»Ne upam zapreti luči,« sem zamrmrala iz kota študentskega stanovanja.

»Kaj? Zakaj si ne upaš?« je cimra zastrigla z ušesi.

»A te je strah teme?« je začudeno odvrnila druga.

Nenadoma mi je kapnilo. Samo na našem koncu Slovenije s tem želimo povedati, da nečesa ne moremo storiti, ne pa, da nismo dovolj pogumni, da bi nekaj storili. Prav tako samo pri nas odpiramo in zapiramo luči, radio, televizijo. Drugod jih namreč – prižigajo in ugašajo.

Tako nekako je torej zvenelo trčenje narečnih svetov v študentskem stanovanju v Ljubljani, ko nas je pred skoraj dvema desetletjema študij združil z vrstnicama z Dolenjske. Velikokrat smo se nasmejale, ko smo razreševale tovrstne zadrege. Ko sem pojasnjevala, kaj je na primer kanotjera. Seveda sem tudi jaz kdaj potrebovala podnapise za njuno govorico.

Skozi leta življenja v osrednji Sloveniji sem se asimilirala. Morda mi to priznanje celo malce zamerite. Vem namreč, da se je na vasi zmeraj nekoliko posmehljivo gledalo na meščane. Ljubljančani so bili posebna kategorija, tudi tisti, ki so to postali, ko so se odselili iz naših krajev. Meni morda vsaj delno oprostite, če se izgovorim na svoje delo.

»Bolj kot se v vsakdanjem govoru naslanjaš na zborni knjižni jezik, laže ti bo stekel pri delu,« se je glasil eden od nasvetov, ki sem jih slišala na svojih novinarskih začetkih. Upoštevala sem ga. Odkar sem si sredi gimnazije zamislila, da bom novinarka, sem namreč razmišljala o tem, kako bo zvenel moj govor. Bo slišati moje zavijanje? Bi bilo to simpatično ali moteče?

Še danes verjamem, da bi bilo moteče. Vem, da se poslušalci in gledalci večkrat hudujejo, ko govorce zanese z ljubljanščino. Enako bi se lahko jezili zaradi katerega drugega narečja. Zato menim, da moramo mediji ostati zvesti zbornemu jeziku. To nam nalaga odgovornost do javnosti, navsezadnje pa s tem izkazujemo spoštovanje jeziku, narodni identiteti. Prav zdaj politika z zakonodajo multinacionalkam nalaga vključevanje jezika v operacijske sisteme, pametne tehnologije, na kratko – v digitalno okolje. Jezik mora stopiti v korak s časom, treba ga je govoriti, pisati, brati, da bi preživel. Prav tako je treba skrbno paziti na narečne zaklade.   

Nekaj časa, ne prav dolgo, sem pojasnjevala, da sem s Primorske. Potem pa me je kolegica, doma z Obale, enkrat zapečatila: »Kakšna Primorska. Saj od vas se ne vidi morja!« Od doma res ne. Če pa se povzpnemo na katerega od hribov, ki objemajo dolino, se duša spočije na prostranem pogledu in lesket morske gladine prav zaslepi. K tem občutkom se večkrat zatečem, da bi umirila misli in se popeljala domov. Na življenje v mestu sem se sicer navadila in na nek način postala Ljubljančanka. A vsak, s komer sproščeno govorim, zna umestiti moj izvor. Težko je skriti melodijo našega narečja, naše široke vokale. Saj tega niti nočem, včasih še iz nagajivosti malce zategnem. Kdaj celo znano ploščad Ajdovščina v središču prestolnice preimenujem v Wajdušno. Vsekakor pa vedno ponosno potrdim, da sem iz Vipavske doline.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Ida Semenič   

Deli Nazaj