Vsako leto se ljudje sprašujejo, kaj bo prineslo novo leto. Ta vprašanja so včasih na intimni ravni dokaj kompleksna, celo tesnobna zanjo biti. Vendar je človek organiziran v družbo, znotraj te, pa delujejo kolektivni mehanizmi, ti pa prinašajo tudi kolektivna vprašanja – in morda je prav zato na mestu množinsko vprašanje – kaj nam bo prineslo leto 2023. Seveda se ob vprašanjih pojavijo tudi želje in spet tiste na osebni ravni, ki pa so dostikrat sinteza množinskih želja, ker je pač človek soodvisen od družbene in politične danosti. Osebne želje nemalokrat presegajo naše zmožnosti in možnosti. V bistvu so želje projekcija naših hotenj. Nasploh je moderen človek, obremenjen z več željami kot zmožnostmi, in možnosti. Racionalnost želja se pač razblini, ko nas realnost vedno znova razočara. Nekaj filozofov je že ugotavljalo, da tam, kjer ni želja, ni razočaranj. Ampak želja je neka gonilna sila, da usmerjamo življenje v zadostitev želja. Ni ga človeka, ki ne bi imel vsaj male intimne želje, če tudi je ne izreče na glas. Vsi jih nosimo v sebi, te drobne ptice, ki kar nočejo odleteti.  In prav tako bodo čivkale v letu 2023.

Seveda pa bi se morali naučiti vrednotiti svoje sposobnosti in jih vkalkulirati v zmožnost družbene danosti, ki prevečkrat razblini naše intimne želje. Tukaj zdaj že iz osebne ravni drsim v polje politične realnosti. Že od grških poskusov demokratičnega urejanja skupnega življenja, se civilizacije gradijo in propadajo skozi politične konstrukte. Moderna demokracija naj bi bila najboljši možni družbeni in državni red. Mar res? Tudi znotraj modernih demokracij so velike razlike, saj so države različno organizirane, z različno stopnjo realne demokratizacije. Tradicija državnih tvorb je rastla skupaj s tradicijo parlamentizma, če zanemarimo stroge fevdalne države, znotraj katerih smo bili tudi Slovenci. Politika je tista, ki na nek način osmisli nabor naših želja ali pa jih oklesti. Smisel družbene pogodbe, ki ji rečemo država, je pravzaprav v tem, da si v nacionalnem bazenu omislimo tako družbeno ureditev, ki zmore potrditi naše bistvo v etičnem, kulturnem in političnem smislu. Država je v prvi vrsti upravni aparat družbe, je zakonodajalec in varuh zakonitosti. Vendar to so samo teorije, ki pa se v praksi izkažejo za dogmatično ureditev, tako, ki ustreza določenim elitam: političnim, ekonomskim, predvsem slednjim – kajti, še kako drži slovenski pregovor: Denar je sveta vladar!

V enem od svojih romanov sem razvijal tezo, da svetu vladata dve močni sili: hormoni in denar. Spet v drugem sem nakazal možnost, kaj bi ustavilo divjo norijo sveta: počivanje, ustavitev hiperdejavnosti, ustavitev nenehnih produkcij nepomembnih reči, ustavitev norega dobičkarstva – torej lagodno uživanje življenja, ne pa lenoba, da se razumemo. Čeprav je bila lenoba dostikrat tudi povod za tehnični napredek: robotizirane proizvodnje in seveda vse več strojčkov in strojev, ki nam odvzemajo fizične napore. Po drugi strani pa je pohlep tisti čudni gon, ki je naredil iz modernih postindustrijskih družb maso sužnjev, ti se tega sploh ne zavedajo, da so. Veliko je še proizvodnih procesov, kjer je delovna sila na ravni enostavne reprodukcije, torej gre samo za generiranje biološkega dela produkcijskega procesa. Zavednost je v tem segmentu skoraj nična. Pravna država pa je pravna na način, da najprej zaščiti lastnino lastnikov, potem še minimalne standarde delovne sile, takšne, ki še omogočijo reproduktivno sposobnost delovne sile. Pravne standarde vedno določajo elite, nikoli  preprosti ljudje, čeprav so referendumska vršanja nek način, s katerim naj bi kakšen zakon bil potrjen ali pa zavržen. Ampak to so več ali manj samo politične igre. Še nikoli ni prišel na referendumsko vprašanje resen zakon o, delovnemu pravu recimo, ne, tega nismo še imeli. Kajti anomalija demokracije je prav v tem, resne stvari niso odločene s široko podporo volivcev – načelno že, ker da so poslanci njihovi predstavniki, a se v kuloarjih že dogovorijo tako, da se jim kakšen zakon splača in da jim omogoči udobno vladanje, ne glede na barvo oziroma polarizacijo vlade. Tako stvari tečejo mimo naše realne moči. Naša moč je samo v tem, da si izberemo tiste, ki nam bodo odrejali ritem dihanja. Koliko ljudi se sploh zaveda, kako zares funkcionira država?

In tukaj je moja prva želja za leto 2023. Že leta opozarjam, da bi bilo treba napisati priročnik za uporabo države. Zakaj? Ljudje v izobraževalnem procesu premalo izvejo o realni moči, o svojem statusu državljana, ki ni zgolj priden davkoplačevalec, pač pa je tudi subjekt s pravicami, ki jih vplačuje, pa morda zanje niti ne ve. Ne, generalno gledano, ne vsi. So tudi ljudje, ki si zaradi moderne tehnološke informativne opremljenosti zlahka najdejo korpuse zakonodajnih predpisov, ki bi jim utegnili koristiti. Na splošno pa smo zelo slabo državniško pismeni, to si upam trditi. In zato bi moral vsak polnoletni državljan dobiti v roke brošuro: Pravice in dolžnosti in kako uporabiti državo. Resnično upam, da bi se mladi ljudje dobro poučili, kaj je država in kako deluje. Država ni samo ponos ob vihranju zastav, ko naši športniki zmagujejo, ko nas dvigne himna, država je tudi na položnicah. Že tisočletja so davki temelj družbenih ureditev, od kraljevin, cesarstev, do moderne demokratične države, zato je nujno, da soodločamo, kako bo naš denar trošen. Ampak to je iluzija, tega se zavedam. Vendarle je realno napisati nekaj osnovnih pravic državljana in razložiti, kako država deluje. Koliko ljudi sploh pozna ustavo, tega temeljnega dokumenta naše državotvornosti. Ja, tukaj smo zares zaslepljeni. Nekateri mi bodo oporekli, češ, da je ustava tista, ki pokaže, kako smo organizirani in kaj se sme in kaj ne. Ustava je temelj ostalim zakonom – mar res. Kršenje ustavnih pravil se dogaja, to vemo, ampak tukaj nimam »vara« ki bi preverjal realne kršitve, če se po nogometno izrazim. Zato bi si v letu 2023 res želel, da se politika neha po nogometno obnašati – mnogi politiki so zamenjali barvo dresov, menjali politične klube, ampak igra je pa ista z istimi pravili: privilegiji, usluge, denar, kadriranje …

Zavedam se, da smo mlada demokracija, ki pa je pred drugo svetovno vojno, že imela nastavke, in zdaj smo spet tam. Desnica grize, da je kaj, levica se bori po svoje. Ne bi komentiral izjav ne enih ne drugih, ker  se sam zavzemam za politiko razuma, ne pa za politiko ideološkega revanšizma in pritlehnih kalkulaciji, kdo bo koga. Žal ta struja političnih razumnikov še ni prišla do veljave, šele nastaja. In zato vidim v novih rodovih preteklost preteklosti in zmožnost nove kreativne svobodne izbire načina sobivanja in tolerantne družbene klime. To, kar imamo zadnja leta, to je cvilež enih in drugih, to je preprosto, in spet po nogometno, kdo bo koga, komu bodo zabili gol, kdo vodi … Ne, politična klima res še ni zrela za realno demokracijo. Pa so mi rekli, kaj toliko pisariš in gobezdaš, pa stopi v kakšno stranko in se tam izkaži. Pa ja, nimam potrpljenja, da bi prekričal druge, kajti za to gre, ljudi moraš prekričati, ne prepričati. Energijo vlagam v pisanje, v negovanje slovenskega jezika, ki daje sok našemu nacionalnemu telesu. Ko pa poslušam govore politikov, se vprašam, kam gre ta naša slovenščina, ah, ne zdaj o tem, ne v tej kolumni, ki naj bi bodrilno napovedala 2023. Mojo glavno željo sem že omenil – Brošura: Kako uporabiti državo.

Na osebni ravni bi s seveda želel samo zdravja, kajti od blizu sem spoznal, v kakšnem razsulu je naše zdravstvo, kako tonemo. Veste, ko si enkrat v bolnici, si tam, ker si res nemočen in odvisen od osebja. Moja zadaja izkušnja je bila strašljiva, nisem verjel, da so take plitvine duha in sočlovečnosti. Zato bi vsem žele najprej zdravje, zanj se velja potruditi. Preveč hlastavo življenje, ki ga narekuje kapital, ta producira nove in nove želje, dobesedno lomi in kvari ljudi: ljudje pregorevajo, zato zbolevajo, organsko in psihično, kar seveda obremenjuje zdravstveni sistem in debeli dobičke farmacevtski industriji. Sistem je popoln: delaj, garaj, zboli, troši, odidi, milijarde za teboj čakajo … Ne, nisem generalno črnogled, le dejstva ugotavljam. Torej dragi moji, najprej poskrbite za zdravje, to naj vam da voljo in ponos, da ste državljani mlade države; mladost sama po sebi pa je optimizem. In tega si nalijte, tega. Optimizem je čudovit vitamin, ki nima stranskih učinkov in daje dobre terapevtske rezultate. Če bo vsak posameznik veliko naredil zase in na sebi, kot se reče, bo vsota teh posameznikov ogromna energija, ki je zmožna udejanjiti tudi kolektivni optimizem. Bodimo strpni, sprejemljivi za tegobe drugih, dajmo možnosti tudi manj zmožnim, bodimo  koristni sebi in drugim, bodimo vesli, da smo to, kar smo in ohranjajmo svoje kulturne danosti, ohranjamo svojo besedo, to prijazno tonaliteto našega sporazumevanja.

Srečno 2023

* Kolumna je bila uvodno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Pexels

Deli Nazaj