Ob sebi začutim tih šepet. »To je Zemlja. Če želiš vanjo, se moraš znebiti kril in postati človek,« pripoveduje svetlobno bitje.

»Zemlja,« sanjavo vzdihnem. »Kako se tam živi?«

»Življenje na Zemlji je zelo preprosto. A le, če bi ljudje razumeli osnovna pravila igre.«

»Igre? So mar prebivalci te čudovite kaplje v resnici del igre?« začudeno vprašam.

»Da in ne,« odgovori in nadaljuje: »Zemlja je vodno telo. In dobro veš, da je voda ogledalo. In edino pravilo, ki ga moraš razumeti, če se želiš podati v življenje na Zemlji, je to, da se vse, o čemer razmišljaš, se tudi utelesi, saj je vse odsev. Zato je to del igre. Če v svojem duhu vidiš grde stvari in živiš v strahu, se to pojavi na tvoji poti. Če misliš lepe misli, potem je tako tvoje bivanje. Skrivnost je v tem, da vsak, ki vstopi, to pozabi. Tudi ti boš, če se odločiš iti vanjo. Pravila se je treba na novo naučiti, zato je življenje na Zemlji težko.«

Budilka nesramno prereže moje sanje. Omotična se odvlečem v kopalnico. Iz pipe spustim vodo in opazim, kako se svetloba, ki preseva skozi strešno okno lesketa v slapu tekoče vode. Spomnim se sanj. Živimo v kapljici vode, vse je le odsev, mrmram.

V glavi zdrdram že poznana dejstva – brez vode ni življenja – voda ima spomin – z mislimi lahko vplivamo na vodo - naše telo je sestavljeno pretežno iz vode …

Je res vse samo odsev?, me spreleti. Spomnim se na misel Konfucija, ki pravi, da je voda kot čarobno ogledalo, ki odraža ne le naše podobe, temveč tudi skrivnosti vesolja, ki jih razkriva le tistim, ki se z njo povežejo z odprtim srcem.

Kaj mi je reklo svetlobno bitje? Da ob vstopu na Zemljo pozabimo pravila. Ali to pomeni, da ne znamo odpreti srca, da bi lahko dojeli skrivnosti in se spomnili pravil?

To niso vsebine, o katerih lahko razmišljam v kaosu vsakodnevnih opravil. Odhitim do sotočja Vipave in Hublja. To nekdanje svetišče zagotovo nosi odgovore. Sotočje je mirno. Hubelj se nežno vpenja v valove Vipave. Zazrem se v gube, ki ju ustvarjata in čakam na pojasnila. Ne mine dolgo, ko začutim, kako se rečna Nimfa kot tančica svetlobe dvigne in sede poleg mene. Misli se popolnima umirijo, srčni utrip se zniža in napetost v telesu popusti.

»Si to, kar misliš,« jo slišim pripovedovati. »Kar misliš, čutiš in verjameš, vse to definira tvojo resničnost. Predstavljaj si, da si v sobi polni ogledal. V njih ne vidiš le svoje fizične podobe, temveč odsev želja, strahov, žalosti … vseh svojih čustev. Tistih, ki se jih zavedaš, in tistih, ki se jih ne. Vse je v slikah; vsi notranji boji, ki jih ne zaupaš nikomur, stiske, potlačeni spomini in nezavedni vzorci ... Mi slediš?« me vpraša.

»Nekako poskušam. Če bi vse to zares videla, ne vem, ali bi z navdušenjem opazovala.«

»Verjetno res ne«, se namuzne. »Ogledala v mnogih tradicijah predstavljajo simbol odkrivanja samega sebe. Po japonskem mitološkem zapisu je vrhovni bog Izdanagi dal svojim otrokom ogledalo. Pri tem jim je naročil, naj se vanj gledajo vsako jutro in večer tako dolgo, dokler se ne znebijo zlih misli in slabih čustev. Kako to razumeš?«

»Če prav razumem, je smisel tega, da vstopimo v jutro in zaspimo brez slabih misli. Je to tako preprosto?« vprašam.

»Najbolj preproste stvari so vedno najtežje. Poglejva. Voda odseva tako vidno kot nevidno. Naše misli so nevidne, a vendar je znanstveno dognano, da lahko z njimi vplivamo na strukturo vode. Življenje bi bilo veliko bolj preprosto, če bi ljudje vse, kar se jim dogaja prepoznali kot odsev lastnih misli.« V bližini zalaja pes in za trenutek dvignem pogled in s tem zmotim pogovor.

»Čakaj, ne razumem še vsega!«, poskušam zadržati izginjajočo Nimfo. Ni je več. Odpravim se proti domu in misli mi pletejo vzorec novih spoznanj.

V sanjah sem videla, da živimo v kapljici vode, obnavljam. To lahko sprejmem, saj je vse na Zemlji od nje odvisno. Kaj mi kaže to vodno ogledalo? Dvignem pogled na prostrana ajdovska polja in mimoidoči tekač me pozdravi.

Z očmi ne vidim svojih čustev, strahov, želja. Kar vidim, so polja, ljudje, živali in bitja, ki me obkrožajo. So oni odsev mojih čustev in misli? Je vsak človek, ki ga srečam utelešenje mojega notranjega sveta? Pravijo, da naključja ne obstajajo in ni slučajno, kdaj, zakaj in s kom se srečamo.

So ljudje, ki mi gredo »na živce« zrcalo mojih notranjih konfliktov? Me živcirajo, ker me spominjajo na moje notranje boje ali potlačena čustva in mi kažejo, kaj v resnici čutim in kdo sem?

Misli meljejo kot dobro naoljen stroj.

Telo si zapomni vsa naša čustva, strahove, se spomnim knjige Telo si zapomni vse. Je večina telesnih bolečin v resnici odsev naših misli, strahov, prepričanj? Od nekdaj velja, da se jeza kaže na jetrih, žalost se skriva v prsih, in je strah shranjen v ledvicah. Voda sestavlja kar 85 % naših možganov. So veliko ogledalo? Ali je naše življenje zrcalna slika lastnih čustev?

»Počasi, počasi …. « si rečem na glas in globoko zadiham. Te ideje so enako strašljive, kot so razveseljive.

Če s svojimi mislimi vplivam na to, kar vidim, kaj me ovira, da ustvarjam prijetne zgodbe? Sem dovolj močna, da se držim nasveta japonskega boga in se vsako jutro in vsak večer znebim slabih misli? Kakšen odsev bi v tem primeru odseval na gladini mojih voda?

»Življenje na Zemlji je preprosto«, se spomnim besed iz sanj. Zdaj vem, da je vse, kar moram storiti, je misliti lepe misli zase in za druge. Kajti v vodi se zrcali vse.

* Fotografija: Pexels   

* Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj