, zbranost in sposobnost, da ne odnehamo ob prvem neznanem stavku, ob prvi zahtevnejši misli ali ob prvi strani, ki se ne odpre sama od sebe.

Branje nas ne nagradi vedno takoj. Ne ponuja takojšnjega odziva in ne meri naše pozornosti v všečkih. Knjiga ne tekmuje z glasnostjo, ampak s tišino, zato je danes brati skoraj bolj odločitev kot navada.

In tu se nam poraja vprašanje, ali še zmoremo brati – zares brati, slediti daljši misli, razumeti besedilo, ki ni napisano za hiter odziv, prenesti, da se pomen gradi počasi, in dovoliti jeziku, da nas ne samo informira, ampak tudi premakne, razoroži, vzpodbudi in tudi nagradi.

Bralna pismenost ni samo šolski kazalnik. Je družbena sposobnost. Kaže se v tem, ali znamo prebrati pogodbo, novico, zakon, navodilo, literarno podobo, politično izjavo in medvrstični pomen. Kaže se tudi v tem, ali znamo razlikovati med podatkom in razumevanjem, med vtisom in argumentom, med glasnostjo in resnico. Družba, ki bere površno, začne tudi misliti površno, družba, ki misli površno, pa postane zelo vodljiva.

Zato upad branja ni nedolžna kulturna statistika. Ni samo podatek za založnike, knjižničarje in učitelje, ampak opozorilo. Če skoraj polovica ljudi v enem letu ne prebere niti ene knjige v slovenščini, ki ni povezana z delom ali študijem, to ni samo zasebna izbira. To je slika prostora, v katerem knjiga izgublja mesto v odraslem življenju.

In ko knjiga izgubi mesto pri odraslih, ga težko obdrži pri mladih. Ne zato, ker bi bilo treba komur koli pridigati, ampak ker se kultura ne prenaša z navodili. Prenaša se z zgledom.

Pri telesu to razumemo brez težav. Vemo, da kondicija ne nastane iz želje, da mišica oslabi, če je ne uporabljamo, in da prvi kilometer ni nepomemben samo zato, ker še ni maraton. Pri branju pa se pogosto pretvarjamo, da bo sposobnost zbranega mišljenja ostala nedotaknjena, čeprav jo vsak dan manj vadimo.

A tudi pozornost, jezik, razumevanje in domišljija potrebujejo vajo. Če jih ne uporabljamo, otopijo; če jih negujemo, se krepijo.

Zato je branje šport duha. Ne šport merjenja, kdo prebere več, kdo bere težje knjige ali kdo pozna več naslovov. To ni tekma v kulturni vzvišenosti, ampak vadba: vsak dan malo, ena stran več, deset minut dlje, eno poglavje namesto še enega brezciljnega zdrsa po zaslonu. Tako preprosto in tako zahtevno.

Ekrani niso sovražnik. To bi bilo prelahko reči in preveč udobno verjeti. Težava ni v tehnologiji sami, ampak v tem, kaj se zgodi z našo pozornostjo, kadar ji prepustimo ves prostor. Navadi nas na nenehno menjavanje, na takojšnjo nagrado in na občutek, da je vse, kar traja, že predolgo.

Knjiga deluje drugače. Upočasni nas, zahteva sodelovanje in nam sveta ne ponudi do konca izdelanega, ampak nas povabi, da ga ustvarimo v sebi.

Zato branje ni umik iz resničnosti. Je ena od priprav nanjo.

Kdor bere, ne postane avtomatično boljši človek. Postane pa človek, ki se pogosteje sreča z drugimi pogledi, drugimi življenji, drugačnimi stavki in drugačnimi tišinami. Branje širi notranji prostor, človek z več notranjega prostora pa težje pristane na majhne misli, na grobe poenostavitve in na svet, razdeljen v dva hitra stavka.

Morda je zato najpomembnejše, da branja ne zapremo v projekt, generacijo ali ustanovo. Branje je po svoji naravi vključujoče. Ne vpraša najprej po starosti, izobrazbi, hitrosti ali popolnosti. Sprejme začetnika, občasnega bralca, strastnega bralca, utrujenega odraslega, najstnika, ki še išče svojo knjigo, starejšega človeka, ki se vrača k jeziku, in otroka, ki šele povezuje črke v svet. Vsakdo lahko vstopi in vsakdo lahko začne znova.

In morda je prav poletje najboljši čas za tak začetek. Ne z velikimi zaobljubami, ki se rade sesujejo, ampak z majhno, skoraj neopazno disciplino. Vsak dan nekaj strani. Ne kot kazen, ne kot pobeg, ne kot dokazovanje, ampak kot skrb za lastno pozornost, kot umivanje misli, kot vračanje k sebi.

Ko knjiga pride na prvo stran časopisa, je to lep trenutek. A pomembneje je, kaj se zgodi potem, ko časopis odložimo. Ali ostane samo prijetna podoba, ali pa nas vsaj malo premakne? Ali nas spomni, da skupnost ne živi samo od dogodkov, gradenj, prireditev in načrtov, temveč tudi od tega, koliko zna brati samo sebe?

Branje ni razkošje, ni okras in ni nostalgija. Je ena od oblik osebne in skupnostne odpornosti. V času, ki nas nenehno vleče navzven, nas knjiga uči vrnitve navznoter: v času, ki nas uči hitrosti, nas uči trajanja; v času, ki nam ponuja nešteto glasov, nas uči poslušanja.

Zato naj bo letošnje poletje tudi vaja. Ne velika, ne hrupna, ne popolna, samo vztrajna.

Ena stran več.

In morda bomo jeseni ugotovili, da nismo prebrali samo nekaj knjig. Morda bomo ugotovili, da smo vmes malo manj bežali od sebe. In malo bolje slišali svet okoli nas.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj